Jedro

Podjetja kot "druge pravne osebe" so z uveljavitvijo SZ postala lastniki stanovanj, na katerih so imela poprej pravico uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženka izseliti iz stanovanja in ga izročiti v posest tožeči stranki, tej pa mora povrniti tudi pravdne stroške. Ugotovilo je, da ni utemeljen ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, po drugi strani pa, da se je toženka nasilno vselila v stanovanje po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice na njem. Zato se mora izseliti na podlagi 58. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in 21/94 - SZ).

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo (izvzemši del pritožbe, ki spodbija stroškovno odločitev), pri čemer je sprejelo ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica spornega stanovanja, saj iz listin izhaja, da je njena pravna prednica razpolagala z obravnavanim stanovanjem, da je po razdelitvi podjetja stanovanje pripadlo tožeči stranki in da je toženka pred nasilno vselitvijo dalj časa prosila tožečo stranko, naj ji dodeli stanovanje.

Tožena stranka je vložila revizijo proti zavrnilnemu delu te sodbe iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani del sodbe in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Listine o dodelitvi stanovanja prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice ne dokazujejo ne tega, da je imela pravna prednica tožeče stranke lastninsko pravico oziroma pravico uporabe do stanovanja, še manj pa, da bi imela to tožeča stranka. Nedatiran seznam stanovanj s parafami sedmih neidentificiranih oseb in pisne izjave tožeče stranke niso dokazi o lastništvu. Sodbi nimata razlogov o veljavnem pravnem naslovu in pridobitnem načinu, kar sta poleg lastninske pravice pravnega prednika nujna pogoja za izkaz lastništva.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po zakonu o pravdnem postopku revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), revidentka pa skuša sicer s sklicevanjem na procesne kršitve uveljaviti ta nedovoljeni revizijski razlog. S tem, ko skuša posamezne listine izničiti v tem smislu, da niso takšne, da bi dokazovale zanjo središčno okoliščino - lastništvo obravnavanega stanovanja, se spušča na področje ocenjevanja dokazne vrednosti dokaznih sredstev, kar pa seveda sodi v ugotavljanje dejanskega stanja. Zato na te revizijske pomisleke ni potrebno odgovarjati; po drugi strani pa je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

Sicer pa ni podan zatrjevani revizijski razlog. Očitek, da je "protispisna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da so v spisu listine, ki dokazujejo, da je sporno stanovanje pripadlo tožeči stranki", nikakor ne drži. Takšne listine so, sodišče jih je v dokaznem postopku preizkusilo, jih sprejelo kot verodostojne in tožena stranka ni trdila, da so lažne ali kaj podobnega. Na podlagi dejstev, ki iz njih izhajajo, pa je z uporabo materialnega prava sklepalo o obstoju pravice oziroma pravnega razmerja, ki se v tej pravdi pojavlja kot predhodno vprašanje (prvi odstavek 12. člena ZPP) - lastništvo stanovanja. Predpisi ne določajo, da je to mogoče izkazati le z določeno vrsto listine.

Končno tudi ne drži trditev, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Obe namreč ugotavljata in obrazložita, da je pravna prednica tožeče strake razpolagala s stanovanjem in da je to po razdelitvi pravne prednice pripadlo tožeči stranki. Kar zadeva dejstva pravne narave, pa je slej ko prej mogoče slediti miselni poti nižjih sodišč. Spričo nelastninske narave družbene lastnine po naši poprejšnji družbeni in pravni ureditvi so imele organizacije združenega dela na stanovanjskih hišah in stanovanjih pravico uporabe, z uveljavitvijo zakona o združenem delu (ZZD) leta 1976 pa, kot se je ta izrazil, pravico razpolaganja z družbenimi sredstvi (243. člen ZZD). Po zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR) so o razpolaganju s stanovanji, se pravi tudi o njihovem dodeljevanju odločali delavci v organizacijah združenega dela kot stanodajalci (prvi odstavek 3. člena ZSR), in to z odločbo pooblaščenega organa stanodajalca v skladu s samoupravnim aktom o dodelitvi stanovanj (prvi odstavek 35. člena ZSR). Slednje je v tej zadevi izkazano za pravno prednico tožeče stranke z njeno odločbo št. 4 z dne 30.10.1986, s katero je bilo obravnavano stanovanje dodeljeno prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, in s stanovanjsko pogodbo, sklenjeno na podlagi te pogodbe. Da je obravnavano stanovanje prešlo ob delitvi pravne prednice tožeče stranke na slednjo, izhaja iz njene knjigovodske dokumentacije. Novo pravno ureditev na stanovanjskem področju je prinesel stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91-I in 21/94 - SZ), in to zlasti z odpravo družbene lastnine na stanovanjih in stanovanjskih hišah in med temi tudi na stanovanjih in stanovanjskih hišah, na katerih so imele pravico uporabe druge pravne osebe (112. člen SZ) poleg delovnih skupnosti državnih organov, organov družene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij ter lastnic družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij, ter drugih družbenih stanovanj, na katerih so imele republika in občine pravico uporabe (111. člen SZ). Med "druge pravne osebe" nedvomno sodijo podjetja, ki so s sredstvi stanovanjskega sklada pridobila stanovanja, te osebe pa so postale z dnem uveljavitve tega zakona lastnice teh stanovanj. Povedano velja tudi za tožečo stranko, ki je tako postala lastnica stanovanja na podlagi zakona (21. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) in ki ji zato tudi ni potrebno izkazovati pridobitnega načina, kot je to potrebno pri pridobitvi lastnine na podlagi pravnega posla (33. člen ZTLR). Ob revizijsko neoporekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pridobila nikakršnega pravnega naslova za uporabo spornega stanovanja, se pokaže zahtevek tožeče stranke za izselitev kot pravno utemeljen (58. člen SZ).

S povedanim je obrazložen tudi preizkus pravilnosti uporabljenega materialnega prava, ki ga je revizijsko sodišče opravilo po uradni dolžnosti.

Preizkus takšne vrste je tudi pokazal, da ne gre za kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ko tako ni ne uveljavljanega ne po uradni dolžnosti preizkušenih revizijskih razlogov, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).