Jedro

Upnik (tožena stranka) se lahko brani na temelju 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če trdi (in po potrebi dokaže), da je izpodbijano pravno dejanje pripeljalo do izpolnitve, ki je bila opravljena v med strankama običajnem roku. Zanesljivo merilo za običajen rok izpolnitve je povprečen rok izpolnitve. Če je prišlo do izpolnjevanja z zamudo, mora trditi, kakšna je bila povprečna zamuda v obdobju pred nastopom insolventnosti. Poleg tega mora tudi trditi, da je bila izpolnitev za (vsako) njegovo konkretno terjatev takšna, da običajen rok izpolnitve ni bil prekoračen.

Medtem ko dolžnik (tožeča stranka) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja temelja domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, nosi upnik (tožena stranka) trditveno in dokazno breme za obrambo po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča I. stopnje spremeni tako, da se izrek glasi: „1. V razmerju med tožnikom G. K. d. o. o. - v stečaju in tožencem T. d. d. se razveljavi: - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 19. 1. 2011 v višini 10.000,00 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 4103771 in delno 4104008, v skupnem znesku 10.000,00 EUR; - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 11. 3. 2011 v višini 8.618,74 EUR, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih št. 4104008 delno in 4104346, v skupnem znesku 8.618,74 EUR; - učinek tožnikove sklenitve verižne kompenzacije z dne 14. 3. 2011 za znesek 100.000,00 EUR, s čimer je toženec prejel poplačilo svojih terjatev po računih št. 4104244, 4104343, 4104545, 4104684, 4104860, 4105151, 4105506, 4105842, 4105961, 4106147, 4106300, 4106469 in delno 416779, v skupnem znesku 100.000,00 EUR; - učinek tožnikove sklenitve pogodbe o odstopu terjatve, ki sta jo sklenila tožnik in toženec dne 10. 3. 2011 v višini 7.197,81 EUR in učinek odstopa terjatev iz te pogodbe z izjavo o odstopu terjatev tožnika do tožnikovega dolžnika B. G. d.o.o., Novo mesto.

2. Toženec mora plačati tožniku na njegov račun št. 0000 denarni znesek 125.816,55 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo tekle od začetka zamude do izpolnitve.

II. V presežku se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati stroške prvo- in drugostopenjskega postopka v višini 15.336,19 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tej zadevi izpodbijala 4 različna pravna dejanja, s katerimi je tožena stranka dosegla poplačilo svojih terjatev v višini 10.000,00 EUR, 8.618,74 EUR, 100.000,00 EUR in 7.197,81 EUR in je zahtevala plačilo 125.816,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Prvostopenjsko sodišče je vse tožbene zahtevke zavrnilo, plačilo stroškov postopka pa naložilo tožeči stranki. Odločilo je na temelju 271. in 272. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je izpodbijala denarno nakazilo z dne 19. 1. 2011 v višini 10.000,00 EUR, denarno nakazilo z dne 11. 3. 2011 v višini 8.618,74 EUR, verižni pobot z dne 14. 3. 2011 za znesek 100.000,00 EUR in odstop terjatve z dne 10. 3. 2011 v višini 7.197,81 EUR. Stečajni postopek nad tožečo stranko se je začel 11. 4. 2011. 3. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je objektivni element izpodbijanja ni podan zato, ker je znašala zamuda v letu 2010 v povprečju 79 dni, v letu 2011 pa 76 dni.

4. Subjektivna predpostavka za izpodbitje pravnih dejanj tožene stranke pa naj ne bi bila podana zato, ker sta bili obe nakazili običajen način poplačila med strankama. Verižni pobot in cesija naj bi sicer ne bila. Ker pa se je tožena stranka branila, da je tožeča stranka izpolnjevala na takšen način tudi drugim, tožeča stranka pa trditev ni prerekala, je torej bilo takšno dejstvo dokazano.

5. Prvostopenjsko sodišče je sicer še razlogovalo, da tožeča stranka v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj ni imela blokiranih vseh računov, kar naj bi kazalo na to, da vidnejših zunanjih znakov za domnevo insolventnosti ni bilo. Plačila na poslovni račun so bila še v marcu 2011. 6. Zoper takšno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da naj bi spregledalo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka spremenila svoj dosedanji način sodelovanja s tožečo stranko in prenehala z dobavami. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi spregledalo trditve tožeče stranke, da se je zadolženost tožeče stranke v letu 2011 znižala na 0, kar se ni dogodilo od leta 2009 naprej. Pojasnilo naj ne bi, kakšna je bila konkretna zamuda pri izpodbijanih pravnih dejanjih v primerjavi z običajno zamudo. Samovoljno naj bi preseglo trditveno podlago glede zamud, mimo trditev obeh strank. Glede na to, da sta bili stranki skoraj soglasni glede povprečnih zamud (okrog 70 dni), in je tožena stranka sama navedla, da bo bila izpodbijana ravnanja izvedena z zamudo med 90 in 141 dnevi, je po mnenju pritožbe očitno, da je objektivna predpostavka podana.

7. Kolikor se pritožba nanaša na subjektivno predpostavko izpodbojnosti napada prvostopenjsko sodbo zato, ker se naj bi prvostopenjsko sodišče ne držalo navodil razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, da se naj sodišče izjasni glede trditev, da je zadolženost padla na skoraj 0 EUR. Očita prvostopenjski sodbi, da naj bi bila neobrazložena glede obeh nakazil, zakaj naj bi subjektivni pogoj ne bil podan. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne obrazložilo, na čem temelji njegova odločitev o verižnem pobotu, predvsem pa naj bi spregledalo, da je tožeča stranka nasprotovala trditvam tožene stranke in toženo stranko pozvala k predložitvi dokazov (glede verižnega pobota in cesije.

8. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V obširnem odgovoru je nasprotovala pritožbenim razlogom. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

9. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo na temelju 358. člena ZPP.

10. V pritožbi so številni očitki o kršitvi 14. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prva kršitev je podana šele, če so razlogi prvostopenjske sodbe, takšni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo lahko preizkusilo in že zato ta pritožbeni razlog ni podan.

11. 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP daje stranki zgolj pravico, da se njene zahtevke, trditve in dokazne predloge, obravnava pred sodiščem. Ne daje pa ji pravice, zahtevati od kateregakoli sodišča, da se izjasni o prav vsaki od številnih navedb, ki jih je dala. Mora pa obrazložiti svojo odločitev glede bistvenih trditev. To pa je prvostopenjsko sodišče storilo.

12. Tožeča stranka je uveljavljala tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. To naj bi sodišče storilo zato, ker se je sklicevalo na (listinski) dokaz pod B19. Tožeča stranka naj ne bi mogla vedeti, za kateri dokaz gre. Prvostopenjsko sodišče je dokaz, na katerega se je oprlo, navedlo jasno in ga je pritožbeno sodišče v spisu našlo brez težave. Zakaj bi tožeča stranka tega ne mogla ugotoviti na enak način, njena pritožba ne pojasnjuje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

IZPODBIJANJE PRAVNIH DEJANJ

13. Zahtevek tožeče stranke na izpodbitje pravnih dejanj je utemeljen (1. odstavek 271. člena ZFPPIPP). Pravno dejanje, ki ga je storil (kasnejši) stečajni dolžnik, je izpodbojno, če sta izpolnjena dve predpostavki. Prva se imenuje tudi objektivna predpostavka in jo opredeljuje 1. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP. Druga predpostavka se imenuje subjektivna in jo definira 2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP. Uveljavljanje izpodbojnostnega zahtevka olajšujejo domneve. Domneve so opredeljene v 272. členu ZFPPIPP.

14. Tožeča stranka se je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem oprla na domnevo iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki olajšuje zatrjevanje in dokazovanje obstoja objektivne predpostavke. Med strankama pravzaprav v teku prvostopenjskega postopka niti ni bilo sporno, da je tožena stranka z izpodbijanimi štirimi pravnimi dejanji dosegla poplačilo za svoje že prej opravljene dobave. S tem je bil podan dejanski temelj za obstoj domneve glede objektivne predpostavke. Tožena stranka je trdila in dokazovala, da je bil rok izpolnitve med strankama povsem običajen.

15. Tožeča stranka se je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem oprla tudi na obe domnevi, ki se nanašata na subjektivno predpostavko za obstoj izpodbojnosti dejanja stečajnega dolžnika (3. odstavek 272. člena ZFPPIPP). Vsaka od obeh domnev zadošča, da je subjektivna predpostavka podana.

16. Med strankama oprava samih izpodbijanih dejanj ni bila sporna, in tudi dnevi oprave posameznih dejanj niso bili. Prav vsa dejanja so bila storjena v zadnjih 3 mesecih pred začetkom stečajnega postopka. Tožena stranka se je predvsem, ne pa izključno branila s trditvami, ki so kazale na to, da naj bi ne vedela in da naj bi tudi ne mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Izpodbijala je torej predvsem obstoj samega znaka dejanskega stanu (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP).

I. Obstoj objektivne predpostavke

17. Navedeno je že bilo, da med strankama med prvostopenjskim postopkom sploh ni bilo sporno, da je bila tožena stranka z izpodbijanimi štirimi pravnimi dejanji poplačana za svoje že prej opravljene dobave. S tem so bile podane predpostavke za domnevo po 1. točki 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

18. Domnevo objektivne predpostavke izpodbojnosti je tožena stranka skušala izpodbiti s trditvami, da so bile izpolnitve opravljene v običajnem roku. Prvostopenjsko sodišče je tej obrambi sledilo.

19. 2. odstavek 272. člena ZFPPIPP določa naslednje: „Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka tega člena, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki … po praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti ...“

20. Upnik (tožena stranka) se lahko brani na temelju 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP, če trdi (in po potrebi dokaže), da je izpodbijano pravno dejanje pripeljalo do izpolnitve, ki je bila opravljena v med strankama običajnem roku. Zanesljivo merilo za običajen rok izpolnitve je povprečen rok izpolnitve. Da se lahko upnik z uspehom brani na temelju 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP mora torej trditi, kakšen je bil povprečen rok izpolnitve. Če je prišlo do izpolnjevanja z zamudo, mora trditi, kakšna je bila povprečna zamuda v obdobju pred nastopom insolventnosti.

21. Poleg tega mora tudi trditi, da je bila izpolnitev za njegovo konkretno terjatev takšna, da običajen rok izpolnitve ni bil prekoračen. To pomeni, da rok posamezne (konkretne) izpolnitve ni bistveno odstopal od povprečnega roka. Lahko je bil sicer krajši, ni pa smel biti bistveno daljši. To mora upnik trditi za izpolnitev vsake konkretne terjatve. Če je dolžnik z enim samim dejanjem izpolnil več svojih obveznosti, potem mora upnik za vsako konkretno, na ta način izpolnjeno terjatev trditi in po potrebi dokazati, da je bila znotraj običajnega roka.

22. Vendar pa to ni edino, kar določa 2. odstavek 272. člena ZFPPIPP. Ne ureja namreč le predpostavk za obrambo, temveč tudi trditveno in dokazno breme. Medtem ko dolžnik (tožeča stranka) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja temelja domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, nosi upnik (tožena stranka) trditveno in dokazno breme za obrambo po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP. Glede tega je besedilo je 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP jasno: „Upnik … izpodbije domnevo, če dokaže ...“. Upnik je tisti, ki se brani in na njem je, da izkoristi to možnost. Če niti ne postavi ustreznih, in seveda dovolj konkretnih trditev, potem je s svojo obrambo propadel. Uporabi se domneva iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Prav takšna pa je bila ta zadeva.

23. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu jasno podalo svoje mnenje, namreč da je odločilno, „kakšen je bil običajni rok izpolnitve v poslovanju med strankama in ...ali je (konkretno) ugotovljen rok izpolnitve pri izpodbijanih pravnih dejanjih tega presegal (in za koliko) ali ne“ (opr. št. VSL I Cpg 216/2014). Prvostopenjsko sodišče je vztrajalo pri svojem lastnem, drugačnem stališču. Odločilo se je, da ne bo primerjalo „nekega letnega povprečja s posameznimi plačili, saj meni, da bi bila takšna primerjava napačna in neuporabna“ (prvostopenjska sodba, red. št. 9). Razlogi za nepravilnost takšnega stališča so bili že obširno pojasnjeni v prejšnjih r. št. in jih zato ta obrazložitev ne bo ponavljala.

24. Na toženi stranki je torej bilo, da trdi in dokaže, v kakšnem roku so bile izpolnjene njene posamezne terjatve. S povsem splošnimi trditvami se je branila na l. št. 67 in 68 (točka 3.2. in 3. 3. v vlogi z dne 3. 10. 2013). Konkretnih trditev glede svojih terjatev in z njimi povezanih izpolnitev tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka nikoli ni dala. Isto velja za dokazne predloge.

25. Na 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP zgrajena obramba tožene stranke je bila torej neuspešna. Ker je tožeča stranka brez vsake težave trdila in dokazala temelj za obstoj domneve („domnevno bazo“) iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, je bila torej objektivna predpostavka izpodbojnosti podana.

26. Pritožbeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka spremenila svoj dosedanji način sodelovanja in da se je zadolženost tožeče stranke pri toženi stranki zmanjšala na 0, ne držijo. V red. št. 13 in 14 je sodišče v zvezi s temi trditvami obrazložilo svoje stališče. Druga stvar pa je, ali je bila takšna obrazložitev tudi takšna, da je bila materialnopravno pravilna.

27. Z ostalimi pritožbenimi navedbami se sodišče ni ukvarjalo, ker za odločitev v tej zadevi niso bile pomembne.

II. Obstoj subjektivne predpostavke

28. Glede obstoja subjektivne predpostavke obstajata predvsem dve domnevi. Po prvi so izpodbojni pravni posli, s katerim se na nenavaden način izpolnijo obveznosti tožeče stranke (1. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Po drugi domnevi so izpodbojna v zadnjih treh mesecih opravljena dejanja (2. točka 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Za obstoj subjektivne predpostavke izpodbojnosti zadošča, da tožeča stranka dokaže obstoj katerekoli od obeh domnev. Dokazuje lahko seveda tudi obstoj obeh domnev. Prav to pa je v prvostopenjskem postopku poskušala storiti tožeča stranka.

1. NAKAZILI Z DNE 19. 1. 2011 IN 11. 3. 2011

29. Prvostopenjsko sodišče je menilo, da sta bili obe nakazili (v višini 10.000,00 in 8.618,74 EUR) običajen način plačevanja med strankama. Pritožba je grajala, da je takšna obrazložitev premalo. S tem se pritožbeno sodišče nikakor ne strinja. Nakazovanje z (bančnimi) nakazili je v poslovnem in tudi v neposlovnem pravnem prometu običajno. Razlogi za takšno ravnanje so razen povsem praktičnih tudi povsem pravni; gotovinsko plačevanje je z zakonodajo omejeno. Glede običajnosti plačila z nakazilom prvostopenjsko sodišče niti ni moglo kaj posebnega obrazložiti, njegova obrazložitev vsekakor povsem zadošča. 2. ODSTOP TERJATVE Z DNE 10. 3. 2011 IN „VERIŽNI POBOT“ Z DNE 14. 3. 2011

30. Glede teh dveh pravnih dejanj je prvostopenjsko sodišče menilo, da je tožena stranka trdila, da je tožeča stranka na takšen način poravnavala svoje obveznosti tudi v razmerju do drugih strank. Ker naj bi tožeča stranke tega sploh ne prerekala, je torej bilo to dejstvo po stališču prvostopenjske sodbe dokazano (prvostopenjska sodba, red. št. 12).

31. Pritožba z uspehom izpodbija takšen sklep prvostopenjskega sodišča. Tožeča stranke je takšno trditev vsekakor zanikala jasno in določno (l. št. 92), na kar je pravilno opozorila že pritožba (red. št. 47 pritožbe). Dokazno breme za dokazovanje nasprotnega je sedaj bilo na toženi stranki. Ta mu ni niti poskušala zadostiti. Torej je obveljala domneva, da sta bila odstop terjatve (v vrednosti 7.197,81 EUR) in verižni pobot (v vrednosti 100.000,00 EUR) neobičajen način izpolnitve.

3. IZPOLNITEV V ZADNJIH TREH MESECIH PRED ZAČETKOM STEČAJNEGA POSTOPKA

32. Med strankama ni bilo sporno, da so bila vsa štiri izpodbojna dejanja opravljena, in sicer takole: prvo nakazilo 19. 1. 2011 v višini 10.000,00 EUR, drugo nakazilo 11. 3. 2011 v višini 8.618,74 EUR; verižni pobot 14. 3. 2011 v višini 100.000 EUR in odstop terjatve 10. 3. 2011 v višini 7.197,81 EUR. Stečajni postopek se je začel 11. 4. 2011. Vsa štiri izpodbijana dejanja so bila torej storjena v zadnjih 3 mesecih pred začetkom stečajnega postopka. S tem pa je bila podana domneva tudi po 2. točki 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP.

4. ZANIKANJE TOŽENE STRANKE, DA JE VEDELA ALI DA BI MORALA VEDETI ZA INSOLVENTNOST STEČAJNEGA DOLŽNIKA

33. Kot je že bilo obrazloženo, so bila vsa dejanja storjena v zadnjih 3 mesecih pred začetkom stečajnega postopka. Odstop terjatve in verižni pobot sta bili poleg tega tudi neobičajen način izpolnitve obveznosti.

34. Takšno domnevo je mogoče izpodbiti le s trditvami, da prejemnik izpolnitve (tožena stranka) ni vedela in niti ni mogla vedeti za insolventnost (prihodnjega) stečajnega dolžnika. Ta je v tej zadevi tožeča stranka.

35. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da subjektivna predpostavka zato ni podana, ker je tožena stranka zanikala, da je vedela ali da bi morala vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Pritožbeno sodišče se s takšnim sklepanjem ne strinja. Nedenarni način poravnavanja obveznosti z odstopom terjatev in t. i. verižnim pobotom je jasno kazal na to, da je tožeča stranka nesolventna (prim. podobno odločbo opr. št. VSK, Cpg 62/2014, red. št. 9). To velja še toliko bolj, če se to dejstvo poveže še z okoliščino, da je tožnik krepko zamujal s plačili v celem letu 2011 in je zamujal s plačili že v obeh poprejšnjih letih (2009 in 2010). Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča so zamude namreč znašale potrditvah tožeče stranke 70 dni, potrditvah tožene stranke pa 76 dni (red. št. 10). Za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno, ali so znašale toliko, ali pa celo precej več, kot trdi odgovor na pritožbo (na primer v točki 3.5).

36. Same medijske objave, da je domnevno finančno stanje tožeče stranke dobro, niso zanesljiv pokazatelj, da tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost. Medijske objave pač niso strokovne in zato se nanje nihče ne more zanesti. Tožena stranka od tega ni izvzeta.

37. Zanesljivejše so bilance. Tožena stranka pa je imela, zaradi časovnega zamika pri sestavljanju bilanc, na razpolago le bilanci za leto 2008 in 2009 (prvostopenjska sodba, red. št. 13). Ti podatki pa so bili seveda odločno prestari, da bi iz njih lahko tožena stranka v letu 2011 še sklepala, da je tožeča stranka še solventna.

38. Tudi okoliščina, da v času izpodbijanih dejanj niso bile že zarubljene prihodnje terjatve tožeče stranke na vseh bančnih računih (gre za prihodnje terjatve do banke, t.i. blokiranje računa) sama po sebi še ne dokazuje, da tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost. Sama okoliščina, da so bili računi „blokirani“ kaže na to, da tožeča stranka ni zmogla sproti poplačevati svojih obveznosti. Da ni zmogla sproti poplačevati svojih obveznosti tudi do drugih dobaviteljev in je torej zamujala s poravnavanjem obveznosti tudi do njih (npr. R. Č. s.p.), pa je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v red. št. 10. Okoliščina, da je tožeča stranka še tik pred stečajem v marcu 2011 nakazovala plačila, pa zgolj pomeni, da je bila sposobna poravnavati del svojih obveznosti, ne pa vseh. Če ne bi bilo tako, bi se pač ne znašla v stečaju. Nekaj plačil ob stalnih zamudah pri svojih dolžnikih pač ne zadošča za izpodbitje 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

39. Sama izpolnitev v razmeroma visoki višini okoli 115.000,00 EUR v nekaj dneh (med 11. 3. 2011 in 14. 3. 2011) samo po sebi ni kazalo niti na slabo, niti na dobro finančno stanje in s tem povezano solventnost ali insolventnost tožeče stranke. Iz same sorazmerno visoke izpolnitve obveznosti, ki so se tako ali tako izpolnjevale s krepko zamudo, tožena stranka ni mogla napraviti še nobenega zanesljivega sklepa. Vzrok za izpolnitve bi lahko bila izboljšana solventnost tožene stranke, ali pa tudi namen, izpolniti le nekaterim izbranim upnikom.

40. Prvostopenjsko sodišče pa je v red. št. 14 svoje sodbe presodilo, da opuščanje dejavnosti ni bilo takšno, da bi tožena stranka zanjo mogla vedeti. Tudi ta okoliščina je po svoji vsebini dvoumna. Če dolžnik opušča svojo dejavnost, to še ne pomeni nujno, da zaradi tega, ker drsi v stečaj. Opustitev dejavnosti je stvar njegove poslovne odločitve, in je lahko posledica želje po prostovoljni likvidaciji podjetja brez stečaja. Tudi če tožena stranka ni vedela, da tožeča stranka opušča svojo dejavnost, takšna nevednost, ob upoštevanju drugih okoliščin, ne zadošča za to, da bi prepričala sodišče, da predpostavka 2. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP niso bile izpolnjene. Dokazno breme pa je bilo na toženi stranki.

41. Trditve tožene stranke torej niso bile takšne, da bi z njimi uspela prepričati sodišča, da ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke. Subjektivna predpostavka za izpodbitje pravnih dejanj tožeče stranke je torej podana.

42. Z ostalimi pritožbenimi navedbami se sodišče ni ukvarjalo, ker za odločitev v tej zadevi niso bile pomembne.

ODLOČITEV O ZAMUDNIH OBRESTIH

43. Pravna posledica izpodbitja pravnih dejanj je vrnitveni zahtevek (2. odstavek 278. člena ZFPPIPP). S tem je utemeljen zahtevek na plačilo 125.816,55 EUR.

44. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zamudnih obresti od 22. 9. 2011. Takrat naj bi toženec postal nedobroveren. Tožbo je vložil šele kasneje, in sicer 10. 10. 2011. Tožeča stranka pa ni upravičena od obresti niti od 22. 9. 2011 naprej niti od 10. 10. 2011 naprej. Pritožbeno sodišče zato obrestnemu zahtevku tožeče stranke ni ugodilo v celoti.

45. Na temelju 1. in 2. odstavka 278. člena ZFPPIPP nastanejo pravne posledice uspešno izpodbitega pravnega dejanja dolžnika takrat, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo učinke izpodbitega pravnega dejanja. Sodba je pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo. Sodba, ki se izpodbija s pritožbo je pravnomočna na dan seje pritožbenega senata. Rok za izpolnitev obveznosti po tej sodbi pa ob uporabi tretjega odstavka 313. člena ZPP začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev.

46. Tožeča stranka je zato upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od poteka petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožena stranka bo glede na določila 278. člena ZFPPIPP prišla v zamudo šele po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (299. člen OZ). Enako so doslej odločile že odločbe opr. št. VSL I Cpg 898/2011, I Cpg 930/2011 in I Cpg 704/2013, drugače pa VSM I Cpg 630/2012. 47. Kolikor je tožeča stranka zahtevala obresti za čas pred pretekom prej opredeljenega roka, je bil njen zahtevek neutemeljen. Ta del zahtevka je bil pravilno zavrnjen že po prvostopenjskem sodišču. Pritožbi glede odločitev o preostanku obrestnega zahtevka je pritožbeno sodišče ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo na temelju 358. člena ZPP.

STROŠKI POSTOPKA

48. Pritožbeno sodišče je o stroških postopka odločilo na temelju 2. odstavka 165. in 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je v celoti zmagala s svojim glavničnim zahtevkom. Z obrestnim zahtevkom je bila uspešna le delno, ne glede na to pa je zmagala v daleč največjem delu. Tožena stranka bo zato morala tožeči stranki povrniti vse njene stroške.

49. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve naslednjih stroškov: sodne takse za tožbo v višini 2121,00 EUR, nagrade za (prvi) postopek v višini 1.288,30 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), povrnitve stroškov storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Upravičen je tudi do povrnitve sodne takse za prvo pritožbo v višini 2.337,00 EUR, nagrade za prvi pritožbeni postopek v višini 1.585,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), nagrade za ponovni prvostopenjski postopek v višini 1.189,20 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), povrnitve potnih stroškov v višini 239,76 EUR (6 x 108 km x 0,37 EUR), nagrade za ponovno pritožbo v višini 1585,60 EUR, povrnitve stroškov storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in povrnitve sodne takse za ponovno pritožbo v višini 2337,00 EUR. Tožeča stranka je poleg tega upravičena do DDV od vsote prej navedenih stroškov (7.117,66 EUR) brez sodnih taks (tar. št. 6007 ZOdvT). Upravičena je torej do povrnitve 8.541,19 EUR in sodnih taks v višini 6795,00 EUR, skupaj torej do 15,336,19 EUR. Ta znesek bo morala plačati v 15 dnevih od prejema te sodbe. Če tega ne bo storila, se bo znašla v zamudi in bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).