Jedro

Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odveč.

Breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, je prav na tej osebi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in vrnitev 125.816,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je obstoj insolventnosti samostojen pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in ali se mora sodišče v primeru, da je obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj prerekan s strani upnika (tožene stranke), do tega vprašanja opredeliti?

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka nato vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvenstveno predlaga ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročeni tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da ne obstajata niti objektivni niti subjektivni element izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika - tožeče stranke iz 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v zvezi z domnevami o obstoju navedenih predpostavk iz 272. člena ZFPPIPP.

8. Pritožbeno sodišče je presodilo ravno obratno. Ugotovilo je, da sta oba elementa izpodbojnosti pravnih dejanj podana, zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo.

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato v obravnavanem primeru ni presojalo z revizijo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; revizija glede teh vprašanj ni bila dopuščena.

10. Po določbi tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP poslovodstvo ali drugi organi gospodarske družbe po tem, ko družba postane insolventna, ne smejo opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenakopravno obravnavani. Ta zakonska določba je izhodišče za ureditev izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Izpodbojna so namreč tista pravna dejanja, ki imajo za posledico neenakopravno obravnavanje upnikov insolventne družbe, ki so v razmerju do nje v enakem položaju (primerjaj določbo prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). To pomeni, da je dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost. Če dolžnik takrat, ko je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje, ni insolventen, je vsaka razprava o obstoju objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odveč.

11. O vprašanju iz prejšnje točke obrazložitve se je Vrhovno sodišče RS že izreklo v sklepu III Ips 93/2014, na katerega opozarja tudi revizija: „Subjektivni element izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj, opredeljen v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, predpostavlja obstoj dolžnikove insolventnosti v času, ko je izvršeno izpodbojno pravno dejanje. Nihče ne more zanjo vedeti, niti mu ni mogoče pripisati, da bi zanjo vedel (šteti, da bi moral vedeti), če ne obstaja. Za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj zato ne zadostuje pomanjkanje skrbnosti osebe, v čigar korist je bilo pravno dejanje opravljeno. Najprej je treba ugotoviti, če je to sporno, kot v predmetni zadevi, ali je bil stečajni dolžnik v času, ko je bilo dolžnikovo pravno dejanje izvedeno, insolventen. Šele po ugotovitvi, da je bil stečajni dolžnik insolventen, se je mogoče spraševati o tem, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno (tožena stranka), za insolventnost vedela ali bi zanjo morala vedeti.“

12. Kaj je insolventnost, je predpisano v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP. V nadaljnjih določbah drugega do petega odstavke iste zakonske določbe so predpisane številne (izpodbojne in neizpodbojne) domneve o tem, kdaj postane pravna ali fizična oseba insolventna. Iz teh določb zelo jasno izhaja, da je v primerih obstoja izpodbojnih domnev breme dokazovanja, da oseba ni insolventna, prav na tej osebi. Čeprav se bo to vprašanje največkrat pojavilo pri odločanju o začetku postopka zaradi insolventnosti, ni videti razumnega razloga, da ne bi bilo pri obravnavanju izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj enako. Breme dokazovanja dolžnikove (in)solventnosti je za upnika, v obravnavanem primeru za toženo stranko, brez dvoma prehudo, saj je zelo verjetno, da s podatki o dolžnikovem finančnem položaju v določenem časovnem obdobju ne razpolaga; ti podatki namreč izhajajo izključno iz dolžnikove sfere, v našem primeru torej iz sfere tožeče stranke.

13. Odgovor na dopuščeno vprašanje je zato pozitiven: Obstoj insolventnosti je samostojen pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbah ZFPPIPP in se mora sodišče v primeru, da je upnik (tožena stranka) prerekal obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj, do tega vprašanja brez dvoma jasno opredeliti.

14. Zaradi zmotne uporabe določb 271. člena ZFPPIPP se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja obstoja insolventnosti tožeče stranke v času, ko so bila izvršena izpodbijana pravna dejanja. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi določbe četrtega odstavka 165. člena ZPP.