Jedro

Tožnica na podlagi pravnomočne sodbe, ki je nadomestila le prodajno pogodbo kot zavezovalni pravni posel, lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila, ker je potreben še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo, tega pa tožnica ni izkazala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti poslovni prostor na Lendavski ulici 39 v M. v izmeri 68,02 m2, lociran v stavbi stoječi na parc.št. 270/I k.o., v roku 15 dni, in ji povrniti stroške postopka.“ v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.957,89 (dvatisoč devetsto sedeminpetdeset 89/00) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.419,64 (tisoč štiristo devetnajst 64/00) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici izročiti poslovni prostor na Lendavski ulici 39 v M. v izmeri 68,02 m2, lociran v stavbi stoječi na parc.št. 270/I k.o., v roku 15 dni, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 4.854,16 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zaključkom, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da je lastnik in da ima tretji stvar v posesti. Smiselno navaja, da je on še vedno lastnik spornega poslovnega prostora, saj je kupoprodajna pogodba, s katero je kupil to nepremičnino, še vedno veljavna in iz tega razloga učinkuje tudi proti tožnici. Kot lastnik je toženec upravičen tudi do posesti, zato odklanja izročitev poslovnega lokala tožnici. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo določila 93. člena SPZ. Nadalje še navaja, da poslovni prostor, kot je opisan v izreku sodbe, v naravi ne obstaja več, ter da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženec glede lastništva pri nakupu lokala ni bil v dobri veri. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu je zaključilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je terjalo spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v predmetni zadevi med pravdnima strankama nesporno, da je toženec posestnik poslovnega prostora na Lendavski ulici 39 v M. - parc.št. 270/I k.o., sporno pa je, katera od njiju je lastnica (zadnji odstavek na strani 2 sodbe). Toženec je lastninsko pravico na sporni nepremičnini dokazoval s prodajno pogodbo z dne 04.05.2007, sklenjeno s prodajalcem V., I.D. s.p., ta jo je kupil od prodajalca D.F. s prodajno pogodbo z dne 23.10.2003, D. F. pa od G. V. d.o.o. s prodajno pogodbo z dne 01.05.2002. Toženec je razpolagal z verigo originalov teh pogodb in se po vzpostavitvi etažne lastnine vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik. Toženka pa je svojo lastninsko pravico na sporni nepremičnini opirala na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski soboti, opr.št. P 259/2002 z dne 20.04.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr.št. I Cp 1577/2004-3 z dne 07.06.2005, s katero je bila razveljavljena kupoprodajna pogodba z dne 01.05.2002, sklenjena med prodajalcem G. V. d.o.o. in kupcem D.F. za prodajo spornega poslovnega prostora, Stranki G. V. d.o.o. pa je bilo naloženo, da je dolžna s tožnico (tudi tožnico v predmetni zadevi) kot predkupno upravičenko skleniti prodajno pogodbo pod prodajnimi pogoji iz kupoprodajne pogodbe z dne 01.05.2002 in plačilom kupnine v roku 15 dni, ter ji izstaviti zemljiškoknjižnim predpisom ustrezno listino, po kateri se bo tožnica lahko vknjižila kot lastnica na predmetni nepremičnini do celote, v roku 15 dni, sicer bo takšno listino nadomestila izdana pravnomočna sodba.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da citirana pravnomočna sodba, na katero tožnica opira svojo lastninsko pravico, vsebuje tako pravni naslov kot pridobitni način, ki se zahteva za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ter da toženec ni dokazal, da je predmetno nepremičnino kupil v dobri veri, saj bi se pri nakupu poslovnega lokala ob večji skrbnosti lahko seznanil s tem, da je bilo lastništvo na tej nepremičnini sporno (drugi odstavek na strani 3 sodbe). V skladu s takšnim zaključkom je nato na podlagi 92. člena SPZ odločilo, da je toženec dolžan tožnici izročiti sporno nepremičnino – poslovni lokal. 8. Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da tožnica ni lastnica sporne nepremičnine. Določilo prvega odstavka 49. člena SPZ določa, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ta vpis ima oblikovalni (konstitutivni) učinek, kar izhaja iz določila prvega odstavka 46. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, po katerem se po uradni dolžnosti odloča o vknjižbi le na podlagi sodnih odločb iz 6. in 7. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 (sklep o dedovanju in sklep o izvršbi). V obravnavanem primeru tožnica slednjega ni izkazala. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski soboti, opr.št. P 259/2002 z dne 20.04.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr.št. I Cp 1577/2004-3 z dne 07.06.2005, izhaja, da je ta sodba nadomestila sklenitev prodajne pogodbe s prodajalcem G. v. d.o.o. Vendar pa prodajna pogodba kot obligacijskopravni oziroma zavezovalni pravni posel predstavlja le pravni naslov (iustus titulus) za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ne pa tudi razpolagalnega pravnega posla, ki predstavlja pridobitni način (modus acquirendi). Tožnica zato na podlagi pravnomočne sodbe, ki je nadomestila le prodajno pogodbo kot zavezovalni pravni posel, lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila, ker je potreben še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo. Tega pa tožnica ni izkazala. Prav nasprotno, iz zemljiške knjige (zemljiškoknjižnega izpiska za vložek št. 3953/2 k.o. – povezava iz vl.št. 3953/1 k.o. – prej parc.št. 210/I k.o.) izhaja, da je pri tej nepremičnini, ki predstavlja sporni poslovni prostor, kot lastnik na podlagi prodajne pogodbe z dne 04.05.2007 vknjižen toženec. Te vknjižbe tožnica ni izpodbijala s tožbo na izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1) se vpis šteje kot pravno veljavno obstoječ, kar pomeni, da je imetnik pravice tisti, ki ga predstavlja zemljiška knjiga, zato je konkretno po stanju zemljiške knjige lastnik nepremičnine še vedno toženec.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (92. člena SPZ) moralo tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnica lastninske pravice na sporni nepremičnini ni izkazala.

10. Z drugimi pritožbenimi grajami se sodišče zato ni ukvarjalo.

11. Ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo ter da le-to ne daje podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (92. člena SPZ) spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

12. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je sodišče druge stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 154. člena ZPP) moralo spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna tožencu povrniti njegove potrebne pravdne stroške. O tem, kateri stroški toženca so bili potrebni za pravdo, je sodišče odločalo na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife - OT. Kot potrebne za pravdo je tako tožencu priznalo naslednje pravdne stroške: 900 točk za odgovor na tožbo (tar.št. 19/1 OT), 900 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar.št. 19/1 OT), 225 točk za obravnavo dne 20.09.2007 (tar.št. 20/3 OT), 225 točk za obravnavo dne 13.06.2008 (tar.št. 20/3 OT), 100 točk za urnino (7. člen OT), 225 točk za obravnavo dne 10.12.2008 (tar.št. 20/3 OT), 450 točk za obravnavo dne 27.02.2009 (tar.št. 20/1 OT), 100 točk za urnino (7. člen OT), 450 točk za obravnavo dne 22.04.2009 (tar.št. 20/1 OT), 50 točk za urnino (7. člen OT), 450 točk za obravnavo dne 17.06.2009 (tar.št. 20/1 OT), 300 točk za urnino (7. člen OT), 450 točk za obravnavo dne 16.09.2009 (tar.št. 20/1 OT), 100 točk za urnino (7. člen OT), kar skupaj znaša 4.925 točk, kar po veljavni vrednosti točke v času odločanja (0,459 EUR) znaša 2.260,57 EUR. K temu je sodišče tožeči stranki priznalo še 2% materialnih stroškov v znesku 45,21 EUR, 20% DDV v znesku 452,11 EUR ter sodno takso za odgovor na tožbo v znesku 200,00 EUR. Tako je sodišče tožencu kot potrebnih skupaj priznalo 2.957,89 EUR pravdnih stroškov in jih glede na to, da je tožnica v pravdni v celoti propadla, naložilo tožnici v plačilo, skupaj z zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka (313. člen ZPP) za prostovoljno izpolnitev do plačila.

13. Sodišče je presežek priglašenih stroškov za urnino na poti in kilometrino pooblaščenca toženca na relaciji MB-MS in nazaj zavrnilo, saj ne gre za potrebne stroške v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker je toženec iz Gornje Radgone, pooblastil pa je odvetnika, ki ima sedež v Mariboru, odsotnost odvetnika iz pisarne in kilometrina niso potrebni stroški, ki bi jih bila stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna povrniti drugi stranki, saj bi lahko odvetnik določil substituta iz kraja sedeža sodišča. 14. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje v skladu s 5. točko 358. člena ZPP ugodilo pritožbi toženca in spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo - OT. Toženi stranki je kot potrebne stroške priznalo 1.125 točk za pritožbo (tar.št. 21/1 OT v zvezi s tar.št. 18/1 OT), kar po veljavni vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 516,37 EUR, k temu pa je priznalo še 20% DDV v znesku 103,27 EUR ter 800,00 EUR sodne takse za pritožbo. Drugih stroškov toženec ni priglasil. Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožencu priznalo kot potrebnih 1.419,64 EUR pritožbenih stroškov. Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, mu je tožnica dolžna povrniti priznane stroške pritožbenega postopka v celoti (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).