Jedro

Pri presoji, ali je bilo kaznovanje pritožnika nujno v demokratični družbi oziroma ali je bilo s kaznovanjem pritožnika vzpostavljeno sorazmerje med posegom v njegovo pravico do svobode izražanja in koristjo, ki ga je s kaznovanjem pritožnika pridobilo sodstvo v smislu ohranjanja njegove avtoritete in varovanja ugleda, je treba upoštevati okoliščine primera kot celote, pri čemer je še posebej pomembno vprašanje, ali je pritožnikovo sporno sporočilo mogoče razumeti kot način njegove obrambe pravic v sodnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Drugostopenjsko sodišče je A. A. (v nadaljevanju pritožnik) kaznovalo s 500,00 EUR denarne kazni zaradi žalitve sodišča, ker je v elektronskem sporočilu, ki ga je 2. 10. 2014 poslal prvostopenjskemu sodišču, med drugim navajal, _da ima občutek, da sodnica zelo rada zlorablja pooblastilo […] ali pa zafrkava ljudi, ki ravno tako plačujejo denar za izplačilo sodniških plač, […] da bodisi rada potvarja dejstva ali pa ne zna brati ali pa so za njo davkoplačevalci navadna raja, ki jo lahko iz sodniških višav zafrkava po mili volji […] da ima v delovnem času očitno dovolj prostega časa, da pod okriljem sodišča rešuje svoje privatne zadeve, […] da naj resno razmisli o svojem odstopu in celo vrnitvi magisterija, saj s svojim početjem povzroča samo škodo in poštenim ljudem krade čas._ Edini namen tega dopisa je po presoji drugostopenjskega sodišča omalovaževanje in žaljenje razpravljajoče sodnice, avtor dopisa pa tudi ni stranka postopka, zato njegovo ravnanje niti v najmanjši možni meri ni moč pripisati pretirano čustveni reakciji ob obrambi lastnih pravic. Ob tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je v družinskem sporu razpravljajoča sodnica 17. 9. 2014 želela opraviti neformalni razgovor z mld. hčerko pravdnih strank (skoraj 13-letno B. B.). Zaradi nestrinjanja njenega spremljevalca, ki se očitno ni predstavil oziroma legitimiral, da ga opravi brez njegove navzočnosti, ga ni mogla opraviti. Istega dne je pritožnik na prvostopenjsko sodišče vložil vlogo, v kateri je prosil za izdajo potrdila, da se je z mld. B. B. zglasil pri razpravljajoči sodnici na neformalnem razgovoru in uveljavljal 350,00 EUR stroškov, ki naj jih plača sodnica. To vlogo je sodišče s sklepom z dne 25. 9. 2014 zavrglo, pritožnik pa se je nanj odzval s spornim elektronskim sporočilom.

2. Zoper takšno odločitev je pritožnik vložil pritožbo, v kateri pojasnjuje svoje videnje dogodkov z dne 14. 9. 2017. Utemeljuje, da je višje sodišče izhajalo iz dejstva, da je pritožnik tisti, ki je zakrivil konfliktno situacijo. Iz priložene dokumentacije pa je razvidno, da se je pritožnik legitimiral, da sta oba z mld. B. B. sodnici skušala pojasniti njegovo vlogo na sodišču, sodnica pa ni želela prisluhniti in je grozila z odstranitvijo z varnostno službo. Navaja, da je bil prepričan, da je zadeva zaključena, ko je prejel opravičilo Okrožnega sodišča v Ljubljani, da je prišlo do nesporazuma v komunikaciji med varnostno službo in sodnico. Nato pa mu je denarno kazen izreklo pritožbeno sodišče, ki je njegovo elektronsko sporočilo vzelo iz konteksta in mu dalo povsem drugačen pomen, kot ga je imel v času nastanka. Meni, da višje sodišče ne more ugotavljati razžalitve sodišča prve stopnje, če se to ne čuti razžaljeno. Nadalje oporeka stališču višjega sodišča, da pritožnik ni mogel biti prizadet zaradi sodničinega ravnanja, ker ni šlo za varstvo njegovih pravic. Pojasnjuje, da mu je mld. B. B. zaupala varstvo njenih pravic v upravnih in sodnih postopkih, sodnica pa ji je odvzela možnost, da se izjavi o svojih željah v sodnem postopku. Pritožnik je torej imel zaradi obnašanja sodnice do mld. B. B. utemeljen razlog za osebno prizadetost. Dodatni razlog za osebno prizadetost pritožnika je tudi ta, da mu sodnica ni želela pojasniti, zakaj mu ne dovoli, da je prisoten ob neformalnem razgovoru z mld. B. B.. Meni, da sodnica svoje napake želi prikriti z navajanjem, da naj bi bila prestrašena zaradi agresivnega, glasnega in grozečega nastopa pritožnika, pri čemer je pritožnik le konstantno vztrajal pri tem, da želi biti prisoten ob B. B. razgovoru. Navaja še, da je zahtevek za plačilo 350,00 EUR vložil zoper sodnico osebno in ne kot strošek postopka, v sklepu o zavrženju pa sodnica ta dejstva potvarja. Vsa ta sodničina ravnanja, ki se jim zaradi postopkovnih pravil ni mogel pravno zoperstaviti, so vplivala na njegovo čustveno stanje. Pritožnik tudi meni, da ga sodišče ne bi smelo kaznovati na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sporni dopis ni bil poslan kot vloga v pravdnem postopku, ampak sodnici in Okrožnemu sodišču v Ljubljani ter Vrhovnemu sodišču kot zadeva sodne uprave.

3. Vrhovno sodišče o pritožbi odloča drugič. Odločitev tega sodišča, da se pritožba zavrne in potrdi odločitev o kaznovanju pritožnika, je bila namreč razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča Up-793/15 z dne 10. 10. 2018 in vrnjena temu sodišču v ponovno odločanje z napotilom, naj pri tehtanju pritožnikove pravice do svobode izražanja in javnega interesa, ki se kaže v varovanju zaupanja v sodstvo ter ugleda in avtoritete sodstva, upošteva okoliščine primera kot celote.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbene presoje je odločitev višjega sodišča, da se pritožnika kaznuje s 500,00 EUR zaradi razžalitve sodišča. Gre torej za vprašanje meja svobode izražanja udeležencev v sodnem postopku, kar ima za posledico, da je treba opraviti tehtanje med pritožnikovo pravico do svobode izražanja iz 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in javnim interesom, ki se kaže v potrebi po zaščiti avtoritete in ugleda sodstva. Pravica do svobode izražanja je zagotovljena v 39. členu Ustave, na evropski ravni pa je varovana v okviru 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Ta ustavna in konvencijska pravica vsakomur zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vprašanjem, povezanim s svobodo izražanja, Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Ustavno sodišče posvečata posebno pozornost. ESČP je že v zadevi _Handyside proti Združenemu Kraljestvu_ leta 1976 poudarilo, da je svoboda izražanja nepogrešljivi sestavni del svobodne demokratične družbe, eden od temeljnih pogojev za njen napredek in neposredni izraz posameznikove osebnosti v družbi. Svoboda izražanja tudi ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma, strpnosti in miselne širine, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav. Po praksi ESČP in ustavno sodni praksi varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.1

6. Ustava v prvem odstavku 39. člena izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja. Taki razlogi so navedeni v drugem odstavku 10. člena EKČP, ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč. Poseganje v svobodo izražanja je po tem odstavku in praksi ESČP dopustno le, če je 1) omejitev določena z zakonom; 2) če je omejitev potrebna zaradi prizadevanja za enega od legitimnih ciljev, to je zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanja, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva; in 3) če je omejitev nujna v demokratični družbi.

7. Pritožnikovo denarno kaznovanje temelji na prvem odstavku 109. člena ZPP, v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 11. člena ZPP. Na tej zakonski podlagi lahko pravdno sodišče z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca postopku. Vrhovno sodišče se ne more strinjati s pritožnikom, da ga na tej pravni podlagi ni bilo mogoče kaznovati, ker je bila vloga poslana in obravnavana kot zadeva sodne uprave. Pritožnik je v konkretnem dogodku 17. 9. 2014, ko je sodnica z mld. B. B. želela opraviti neformalni razgovor, nastopal v vlogi njenega zaupnika v smislu določbe prvega odstavka 410. člena ZPP2, čeprav zaradi dogodkov, ki so se zgodili tistega dne, svoje vloge dejansko ni mogel opraviti. Zakon pritožniku, kot otrokovemu zaupniku, daje status udeleženca v postopku, tega pa je glede na določbo 109. člena ZPP mogoče sankcionirati, če žali sodišče. Namen kaznovanja strank in drugih udeležencev v postopku je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva.3 Ker namen kaznovanja ni zavarovati konkretnega sodnika in sodišča, pač pa sodno vejo oblasti v celoti, lahko sklep o kaznovanju za žalitev, ki se je zgodila pred sodiščem prve stopnje, sprejme tudi višje sodišče v pritožbenem postopku.4 Neutemeljeno je torej pritožnikovo prizadevanje v smeri, da za denarno kaznovanje za žalitev sodišča ni bilo zakonske osnove oziroma da kaznovanje ni bilo predpisano z zakonom v pomenu izpolnjevanja prvega pogoja za omejitev pravice do svobode izražanja iz drugega odstavka 10. člena EKČP. 8. Sodišča imajo kot varuhi pravičnosti v vsaki demokratični družbi izredno pomembno vlogo. Za opravljanje svoje funkcije morajo uživati zaupanje javnosti, zato morajo biti zaščitena pred neutemeljenimi napadi.5 Nesporno je, da je sodišče drugo stopnje s kaznovanjem pritožnika sledilo legitimnemu cilju, to je ohranjanju avtoritete sodstva in varovanju ugleda in pravic udeležencev postopka v pomenu izpolnjevanja drugega pogoja za omejitev pravice do svobode izražanja iz drugega odstavka 10. člena EKČP. 9. Pri presoji, ali je bilo kaznovanje pritožnika nujno v demokratični družbi oziroma ali je bilo s kaznovanjem pritožnika vzpostavljeno sorazmerje med posegom v njegovo pravico do svobode izražanja in koristjo, ki ga je s kaznovanjem pritožnika pridobilo sodstvo v smislu ohranjanja njegove avtoritete in varovanja ugleda, je treba upoštevati okoliščine primera kot celote, pri čemer je še posebej pomembno vprašanje, ali je pritožnikovo sporno sporočilo mogoče razumeti kot način njegove obrambe pravic v sodnem postopku.

Pritožnik je 17. 9. 2014 prišel na sodišče skupaj s svojo nečakinjo, mld. B. B., s katero bi sodnica morala opraviti neformalni razgovor v razveznem postopku njenih staršev. Do razgovora ni prišlo, po navedbah sodnice zaradi pritožnika, ki naj se ne bi predstavil oziroma legitimiral in naj bi bil v svojih izjavah glasen in agresiven, po navedbah pritožnika pa zaradi sodnice, ki naj ne bi bila pripravljena poslušati njegovih pojasnil in naj bi mu grozila z odstranitvijo z varnostno službo. To razhajanje v izpovedbah obeh za presojo obravnavane zadeve niti ni bistveno. Bistveno je, da so procesna pravila (drugi odstavek 410. člena ZPP) pritožniku dala položaj drugega udeleženca v postopku, t. i. otrokovega zaupnika, ki je lahko navzoč ob neformalnem razgovoru otroka s sodnikom in lahko otroku pomaga izraziti njegovo mnenje. Ker pa je razpravljajoča sodnica pritožnika pomotoma štela za otrokovega očeta, mu je to pravico odvzela. To je pripeljalo do spora med sodnico in pritožnikom, zaradi česar je sodnica poklicala varnostno službo, pritožnik in nečakinja pa sta sodišče zapustila, ne da bi bil razgovor opravljen.

Pritožnik se je še isti dan vrnil in v vložišču Okrožnega sodišča v Ljubljani oddal vlogo, v kateri je zahteval, naj se mu izda potrdilo, da se je z nečakinjo oglasil na neformalnem razgovoru, in naj mu sodeča sodnica povrne 350,00 EUR stroškov. Okrožno sodišče je to vlogo s sklepom št. P 2057/2011 - IV z dne 25. 9. 2014 zavrglo, češ da pritožnik ni niti stranka niti kakšen drug udeleženec tega pravdnega postopka. Pritožnik je ta sklep prejel 2. 10. 2014 in je še isti dan uradu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani poslal sporno elektronsko sporočilo - naslovil ga je kot "zahtevo za odpravo" sklepa o zavrženju njegove vloge. Poleg vsebine, ki je povzeta v prvi točki obrazložitve tega sklepa, v sporočilu razlaga, da povračila stroškov ni zahteval od sodišča, temveč od sodnice osebno. Po tem dogodku je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani pritožniku poslal dopis št. Su-28/2014, z dne 3. 10. 2014, v katerem mu je pojasnil, da je bila sodnica s strani varnostne službe napačno obveščena, da je z otrokom prišel zakoniti zastopnik in se mu za ta nesporazum oziroma ravnanje sodnice 17. 9. 2014 opravičil. 10. Pri izreku denarne kazni je sodišče druge stopnje poudarilo, da se pritožnik sodnici ni predstavil oziroma legitimiral in s tem nakazalo na to, da je sam prispeval k temu, da mu sodnica ni dovolila njegove navzočnosti ob razgovoru z mld. B. B.. Ob upoštevanju vsega gradiva v spisu, zlasti dopisa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani pritožniku, iz katerega je razvidno, da se je pritožnik legitimiral, vendar je prišlo do nesporazuma v komunikaciji med sodnico in varnostno službo, po presoji Vrhovnega sodišča krivde pritožniku za neudeležbo na razgovoru ni mogoče očitati. Ker je sodnica (zaradi nesporazuma) pritožnika zmotno štela za otrokovega očeta, mu je odvzela pravico do sodelovanja pri neformalnem razgovoru z otrokom, ki mu jo je dajal prvi odstavek 410. člena ZPP. Na sodničino ravnanje se je pritožnik sprva odzval tako, da je zahteval izdajo potrdila, da se je z mld. nečakinjo zglasil na neformalnem razgovoru, in zahtevkom za povračilo nastalih stroškov. Ko pa je bila njegova vloga zavržena, je še isti dan sodišču poslal elektronsko sporočilo z žaljivo vsebino. Glede na pojasnjene specifične okoliščine in širši kontekst zadeve je mogoče ugotoviti, da sporno elektronsko sporočilo ohranja zvezo s predhodnim ravnanjem sodnice pri vodenju konkretnega postopka, prav tako je pritožniku po določbah pravdnega postopka pripadal položaj drugega udeleženca v postopku, ki mu je bil v postopku na prvi stopnji neupravičeno odvzet. Njegove žaljive očitke sodnici je mogoče razumeti kot način njegove obrambe za dosego pravice do udeležbe v konkretnem pravdnem postopku. Argument sodišča druge stopnje, da pritožnik ni stranka postopka, zato njegovo ravnanje niti v najmanjši možni meri ni mogoče pripisati pretirano čustveni reakciji ob obrambi lastnih pravic, zato ne zdrži pravne presoje.

11. Pri presoji protipravnosti žaljivih izjav je treba razlikovati med trditvami o dejstvih in vrednostnimi sodbami.6 Zahteva po dokazovanju resničnosti vrednostne sodbe je že v temelju v neskladju s svobodo izražanja. Sorazmernost posega države je v primeru vrednostne sodbe odvisna od tega, ali obstaja zadostna dejanska podlaga za sporno izjavo. Pritožnikovo sporočilo je brez dvoma žaljivo in pomeni osebni napad na sodnico. Vendar ugotovitev, da je bil pritožnik v svojih izjavah do sodeče sodnice in sodstva grobo žaljiv, samo po sebi ne zadošča za oceno protipravnosti takšnih izjav. Svoboda izražanja po praksi ESČP zajema tudi izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Prav tako določena stopnja sovražnosti pri izražanju oziroma uporaba jedkega tona pri komentarjih, ki se nanašajo na sodnika, ni že sam po sebi neskladen z 10. členom EKČP. Sodniki, ko delujejo v okviru svoje funkcije, morajo kot del temeljne ustanove države prenašati kritiko v večji meri kot navadni državljani. Pravica do svobode izražanja pa nikomur ne daje pravice do destruktivnih in v temelju neupravičenih napadov na sodnike.7

12. Kot je bilo že pojasnjeno, je bil v obravnavani zadevi pritožnik z nezakonitim ravnanjem sodnice, ki mu je odvzela pravico do sodelovanja v postopku, do določene mere izzvan. Sodišče mu je odvzelo pravico do sodelovanja v postopku, zato tudi ni imel na voljo ustreznih drugih pravnih sredstev za zavarovanje svojega položaja. Na storjeno procesno kršitev v postopku se je odzval z žaljivim dopisom, ki brez dvoma pomeni žaljivo vrednostno sodbo o sodnici. Ob upoštevanju prej navedenih teoretičnih izhodišč za presojo protipravnosti žaljivih izjav in konkretnih okoliščin obravnavanega primera je mogoče zaključiti, da je s spornim dopisom pritožnik izrazil kritiko na sodničino vodenje postopka v konkretnem primeru in je za žaljive izjave imel določeno podlago v dejstvih.

13. Končno je treba upoštevati še dve okoliščini, na katere je v svoji odloči Up-793/15 opozorilo Ustavno sodišče, in sicer forum, kjer so bile sporne izjave podane in časovna odmaknjenost med dejanjem in izrekom kazni. Kritika sodstva in sodnika je sprejemljivejša kadar gre za interno kritiko med sodnikom in stranko postopka, kadar torej ne poteka pred očmi splošne javnosti.8 Pritožnik je sporno elektronsko sporočilo poslal uradu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, v vednost pa še predsedniku Okrožnega sodišča v Ljubljani in predsedniku Vrhovnega sodišča. S spornim pisanjem se je torej seznanil omejen krog ljudi, zato z njim sodstvo na ugledu in avtoriteti ni utrpelo večje škode. V obravnavanem primeru je med spornimi pritožnikovimi izjavami in kaznovanjem minilo skoraj šest mesecev. V vmesnem času je pritožnik celo prejel opravičilo oziroma pojasnilo, zakaj mu je bila 17. 9. 2014 odvzeta pravica do prisotnosti na neformalnem razgovoru njegove nečakinje s sodnico. Pritožnik je upravičeno lahko sklepal, da je zadeva s tem zaključena. Kljub temu pa se je nato sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe zoper odločitev o glavni stvari odločilo kaznovati pritožnika za žaljive izjave iz elektronskega dopisa z dne 2. 10. 2014. S tem ni mogel biti dosežen namen kaznovanja žaljivih izjav v sodnem postopku, ki je predvsem v tem, da se hitro in učinkovito zagotovi primerna raven komunikacije v sodnem postopku.

14. Tehtanje pritožnikove pravice do svobode izražanja na eni strani in javnega interesa, ki se izraža v varovanju ugleda in avtoritete sodstva na drugi strani, ob upoštevanju vseh pravno relevantnih okoliščin primera, je pokazalo, da je v konkretnem primeru treba dati prednost pritožnikovi pravici do svobode izražanja. Vrhovno sodišče, ki je v tej zadevi pritožbeno sodišče, je zato pritožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

1 Glej 14. točko obrazložitve odločitve Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 in tam citirane zadeve Ustavnega sodišča in ESČP. 2 Prvi odstavek 410. člena ZPP določa: „Kadar sodišče odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik otroka povabi na neformalen razgovor na sodišču ali zunaj sodišča s posredovanjem centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Ob razgovoru je lahko navzoča oseba, ki ji otrok zaupa in jo sam izbere. Ta oseba lahko pomaga otroku izraziti njegovo mnenje.“ 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005. 4 Glej odločbo ESČP v zadevi Alenka Pečnik proti Slovenijo z dne 27. 12. 2012, št. 44901/05. 5 Glej odločbo ESČP v zadevi De Haes in Gijsels proti Belgiji, št. 19983/92 z dne 27. 1. 1997 in odločbo ESČP v zadevi Prager in Oberschlick proti Avstriji, št. 15974/90 z dne 26. 4. 1995. 6 Razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnih sodbah je praksa ESČP napravila npr. v zadevi Lingens proti Avstriji št. 9815/82 z dne 8. 7. 1986, zadevi Oberschlick proti Avstriji št. 11662/85 z dne 23. 5. 1991 in zadevi Ukrainian Media Group proti Ukrajini št. 72713/01 z dne 29. 3. 2005, zadevi Jerusalem proti Avstriji št. 26958/95 z dne 27. 2. 2001. Po vzoru ESČP pa med izjavami od dejstvih in vrednostnimi sodbami razlikuje tudi Ustavno sodišče, glej npr. odločbe Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up-515/14 z dne 12. 201. 2017, Up-614/15 z dne 21. 5. 2018, Up-793/15 z dne 10. 10. 2018. 7 Glej 16. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-793/15 z dne 10. 10. 2018 in tam citirano zadevo ESČP (Morice proti Franciji). 8 Glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-793/15 z dne 10. 10. 2018 in tam citirane zadeve ESČP (Nikula proti Finski, Čeferin proti Sloveniji in Radobuljac proti Hrvaški).