Jedro

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je še okrepljeno v primeru, ko je do pridobitve lastninske pravice prišlo na podlagi materialno pravnomočne odločbe državnega organa, saj zanjo velja neizpodbojna domneva zakonitosti in pravilnosti. Takrat se dvom o lastništvu ne more pojaviti, saj se kupec lahko zanese ne samo na podatke zemljiške knjige, ampak tudi na pravnomočno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je potem, ko je proti četrti toženki ustavilo postopek, prvim trem tožencem z izpodbijano sodbo naložilo izpraznitev podstrešnega stanovanja na K... v Ljubljani ter njegovo izročitev tožnici. Obenem je tožence zavezalo k povračilu tožničinih pravdnih stroškov v znesku 2.840,59 EUR z obrestmi vred. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da sta prva dva toženca pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju, in njun zahtevek, da jima mora tožnica izročiti ustrezno listino za vpis njune etažne lastnine na navedenem stanovanju.

Proti sodbi so se pravočasno pritožili prvi trije toženci (v nadaljevanju toženci). Uveljavljajo "vse" pritožbene razloge. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožničin tožbeni zahtevek zavrne, njihovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa ugodi. Podrejeno predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Menijo, da sodba predstavlja poseg v njihove že pridobljene pravice, kar ima za posledico njihovo protipravno razlastitev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o pravicah na delih stavb in Zakona o stanovanjskih razmerjih, na katera se sklicuje pogodba z dne 28.10.1988. Če do prenehanja družbene lastnine ne bi prišlo, bi imeli toženci še danes tak pravni položaj, kot so ga pridobili ob izgradnji spornega stanovanja. Lastninska pravica na njem jim pripada tudi na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje ni celovito ocenilo vsebine pogodb z dne 28.10.1988 in pogodbe z dne 4.1.1988 v zvezi s predloženimi potrdili o plačilih in gradbenim dovoljenjem. Navedene listine dokazujejo, da je bila graditeljem po končani gradnji na zgrajenem stanovanju priznana lastninska pravica. To je bilo znano tudi tožnici, sicer ne bi v letu 1995 ponujala sporazumne ureditve zadeve. Dejstvo, da je bilo sporno stanovanje zgrajeno do uveljavitve SZ, v postopku med strankama sploh ni bilo sporno. Sicer pa 116. člen SZ ne določa, da mora biti stanovanje ob njegovi uveljavitvi 100 % zgrajeno. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič in opravilo ogleda. V času gradnje nobeden od tožencev ni bil imetnik stanovanjske pravice. Šlo je za nadgradnjo že obstoječega stanovanja v isti zgradbi. Zaradi povezanosti obeh stanovanjskih enot ni prišlo do klasične preselitve. Vsi pogoji iz 116. člena SZ so bili izpolnjeni. Pravic, ki so jih toženci z izgradnjo pridobili ex lege, z oddajo stanovanja v najem niso mogli izgubiti. Izpodbijana sodba napačno ugotavlja, da je bila tožnica v dobri veri. V resnici sta tako tožničin pravni prednik kot sama tožnica ves čas vedela, da je bilo sporno stanovanje zgrajeno na novo, in to po nacionalizaciji. Tožničino sklicevanje na podatke zemljiške knjige je navadno sprenevedanje. Enako velja za njen očitek tožencem, da se niso pravočasno vknjižili. To še posebej, ker je bila prav tožnica upravnik zgradbe, pa ni poskrbela, da bi bila na zgradbi vzpostavljena etažna lastnina. Toženci zato svoje izključne lastninske pravice na delu zgradbe sploh niso mogli vpisati. Izpodbijana sodba molči o dejstvu, da je bilo sporno stanovanje zgrajeno po nacionalizaciji in zato ni moglo biti predmet denacionalizacije. Tožnica očitno šteje tožence za najemnike spornega stanovanja, torej bi morala zahtevati odpoved najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, naj se vpogleda pogodba, na podlagi katere je tožnica pridobila nepremičnino. Ta dokazuje, da je tožnica v času sklenitve pogodbe vedela, da je v stavbi tudi sporno podstrešno stanovanje, ki je bilo na novo zgrajeno na podlagi ustreznih dovoljenj in v celoti plačano s sredstvi graditeljev. Tožnici je bilo torej dobro znano, da zemljiškoknjižno stanje ni skladno z dejanskim. Sodišče ni zaslišalo predlagane priče R. B., od katerega je tožnica odkupila na enak način zgrajeno podstrešno stanovanje. Tudi v primeru, če toženci na spornem stanovanju niso pridobili lastninske pravice, jim pripada najmanj tak status, kot ga imajo najemniki denacionaliziranih stanovanj. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica kopičila vloge, v katerih je le ponavljala svoja stališča. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Meni, da tožencem pripada le zahtevek za povrnitev njihovih vlaganj, ne pa stvarnopravni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci zasedajo sporno stanovanje brez pravnega naslova, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

V obravnavanem primeru gre za konflikt med pravnoposlovno in originarno pridobitvijo lastninske pravice. Tožnica je postala lastnica na podlagi kupne pogodbe, ki jo je sklenila z denacionalizacijskim upravičencem; temu je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena zgradba skupaj s spornim stanovanjem. Toženci pa trdijo, da sta prva dva toženca, ki sta stanovanje pozneje podarila tretjemu tožencu, pridobila lastninsko pravico na stanovanju s preureditvijo podstrešnih prostorov v zgradbi še pred njeno denacionalizacijo.

Po 1. odstavku 116. člena Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91-I do 29/03) so občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki tako pridobljenih stanovanj; v zemljiško knjigo so se lahko vpisali na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za ta spor je bistveno dejstvo, da se prva dva toženca po končani izgradnji nista vpisala kot lastnika stanovanja v zemljiški knjigi. V takem primeru namreč tudi tisti, ki je lastninsko pravico pridobil po zakonu, s svojim lastninskim zahtevkom ali ugovorom proti dobrovernemu tretjemu ne more uspeti. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se prva dva toženca nista mogla vpisati v zemljiško knjigo, ker tožnica kot upravnica ni poskrbela za vzpostavitev etažne lastnine. Nobene ovire namreč ni bilo, da bi se prva dva toženca vknjižila kot solastnika, tako kot je to storil R. B., ki je na enak način pridobil stanovanje s preureditvijo podstrešnih prostorov v isti zgradbi.

Pritožbene trditve, da sporno stanovanje sploh ni moglo biti predmet denacionalizacije, ker je bilo zgrajeno šele po nacionalizaciji, v tej pravdi ni mogoče upoštevati. Odločba upravnega organa, po kateri je bila zgradba skupaj s spornim stanovanjem vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu, je namreč pravnomočna. To pomeni, da je tudi pravdno sodišče nanjo vezano in drugačna odločitev o predmetu denacionalizacije ni dopustna.

Potemtakem je odveč razpravljanje o tem, na podlagi katerega zakona ali pogodbe so toženci pridobili lastninsko pravico na spornem stanovanju. Brez pomena je tudi njihovo nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da niso izpolnili niti predpisanih pogojev iz 116. člena SZ. Prav tako se toženci ne morejo uspešno sklicevati na slabo vero tožnice in njenega pravnega prednika, češ da sta oba vedela, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim. Tožničin pravni prednik je namreč pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Ko je bila ta vpisana v zemljiško knjigo, je domneva dobre vere postala neizpodbojna. Po 9. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur. l. RS, št. 87/02) se dobra vera v pravnem prometu domneva. V skladu z 11. členom istega zakona pa se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, po katerem tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic, je še okrepljeno v primeru, ko je do pridobitve lastninske pravice prišlo na podlagi materialno pravnomočne odločbe državnega organa, saj zanjo velja neizpodbojna domneva zakonitosti in pravilnosti. Takrat se dvom o lastništvu ne more pojaviti, saj se kupec lahko zanese ne samo na podatke zemljiške knjige, ampak tudi na pravnomočno odločbo.

Po navedenem je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Čeprav ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in se ni opredelilo do vseh pravnih stališč tožencev, s tem ni bistveno kršilo njihovih procesnih pravic. Toženci namreč drugačne odločitve o tožničinem tožbenem zahtevku in njihovem nasprotnem zahtevku iz že navedenih razlogov ne morejo doseči. Tudi preostale pritožbene trditve zato ne terjajo podrobnejšega odgovora. Zgolj zaradi jasnosti je treba dodati, da sklicevanje tožencev za Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97, 59/01 in 27/02), ni upravičeno, saj je ta zakon stopil v veljavo šele leta 1997, torej potem, ko je tožnica v letu 1995 kupila vrnjeno nepremičnino od denacionalizacijskega upravičenca in ko je zatrjevana lastninska pravica prvih dveh tožencev s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe že ugasnila. Navedeni zakon jim te pravice ni mogel dati oziroma vrniti. Brez podlage je tudi pritožbeno stališče, da bi tožnica morala zahtevati odpoved najemne pogodbe, saj takšna pogodba med pravdnima strankama nikdar ni bila sklenjena. Enako velja za pritožbeno stališče, da tožencem pripadajo vsaj takšne pravice, kot jih imajo najemniki denacionaliziranih stanovanj. Zgolj dejstvo, da toženci uporabljajo sporno stanovanje, jim takšnega položaja in pravic še ne daje.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo merilo njihove potrebnosti za pravdo, odmerilo pa jih je v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Svojo odločitev je izčrpno in pregledno obrazložilo. Pritožba ne pove, v katerih pripravljalnih vlogah naj bi tožnica zgolj ponavljala svoja stališča, zaradi česar stroški za te vloge niso bili potrebni. Na takšne posplošene očitke sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati. Sicer pa je tožnica v svojih vlogah, z izjemo tožbe, zgolj odgovarjala na vloge tožencev v postopku, glede na njihovo obširnost pa ji pravice do pisnega odgovora ni mogoče odrekati.

Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali toženci, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo tožencev je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom istega zakona. Toženci so s pritožbo propadli, zato do povračila svojih stroškov zanjo niso upravičeni, medtem ko tožnica z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora stroške zanj kriti sama.