Jedro

Tožeča stranka je od dedičev denacionalizacijskih upravičencev lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom. Takšen vpis je sicer konstitutiven (49. člen SPZ oziroma 33. člen ZTLR), vendar pa je pri derivativni pridobitvi lastninske pravice dobra vera ena od predpostavk zakonitosti vpisa (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1). V zadevi gre za lastninski spor: tožeča stranka se sklicuje na pravni posel, pravnomočni sklep o dedovanju in pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji kot podlago za zemljiškoknjižni vpis svoje lastninske pravice in lastninske pravice svojih prednikov, toženca pa se sklicujeta tako na pravnoposlovno kot tudi originarno pridobitev lastninske pravice. Če sta toženca pridobila lastninsko pravico na stanovanju, odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na toženca v tej pravdi, katerima sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in nista imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.

Izrek

Revizija tretjega toženca zoper sodbo druge stopnje v zvezi z odločitvijo v III. točki izreka sodbe prve stopnje se zavrže. Reviziji prvih dveh tožencev se v celoti, reviziji tretjega toženca pa zoper sodbo druge stopnje v zvezi z odločitvijo v II. točki sodbe prve stopnje ugodi in se v tem delu sodba druge stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zoper četrto toženko (I. točka izreka odločbe), ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prvim trem tožencem naložilo, da izpraznijo podstrešno stanovanje v hiši v Ljubljani in ga izročijo tožeči stranki (prvi odstavek II. točke izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi prvih dveh tožencev na ugotovitev, da sta pridobila lastninsko pravico na tem podstrešnem stanovanju, in izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoč v zemljiški knjigi za vsakega od njiju do ½ vpis etažne lastnine za to stanovanje in vpis solastnine na skupnih delih hiše na parc. 2389 k.o. ... in na nepremičninah 2390 in 2335 k.o. ... v razmerju, kakršnega predstavlja podstrešno stanovanje do celotne stanovanjske hiše (III. točka izreka). Tožencem je tudi naložilo, da tožeči stranki povrnejo odmerjene pravdne stroške (drugi odstavek II. Izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvih treh tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, so prvi trije toženci pravočasno vložili revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter jo še pravočasno dopolnili. Predlagajo, da vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa ugodeno, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Menijo, da za spor ni bistveno, da se prva dva toženca po končani izgradnji nista vpisala kot lastnika stanovanja v zemljiški knjigi. V izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, na čem temelji dobrovernost tožeče stranke, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ta zaključek pa je tudi napačen. Tožnik in njegovi pravni predniki so bili pred, med in po denacionalizacijskem postopku in tudi ob sklenitvi pravnega posla v slabi veri, saj so vedeli, da je bilo stanovanje zgrajeno po nacionalizaciji s sredstvi tožencev, zaradi česar se je stanje v zgradbi bistveno spremenilo. Sklicevanje na podatke zemljiške knjige je zato sprenevedanje, ki nasprotuje temeljnim obligacijskopravnim načelom. V slabi veri ni le tisti, ki ve, da stvar ni njegova, ampak tudi tisti, ki bi to moral in mogel vedeti. Iz predlaganih, pa neizvedenih dokazov je razvidno, da je bilo tožeči stranki ves čas znano, da je bila v zgradbi zgrajena nova stvar in da vpisano stanje ne ustreza dejanskemu. To izhaja celo iz navedb same tožeče stranke, ki trditvam, da ji je bilo resnično stanje znano, sploh ni nasprotovala. Trdila je, da ima tožena stranka samo pravni naslov, ne pa tudi pridobitnega načina, kar pa, ker je bila lastninska pravica pridobljena na originaren način, ni odločilno. Pa tudi sicer je tožeča stranka kot upravnik zgradbe tista, ki ni vzpostavila etažne lastnine, da bi bil vpis lastninske pravice tožnikov sploh mogoč. Trditev, da ni bilo ovire za vknjižbo, kot je to storil B., je v nasprotju s trditvami obeh strank, predvsem pa z listinami, saj toženca (za razliko od B.) v dokumentih nista imela določenega deleža do celote, brez tega pa vpis solastninskega deleža v zemljiško knjigo ni mogoč. Napačni so razlogi v sodbi druge stopnje o pravnomočnosti ter vezanosti na upravno odločbo. Gre za lastninski spor, v katerem mora odločiti sodišče, čeprav se ena od strank sklicuje na pravnomočno upravno odločbo kot podlago za zemljiškoknjižni vpis. V takšnem primeru ne velja načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb, saj odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju obstoja lastninske pravice na spornem stanovanju nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati na toženo stranko, kateri v postopku denacionalizacije sploh ni bilo dovoljeno sodelovati, odločba o denacionalizaciji pa ji tudi ni bila vročena in se zoper njo ni mogla pritožiti. Napačnost takega stališča se pokaže zlasti ob dejstvu, da je bilo stanovanje zgrajeno po nacionalizaciji, zaradi česar ga nikoli ni bilo mogoče nacionalizirati. Če pa nikoli ni bilo nacionalizirano, ga tudi denacionalizirati ni bilo mogoče. Upravni organ zato ne bi smel vrniti tudi nikoli nacionaliziranega stanovanja, na katerem je obstajala lastninska pravica tožencev kot fizičnih oseb. Upravičencem je tako vrnil nekaj, kar jim nikoli ni bilo odvzeto, toženi stranki pa storil krivico. Napačen je zaključek, da je neizpodbojna domneva, da so tožeča stranka in njeni pravni predniki lastninsko pravico na stanovanju pridobili na pravilen in zakonit način. Vsaka domneva je izpodbojna, drugačnega stališča pa sodišče druge stopnje niti ni utemeljilo. Glede drugih pritožbenih trditev, ki jih revizija ponovno obširno pojasnjuje, pa je v izpodbijani sodbi navedeno le, da za odločitev niso pomembne in ne terjajo nobenega odgovora, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo obširno odgovorila in predlagala, naj vrhovno sodišče revizijo tretjega toženca zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker je vložil le ugotovitveno tožbo, revizijo prvih dveh tožencev pa zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija tretjega toženca ni dovoljena v obsegu, s katerim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku. V preostalem delu pa je revizija tretjega toženca, revizija prvih dveh tožencev pa v celoti utemeljena.

6. Nasprotno tožbo sta vložila prva toženka in drugi toženec (v nadaljevanju toženca). Z njo sta zahtevala, naj se ugotovi, da sta pridobila lastninsko pravico na stanovanju št. 9 v izmeri 81,53 m², ki leži v podstrešnem delu – desno od stopnic – hiše Ljubljani, ter da se tožeči stranki naloži, da jima izstavi listino za vpis njune lastninske pravice za vsakega do ½ na tem stanovanju kot etažni lastnini ter solastninske pravice na skupnih delih stavbe, ki stoji na parc. št. 2389 k.o. ..., ter parc. 2390 in 2335 k.o. ... v razmerju, kakršnega predstavlja podstrešno stanovanje do celotne stanovanjske stavbe. O njunem nasprotnem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje odločilo v III. točki izreka. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je pritožbo prvih treh tožencev (v nadaljevanju toženci; postopek zoper četrto toženko je bil namreč ustavljen in ta pravnih sredstev zoper odločitev sodišča prve stopnje ni vložila) zavrnila, vlaga tudi tretji toženec. Ker tretji toženec ni bil stranka postopka po nasprotni tožbi (napačne so namreč trditve odgovora na revizijo, da naj bi vložil ugotovitveno tožbo), v tem delu nima nima pravnega interesa za vložitev revizije (drugi odstavek 374. člena ZPP). Njegovo revizijo je zato revizijsko sodišče v tistem delu, s katerim izpodbija odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi, zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

7. Toženci v reviziji na več mestih očitajo sodbi druge stopnje kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z obrazložitvijo, da sodba nima razlogov oziroma da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Čeprav sodba druge stopnje res ni odgovorila na vse pritožbene trditve, kar je v njej tudi izrecno zapisano, ta kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč spor presodilo na (delno) drugačni materialnopravni podlagi, za katero dejstva, na katera opozarja revizija, niso bila odločilnega pomena. Ob taki materialnopravni presoji zato določene pritožbene trditve posebnega odgovora niso terjala. Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v sodbi druge stopnje zmotno uporabljeno, zaradi takega zmotnega izhodišča pa so je izostal odgovor na (s pravilnega materialnopravnega vidika tudi) relevantne pritožbene trditve (situacija iz drugega odstavka 380. člena ZPP).

8. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema prve in druge stopnje, je v kratkem sledeče: - na podstrešju stavbe v Ljubljani je stanovanje št. 9, ki sta ga izdelala toženca iz prej skupnih prostorov hiše (podstrešja); - toženca sta pred izdelavo podstrešnega stanovanja 28. 10. 1988 sklenila pogodbo z Občino Ljubljana Center in Ljubljansko stanovanjsko zadrugo, 4. 11. 1988 pa pogodbo z Ljubljansko stanovanjsko zadrugo, na podlagi katerih bi se lahko vpisala kot lastnika podstrešnega stanovanja, a se nista; - z delno odločbo o denacionalizaciji je bila nepremičnina vrnjena denacionalizacijskima upravičencema, pokojnima H. R. in V. R., vsakemu do polovice vrnjenega deleža 9545/10000. V ta delež spada tudi sporno stanovanje. Denacionalizacijskima upravičencema pa ni bilo vrnjeno stanovanje na podstrešju v izmeri 54,73 m², ker je na njem pridobil lastninsko pravico po zakonu R. B., ki je sklenil po vsebini enake pogodbe kot toženca za to drugo podstrešno stanovanje, ki predstavlja 455/10000 celotne nepremičnine. Iz denacionalizacijske odločbe ne izhaja, da bi še kdo uveljavljal kakšne pravice na vrnjeni nepremičnini, iz podatkov spisa pa, da toženci v denacionalizacijskem postopku niso sodelovali; - tožeča stranka je nepremičnino odkupila od dedičev denacionalizacijskih upravičencev 15. 2. 1995, v letu 2000 pa tudi od R. B.; obe sodišči sta presodili, da glede lastništva ni bila v slabi veri; - tožeča stranka je tako sedaj vpisana v zemljiško knjigo kot izključna lastnica stavbe ...; - v letu 1999 sta toženca podstrešno stanovanje podarila sinu – tretjemu tožencu, ki pa se tudi ni vpisal v zemljiško knjigo.

9. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo do zatrjevane pridobitve lastninske pravice tožencev tako na podlagi zakona kot na podlagi pravnega posla in presodilo, da pogoji za njeno pridobitev niso izpolnjeni. Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, a je spor presodilo drugače. Njegovo stališče je mogoče strniti na kratko takole: tudi če sta toženca pridobila lastninsko pravico na izdelanem podstrešnem stanovanju, sta to zaradi opustitve vpisa svoje lastninske pravice izgubila z vpisom lastninske pravice tožeče stranke na podlagi pravnega posla, sklenjenega z dediči denacionalizacijskih upravičencev, katerim je bila stavba (skupaj s podstrešnim stanovanjem) vrnjena z odločbo upravnega organa v denacionalizacijskem postopku, na katero je vezano tudi sodišče; dobra vera takšnega kupca o lastninski pravici vpisanega imetnika je namreč neizpodbojna.

10. To stališče sodišča druge stopnje implicira odgovor na več pravnih vprašanj. Prvo je vprašanje vezanosti sodišča na upravno odločbo o denacionalizaciji. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je namreč tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla, sklenjenega z dediči denacionalizacijskih upravičencev, katerim je bila nepremičnina vrnjena z upravno odločbo. Kot poudarja tožeča stranka v odgovoru na revizijo, je sodišče druge stopnje zapisalo, da drugačna odločitev o predmetu denacionalizacije ni dopustna (predzadnji odstavek na tretji strani obrazložitve), pri tem pa je očitno štelo, da je nanjo vezano in ne sme odločiti preko ali mimo nje.

11. Revizija utemeljeno poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za poseg v pravnomočno zaključen denacionalizacijski postopek in upravno odločbo, izdano v tem postopku. ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu (1. člen ZDen). Sporni predmet v konkretnem primeru pa ni vračanje podržavljenega premoženja, pač pa po nasprotni tožbi ugotovitev lastninske pravice (in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine), po tožbi pa varstvo lastninske pravice (z zahtevkom za izpraznitev stanovanja in njegovo izročitev, kar terja predhodno rešitev vprašanja lastninske pravice). Gre torej za lastninski spor: tožeča stranka se sklicuje na pravni posel, pravnomočni sklep o dedovanju in pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji kot podlago za zemljiškoknjižni vpis svoje lastninske pravice in lastninske pravice svojih prednikov, toženci pa se sklicujejo tako na pravnoposlovno kot tudi originarno pridobitev lastninske pravice. Za odločanje o lastninskem sporu kot vrsti spora iz premoženjskih razmerij je pristojno sodišče po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP). Ne glede na sklicevanje tožeče stranke na pravnomočno upravno odločbo kot podlago za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice njenih prednikov mora o sporu odločiti sodišče. Kot pravilno poudarja revizija, sklicujoč se tudi na sodno prakso vrhovnega sodišča(1), v takšnem primeru ne velja načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb (razlog iz prvega odstavka 13. člena ZPP), ker gre tu za vprašanje lastninske pravice. Ustava RS (v nadaljevanju URS) utemeljuje pravico do sodnega varstva tako, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah odloča sodišče (prvi odstavek 23. člena). Pravico do zasebne lastnine uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (33. člen URS), za njihovo varovanje pa zagotavlja ne le sodno varstvo, marveč tudi odpravo posledic, če so kršene (četrti odstavek 15. člena URS), takšne pravice in svoboščine pa se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek tega člena). Če (tega pa sodišče druge stopnje zaradi drugačnega materialnopravnega pristopa ni presojalo) sta torej toženca pridobila lastninsko pravico na stanovanju, upravni organ v denacionalizacijskem postopku ne bi smel odločiti, da se pravnim prednikom tožeče stranke vrne celotna zgradba vključno s spornim stanovanjem, ker je na njem obstajala lastninska pravica fizične osebe (tretji odstavek 16. člena ZDen). Odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah tako nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na toženca v tej pravdi, katerima sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in nista imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.

12. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja na določene posebnosti obravnavanega primera (zatrjevano originarno pridobitev lastninske pravice tožencev po nasprotni tožbi in lastno pravnoposlovno pridobitev), vendar pa te okoliščine presoje spora ne spreminjajo. V primeru originarne pridobitve se lastninska pravica pridobi, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih za tako pridobitev določa zakon. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo je torej le deklaratornega značaja. Prav tako je deklaratorne narave vknjižba na podlagi denacionalizacijske odločbe, enako pa tudi na podlagi sklepa o dedovanju.(2) Tožeča stranka pa je od dedičev denacionalizacijskih upravičencev lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom. Takšen vpis je sicer konstitutiven (49. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ oziroma 33. člen prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), vendar pa je pri derivativni pridobitvi lastninske pravice dobra vera ena od predpostavk zakonitosti vpisa (10. člen SPZ in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi). To pa je drugo pomembno vprašanje, pomembno za odločitev v zadevi, na katerega sodišče druge stopnje odgovarja z neizpodbojnostjo domneve o dobri veri tožeče stranke.

13. Pod 11. točko obrazložitve je bilo pojasnjeno, da odločba o denacionalizaciji, izdana v upravnem postopku, pomeni vrnitev podržavljenega premoženja denacionalizacijskim upravičencem in ne (dokončno) rešitev vprašanja lastninske pravice, saj se o njej še vedno lahko odloča v (matičnem) pravdnem postopku. To pa na drugi strani pomeni, da za drugačno odločitev o lastninski pravici ni nujno izpodbijanje upravne odločbe s pravnimi sredstvi. Čim je tako, pa tudi ni mogoče zastopati stališča o neizpodbojnosti domneve dobre vere tožeče stranke. Dobra vera se sicer domneva, vendar pa se lahko dokaže drugače. 14. Ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz drugačnih materialnopravnih izhodišč, se do bistvenih vprašanj, ki jih je izpostavljala tožena stranka v pritožbi in ki so pomembne za pravilno odločitev v sporu ni opredelilo. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, katera so vprašanja, na katera bo moralo odgovoriti ob ponovnem sojenju, odgovoriti pa bo moralo tudi na druge navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in ki jih je zmotno ocenilo za nerelevantne. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožencev ugodilo v obsegu, kot je razvidno iz izreka, in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako npr. odločbi II Ips 260/2000 in II Ips 705/2007. Op. št. (2): Do tu je dejanska podlaga povsem primerljiva s tisto, ki je obravnavana v že navedenih sodbah vrhovnega sodišča.