Jedro

Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi, ki je hkrati tudi pogodba o opravljanju prokure, dogovorili, da tožnici mandat (med drugim) preneha na podlagi odpoklica s strani pristojnega organa družbe, in da tožničino delovno pravno razmerje pri toženi stranki traja do prenehanja njene funkcije prokuristke v družbi. Na podlagi navedenih določil je ob pravilni uporabi materialnega prava možen le zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, tj. da je sočasno z odpoklicem tožnice s funkcije prokuristke tožene stranke prenehala tudi njena pogodba o zaposlitvi.

Dejstvo, da je tožnica upravičena do posebnega varstva kot noseča delavka po 115. členu ZDR-1 pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo z spornim dnem, kljub temu, da je sicer tožničino prenehanje delovnega razmerja vezano na odpoklic s funkcije prokuristke. Tožnica namreč v skladu s 115. členom ZDR-1 uživa varstvo ves čas nosečnosti in ji v tem času tudi ne more prenehati delovno razmerje (tretji odstavek 115. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici dne 31. 1. 2014 nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe z dne 21. 10. 2011 z aneksi št. 1, 2 in 3 (I.a točka izreka); da je delovno razmerje med tožnico in toženo stranko trajalo do 17. 3. 2014 (I.b točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 31. 1. 2014 do 17. 3. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za to obdobje za vsak mesec obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe z dne 21. 10. 2011 z aneksi št. 1, 2 in 3, zmanjšano za bruto znesek nadomestila za brezposelnost v mesečnem znesku 892,50 EUR, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoča neto zneska plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni (I.č točka izreka). V presežku, to je za ugotovitev, da delovno razmerje traja še po 17. 3. 2014, za reintegracijo in za priznanje pravic ter plačila plač od 17. 3. 2014 do vrnitve nazaj na delo, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I.č točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici roku 15 dneh povrniti njene stroške sodnega postopka v višini 4.453,61 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del I. točke navedene sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu oziroma nadaljnjim podrednim zahtevkom, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča, da se tožnici prizna delovno razmerje in vse pravice iz tega naslova zgolj za en mesec po koncu nosečnosti, to je do 17. 3. 2014. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je v zvezi s tem prezrlo, da poznejšega odpoklica tožnice s funkcije prokuristke ni bilo. Glede na to ni jasno, kateri akt tožene stranke je sodišče vzelo za podlago pri tej odločitvi. V kolikor je sodišče štelo, da je delovno razmerje tožnici prenehalo v nasprotju s 115. členom ZDR-1, je to v celoti šteti kot nezakonito. To pa pomeni, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, saj tožena stranka drugega sklepa glede razrešitve tožnice ni sprejela oziroma ji ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali so bili podani pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dnem 17. 3. 2014. Tožnica je namreč tekom postopka zatrjevala in s predloženimi dokazili izkazala, da je imela v tistem obdobju zdravstvene oziroma psihofizične težave, ki so se z vsakim nadaljnjim dejanjem tožene stranke le še poslabšale. Sodišče pa ni ugotavljalo, kdaj se je zdravstveno stanje tožnice izboljšalo. V zvezi s tem se sklicuje na tretji odstavek 116. člena ZDR-1. Navaja, da je tožnica tekom postopka predlagala tudi angažiranje izvedenca ustrezne stroke, ki bi podal mnenje o tožničinem bolezenskem stanju in pojasnil vzrok tega stanja ter sprožilni mehanizem depresije in odprave plodu ter kako je to stanje vplivalo na njeno dojemanje nujnosti obvestitve tožene stranke o nosečnosti. Sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Uveljavlja tudi, da je v tem delu izrek sodbe neskladen z obrazložitvijo oziroma ni obrazložen, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. V kolikor je sodišče ugotovilo, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi dne 31. 1. 2014 nezakonito, bi moralo ugotoviti trajanje delovnega razmerja vsaj do odločitve sodišča prve stopnje. V tem delu sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica opozarja na drugi odstavek 115. člena ZDR-1, ki določa, da se v času nosečnosti delavke ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno se nezakonita ravnanja tožene stranke ne morejo upoštevati za naprej, ko odpade razlog za pravno varstvo delavca pred odpovedjo. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja ravno to, saj je sodišče nepravilno upoštevalo ravnanja tožene stranke, ki so bila usmerjena v prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnice, takoj ko ta ni bila več noseča in ni sodila v pravno varovano kategorijo delavcev. Meni, da bi lahko tožnico veljavno odpoklicali s funkcije prokuristke oziroma ji odpovedali pogodbo o zaposlitvi šele po njeni prekinitvi nosečnosti, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Poudarja, da odpoklic s statusno pravne funkcije ne pomeni tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru razrešitve lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega od načinov, ki so določeni v zakonu ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Sklicuje se na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 206/2008 z dne 19. 4. 2010, in sicer, da je lahko pogodba o zaposlitvi s prokuristom odpovedana le iz enega od utemeljenih razlogov, če je sklenjena za nedoločen čas, in če v njej niso konkretno in jasno urejeni razlogi za njeno prenehanje. V zvezi s tem izpostavlja, da obvestila z dne 4. 2. 2014 ni mogoče šteti kot odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Meni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 85. člena, 87. členom in 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala, vendar iz previdnosti opozarja, da pogodba o zaposlitvi vsebuje izrecno obvezo tožene stranke, da v primeru prenehanja funkcije prokuristke tožnici ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ki ustreza vrsti in stopnji njene izobrazbe. Zato je pogodbene določbe mogoče razumeti zgolj tako, da pogodba preneha v delu, ki se nanaša na delo prokurista, ne pa tudi na delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas. Meni tudi, da se je tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi brezpogojno zavezala, da bo tožnici ponudila ustrezno zaposlitev. Vztraja, da pogodba o zaposlitvi z dne 21. 10. 2011 ni bila sklenjena oziroma nima učinka, ker jo je sklenil predsednik nadzornega sveta, ki za to ni imel pooblastila. Glede na to, da se direktor A.A. ni strinjal s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, saj je ni želel podpisati, je zmotno stališče sodišča, da naj bi direktor tožene stranke pogodbo o zaposlitvi naknadno odobril. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za podpis bianco pogodbe in navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izpovedi zaslišanih prič. S tem je sodišče kršilo 8. člen ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo tožničinih trditev, da je opravljala tudi druga dela in je bila zato po vsebini sklenjena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto za nedoločen čas, kar so potrdile zaslišane priče, predvsem A.A. in B.B. Zmotne in protispisne so ugotovitve sodišča, da v času prenehanja delovnega razmerja ni bilo ustreznega delovnega mesta za tožnico. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved B.B., C.C. in D.D. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo, smiselno zoper ugodilni del, se pritožuje tudi tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje (pravilno: izpodbijani del) spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnici posebno varstvo po 115. členu ZDR-1 ni pripadalo. Opozarja, da je to določbo zakonodajalec vključil v posebno poglavje ZDR-1, katerega naslov je posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Tožnici pa pogodba o zaposlitvi ni prenehala z odpovedjo, ampak ji je prenehala z odpoklicem, o čemer sta se sporazumeli v pogodbi o zaposlitvi. Če bi pravdni stranki želeli, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi z odpovedjo, bi to izrecno zapisali v pogodbo o zaposlitvi. Vztraja, da tožnica ni upravičena do posebnega varstva, ker je toženo stranko o nosečnosti obvestila prepozno, to je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja iz četrtega odstavka 115. člena ZDR-1. Pravdni stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da tožnici v primeru odpoklica s funkcije prokuristke preneha tudi pogodba o zaposlitvi, torej brez odpovednega roka. Da se zakonitost podane odpovedi presoja glede na dejstva od podane odpovedi izhaja tudi iz sodne prakse, saj je Višje delovno in socialno sodišče v odločbi opr. št. Pdp 1497/2004 z dne 18. 11. 2005 izpostavilo, da je odločilno, ali je bilo dejstvo o nosečnosti delavke delodajalcu znano v trenutku ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno štelo, da tožnici še en mesec po prekinitvi nosečnosti pripada varstvo v skladu s 115. členom ZDR-1. Po jezikovni razlagi navedenega člena se dodatni mesec varstva nanaša le na starše, ki koristijo starševski dopust in ne za noseče delavke, ki ne koristijo starševskega dopusta. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnica toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila pravočasno. Navaja, da se je tožnica zavedala, da bo takoj po prenehanju varstva odpoklicana s funkcije, saj je iz njene pisne vloge, ki jo je predložila pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku, razvidno, da jo je direktor tožene stranke poklical dne 23. 12. 2013 in ji povedal, da bo po prenehanju varstva odpoklicana s funkcije in ji bo posledično prenehala pogodba o zaposlitvi. Ravno tako je Svet zavoda želel tožnico odpoklicati že 1. 10. 2013, vendar je nato po ugotovitvi, da je tožnica na porodniškem dopustu, sklep preklical, pri čemer ji je Svet zavoda tudi v mesecu decembru 2013 odvzel oziroma omejil pooblastila iz naslova prokure. Izpostavlja, da je direktor tožnici en dan pred sejo poslal elektronsko sporočilo, v katerem jo je opozoril, da bo na seji govora o njeni prokuri, saj je preteklo enomesečno varovalno obdobje. Ta dejstva pa dajejo podlago za zaključek, da se je tožnica zavedala pravne pomembnosti obvestila o nosečnosti. Nadalje je tudi iz izpovedbe B.B. razvidno, da sta s tožnico govorila 31. 1. 2014 in da mu ni jasno, zakaj mu tožnica ni povedala o nosečnosti. Ne nazadnje je tožnica toženi stranki dne 1. 2. 2014 poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla le, da je v bolniškem staležu, o nosečnosti pa ga ni obvestila. Tožnica se s sklepom o razrešitvi ni seznanila šele 8. 2. 2014, saj ji je bil sklep preko vročevalca vročen že 5. 2. 2014. Meni, da tožnica ni ravnala aktivno, pri čemer se tudi ne more sklicevati na svoje zdravstveno stanje, saj je še en dan pred odpoklicem s funkcije govorila z direktorjem tožene stranke, ki jo je na to opozoril. To pa pomeni, da bi lahko tožnica najkasneje takrat povedala za svojo nosečnost. Da zakon pri zagotovitvi varstva za nosečo delavko zahteva aktivno ravnanje, je razvidno tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 347/2007 z dne 24. 2. 2009. 4. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo odločitve, do kdaj je trajalo delovno razmerje med pravdnima strankama, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka (smiselno iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo tožnica sodišču prve stopnje očita v zvezi z neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Tožnica je izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke predlagala zgolj v zvezi z ugotovitvijo, kako je njeno zdravstveno stanje v spornem obdobju vplivalo na dojemanje nujnosti obvestitve tožene stranke o njeni nosečnosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica toženo stranko pravočasno obvestila o svoji nosečnosti, kot to določa 115. člen ZDR-1, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki je bil predlagan ravno v zvezi z njeno zmožnostjo pravočasne obvestitve tožene stranke o svoji nosečnosti.

10. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da je pri toženi stranki v času obstoja delovnega razmerja opravljala tudi druga dela, ki niso sodila v okvir njene funkcije prokuristke in da zato s prenehanjem prokure še ni prenehalo delovno razmerje. Tožnica s tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč na navedene tožničine navedbe odgovorilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je pravilno zavrnilo kot pravno nepomembne za odločitev.

11. Neutemeljeno tožnica v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izpovedi prič, zaradi česar sodišču prve stopnje očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP ter absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Dejstvo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni povzelo celotnih izpovedi navedenih prič, še ne pomeni, da teh izpovedi pri odločitvi ni upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP (da mora ugotovitve o odločilnih dejstvih sprejeti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka), zato so nasprotne tožničine pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe, razveljavitev obvestila oziroma seznanitve o prenehanju te pogodbe, reintegracijo in izpolnitev reparacijskih zahtevkov za čas od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo. V številnih podredno postavljenih tožbenih zahtevkih je poleg navedenega zahtevala še izstavitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe.

13. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločilo, in sicer je s sodbo opr. št. Pd 88/2014 z dne 28. 10. 2016 tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožnica, ki ji je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1/2017 z dne 20. 7. 2017 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da tožnica ni uživala varstva po 115. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami) kot noseča delavka, ker je toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila prepozno. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da je za presojo, ali je tožnica uživala varstvo po citirani določbi kot noseča delavka, bistveno ugotoviti, kdaj je tožnica izvedela, da je dejstvo, da je noseča, postalo pravno pomembno in ali je toženo stranko z nosečnostjo seznanila takoj zatem. Zaradi zmotnega materialnega stališča, da je tožnica toženo stranko o nosečnosti seznanila prepozno, pa sodišče teh dejstev (kdaj je tožnica izvedela, da je bila odpoklicana s funkcije prokuristke, ali je toženo stranko z nosečnostjo seznanila takoj in ali je toženi stranki predložila potrdilo o nosečnosti - četrti odstavek 115. člena ZDR-1), od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je bila tožnica dne 14. 10. 2011 imenovana za prokuristko tožene stranke; - da sta stranki dne 21. 10. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe (v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi), pri čemer je bilo delovno razmerje po tej pogodbi sklenjeno za nedoločen čas (2. točka 1. člena pogodbe o zaposlitvi); - da sta stranki k pogodbi o zaposlitvi sklenili še tri anekse, ki so urejali plačo tožnice; - da je bila tožnica do 28. 12. 2013 na starševskem dopustu, 30. 12. 2013 pa je direktorja tožene stranke po elektronski pošti obvestila, da bo do nadaljnjega v bolniškem staležu; - da je Svet zavoda na 11. seji 31. 1. 2014 tožnico odpoklical s funkcije prokuristke tožene stranke; - da je tožena stranka tožnici dne 5. 2. 2014 vročila pisno obvestilo o odpoklicu s funkcije prokuristke, prenehanju delovnega razmerja, o nemožnosti zaposlitve na ustrezno delovno mesto in o pravici do odpravnine (v nadaljevanju: obvestilo o odpoklicu s funkcije prokuristke); - da je tožnica dne 5. 2. 2014 direktorja tožene stranke po elektronski pošti obvestila, da je noseča in istega dne toženi stranki priporočeno po pošti poslala zdravniško potrdilo z dne 27. 1. 2014. 15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi ji v konkretnem primeru delovno razmerje lahko prenehalo le na enega izmed načinov, določenih v ZDR-1. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1/2017 potrdilo stališče sodišča prve stopnje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo tudi v izpodbijani sodbi, da je v tem individualnem delovnem sporu relevantna določba 72. člena v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s taksativno naštetimi vprašanji (med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi), če takšno pogodbo sklepa poslovodna oseba ali prokurist. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 10. 2011, ki je hkrati tudi pogodba o opravljanju prokure, to tudi storili. V 1. točki 16. člena sta se dogovorili, da tožnici mandat (med drugim) preneha na podlagi odpoklica s strani pristojnega organa družbe, v 2. točki 16. člena pa, da tožničino delovno pravno razmerje pri toženi stranki traja do prenehanja njene funkcije prokuristke v družbi. Na podlagi navedenih določil je ob pravilni uporabi materialnega prava možen le zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, tj. da je sočasno z odpoklicem tožnice s funkcije prokuristke tožene stranke prenehala tudi njena pogodba o zaposlitvi. Glede na to, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da tožničino delovno razmerje pri toženi stranki preneha istočasno s prenehanjem njene funkcije prokuristke pri toženi stranki (gre za t. i. klavzulo o povezanosti), so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnici delovno razmerje lahko prenehalo le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZDR-1. Tudi to, da je bila pogodba o zaposlitvi sicer sklenjena za nedoločen čas, ne spremeni dejstva, da je bil predčasen odpoklic tožnice s funkcije prokuristke med strankama v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorjen kot dodaten razlog za prenehanje tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki, zato so vse pritožbene navedbe tožnice v tej smeri neutemeljene.

16. Tožnica v pritožbi prav tako ponovno neutemeljeno vztraja, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena oziroma da nima učinka in da je tožnica podpisala t.i. bianco pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 1/2017 soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sklenjena pogodba o zaposlitvi, kljub temu, da jo je v imenu tožene stranke podpisal predsednik nadzornega sveta tožene stranke, ki za to ni imel pooblastila, ni bila nična, saj jo je je mag. A.A., ki je bil v relevantnem obdobju pristojen za podpis pogodbe o zaposlitvi, naknadno odobril s konkludentnimi dejanji in da tožnica ni uspela dokazati, da je podpisala t.i. bianco pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje.

17. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je nadaljnja zaposlitev tožnice pri toženi stranki, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi (da se lahko prokurist in pristojni organ družbe po prenehanju mandata dogovorita o nadaljnjem sodelovanju v družbi na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi - 3. točka 16. člena pogodbe) predvidena zgolj kot možnost zaposlitve v primeru, če prosto delovno mesto, ki ustreza vrsti in stopnji izobrazbe delavca (4. točka 16. člena pogodbe), pri toženi stranki tudi obstaja. Kar pomeni, da v primeru, če takšnega delovnega mesta ni, ga nekdanjemu prokuristu ni mogoče ponuditi in se posledično nova pogodba o zaposlitvi ne sklene. To pa ne vpliva na zakonitost prenehanja delovnega razmerja, kot to zmotno navaja tožnica v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času prenehanja tožničinega delovnega razmerja za tožnico ni imela ustreznega delovnega mesta, zato ji nove pogodbe o zaposlitvi ni mogla ponuditi. Dejstvo, da za tožnico delovnega mesta, ki bi ustrezal vrsti in stopnji njene izobrazbe, tožena stranka ni imela, izhaja iz skladnih izpovedi B.B., C.C. in E.E. Navedeno pa potrjuje tudi seznam sistematiziranih delovnih mest na dan 1. 1. 2014 (B3). Pritožbeno vztrajanje tožnice pri nasprotnem je neutemeljeno.

18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v času prenehanja delovnega razmerja dne 31. 1. 2014 noseča in da za to dejstvo tožena stranka takrat ni vedela. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1/2017 pravilno ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje posebnega varstva tožnici kot noseči delavki po 115. členu ZDR-1. V navedenem sklepu je bilo namreč zavzeto stališče, da iz določbe 115. člena ZDR-1 sicer res izhaja, da mora delavka delodajalca o svoji nosečnosti obvestiti najkasneje do izteka odpovednega roka, vendar pa mora imeti tožnica glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve (to je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo iz razlogov na njeni strani in da ji je delovno razmerje brez odpovednega roka prenehalo zato, ker ji je prenehalo istočasno z odpoklicem s funkcije prokuristke) možnost, da delodajalca obvesti o svoji nosečnosti takoj zatem, ko izve, da ji je pogodba o zaposlitvi prenehala. Dejstvo, da je ta prenehala brez njene krivde in brez odpovednega roka, pa ji v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva pred odpovedjo ne more iti v škodo. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da tožnica ni upravičena do posebnega varstva po 115. členu ZDR-1 in so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

19. V 115. členu ZDR-1 je določeno, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta (prvi odstavek). Če delodajalec ob izreku odpovedi oziroma v času odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po njihovemu prenehanju, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila (četrti odstavek).

20. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami, kdaj je tožnica izvedela za svojo nosečnost in za prenehanje delovnega razmerja ter kdaj je o dejstvu svoje nosečnosti obvestila toženo stranko, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sprejelo pravilni dokazni zaključek, da je tožnica toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila pravočasno, kot to določa četrti odstavek 115. člena ZDR-1. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni presoji sodišča prve stopnje glede pravočasnosti tožničinega obvestila toženi stranki o svoji nosečnosti pa so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo tožnici, da je za nosečnost izvedela 27. 1. 2014, ko je obiskala ginekologinjo, saj njeno izpoved potrjuje predloženo zdravniško potrdilo z dne 27. 1. 2014 (A13). Tožena stranka pa je tožnico o dejstvu, da je bila odpoklicana s funkcije prokuristke, o nezmožnosti zaposlitve na ustreznem delovnem mestu ter dejstvu, da ji je delovno razmerje prenehalo, obvestila s pisnim dopisom z dne 4. 2. 2014, s katerim se je tožnica seznanila 5. 2. 2014, ko ji ga je vročevalec poskušal vročiti, a ga tožnica ni želela sprejeti. Tožnica je še istega dne direktorja tožene stranke B.B. z elektronsko pošto obvestila, da je noseča (A16, B27) in hkrati toženi stranki priporočeno po pošti poslala še zdravniško potrdilo z dne 27. 1. 2014, ki ga je tožena stranka prejela 6. 2. 2014. Upoštevaje navedene ugotovitve je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila primerno hitro oziroma pravočasno, zato je bila kot noseča delavka upravičena do posebnega varstva pred odpovedjo, kot je določeno v 115. členu ZDR-1. 21. Dejstvo, da je tožnica upravičena do posebnega varstva kot noseča delavka po 115. členu ZDR-1 pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo z dnem 31. 1. 2014, kljub temu, da je sicer tožničino prenehanje delovnega razmerja vezano na odpoklic s funkcije prokuristke. Tožnica namreč v skladu s 115. členom ZDR-1 uživa varstvo ves čas nosečnosti in ji v tem času tudi ne more prenehati delovno razmerje (tretji odstavek 115. člena ZDR-1). Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da sklep o odpoklicu ni predmet presoje tega spora. Zato je stališče tožnice, da je zaradi posebnega varstva pred odpovedjo v skladu s 115. členom ZDR-1 nezakonit tudi sklep o odpoklicu, zmotno. Ker pa je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da je tožničina ginekologinja tožnico dne 17. 2. 2014 napotila v bolnico zaradi splava, kar potrjuje odpustno pismo UKC F. z dne 26. 2. 2014, je sodišče prve stopnje tožnici posebno varstvo pravilno priznalo še en mesec po prekinitvi nosečnosti, to je do 17. 3. 2014. Podlago za tako odločitev predstavlja prvi odstavek 115. člena ZDR-1, ki sicer en mesec dodatnega varstva predvideva le za starše, ki izrabljajo starševski dopust, vendar pa glede na to, da citirana določba ne ureja varstva v primeru prekinitve nosečnosti, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljena smiselna uporaba te določbe tudi za konkretni primer. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožnice v pritožbi, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru izhajati iz določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-11, neutemeljene.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Tožničin odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Po kateri delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.