Jedro

Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek za posestno varstvo: dokazal je, da je bil pred motenjem posestnik parcele 393 k. o. 0000, da sta druga in tretja toženka po naročilu in v korist prve toženke zaradi gradbenih del začasno zasedli del te nepremičnine, da so še po končanih delih na nepremičnini ostale posledice posega, da je bil poseg samovoljen in protipraven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Druga in tretja toženka sta dolžni tožeči stranki povrniti 279 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so toženke solidarno motile tožnika s tem, da so na severnem delu parcele 393 k. o. 0000 odstranile zgornjo plast zemljišča in jo odrinile na kup v notranjosti te parcele, nato pa na severnem robu kupa postavile plastično zaščitno pregrado, na severni del navedene parcele pripeljale gradbeno mehanizacijo in druge svoje stvari, na delu, kjer je bila odstranjena plast zemljišča, vozile z gradbeno mehanizacijo in drugimi vozili, v skrajni severni del parcele posegle z izkopom, uporabljale severni del parcele za lastne potrebe (točka I izreka) ter toženkam prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest parcele 393 k. o. 0000 (točka II izreka). Odločilo je še, da toženke nosijo stroške postopka v 100 % deležu (točka III izreka).

2. Pritožujeta se druga in tretja toženka, uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj višje sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba sodišču prve stopnje očita izostanek dokazne ocene oziroma da je pavšalna. V skladu z 8. členom ZPP bi moralo izdelati celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in nato navesti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene ni mogoče preizkusiti pravilnosti izpodbijane odločitve, tako da je podana tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vztraja, da je bilo izdano veljavno gradbeno dovoljenje in torej poseg temelji na odločbi upravnega organa, zato pride v poštev tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Prepisuje dele gradbenega dovoljenja in odločbe VSK I Cp 105/2018 ter 76. člen SPZ. Ker je bila uporaba tožnikovega zemljišča potrebna za ureditev gradbišča, ki je bilo potrebno za namen gradnje povezovalnega kanala CO in za čas gradnje povezovalnega kanala, so izpolnjeni tudi pogoji iz 73. člena SPZ. O tem izpodbijani sklep nima razlogov (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pogoj spremenjenega posestnega stanja ni izkazan, tudi v tem delu izpodbijani sklep ni obrazložen. Gole navedbe o onemogočenem obdelovanju in neoviranem dostopu spremembe posestnega stanja ne izkazujejo. Že iz tožbenih trditev ne izhaja, kako naj bi se zadnje posestno stanje v primerjavi s prejšnjim spremenilo, saj tožnik zatrjuje le določene posege v njegovo lastninsko pravico, ne pa, da se je na sporni nepremičnini vzpostavila nova dejanska oblast. S posegom dotedanja posest posestnika ni prenehala ali se omejila. Podredno navaja, da je prišlo le do neznatne spremembe dejanskega stanja, zato tožnik nima ekonomskega interesa za tožbo. Izpodbijani sklep se do ugovornih navedb glede neznatnosti ne opredeli (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Obrazloženo pritrjuje razlogom prvostopenjskega sklepa in zavrača navedbe pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, katere dokaze je izvedlo in kaj ter zakaj iz njih izhaja. Zakaj je posamezno dejstvo vzelo za podlago odločbe, je jasno obrazložilo. Pavšalnosti ni mogoče očitati dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, pač pa pritožbi, ki ne navede konkretno, kateri dokaz naj bi bil ocenjen napačno in zakaj, kateri dokaz naj sploh ne bi bil ocenjen, zakaj naj izpovedbe tožnika in prič ne bi bile verodostojne, kateri podatki iz izvedeniškega mnenja so napačni in zakaj. Ker se pritožba v resnici ne sooči z razlogi izpodbijanega sklepa, višje sodišče na kritiko dokazne ocene lahko odgovori le, da je dokazna ocena v izpodbijanem sklepu taka, kot jo sodišču nalaga 8. člen ZPP: celostna, logična, brez protislovij. Do vseh, za presojo tožbe zaradi motenja posesti relevantnih dejstev se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo, tako da kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6. Po oceni zaslišanj tožnika, zakonitega zastopnika druge in tretje toženke, prič, mnenja izvedenca gradbene stroke, z vpogledom v fotografije v spisu, gradbeno dovoljenje, načrte in izrise parcel, projektno in drugo listinsko dokumentacijo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo: - da je tožnik za poseg v parcelo ID znak 0000 393, katere lastnik je, izvedel 17. 10. 2018 in glede na rok iz 32. člena SPZ pravočasno, 16. 11. 2018 vložil tožbo; - da je tožnik do parcele prosto dostopal in jo obdeloval; - da sta druga in tretja toženka po naročilu prve toženke posegli na del tožnikove parcele s tem, da je bila tja pripeljana gradbena mehanizacija, odstranjena zgornja plast zemljišča in narejena utrjena pot in pred kupom odrinjene zemlje postavljena plastična zaščitna pregrada; - da so zasegli in uporabljali za transportno pot za mehanizacijo ter začasno deponijo za odrinjeni humus tožnikovo zemljišče ocenjene površine 316,54 m²; - da je do ponovnega posega prišlo 27. 6. 2019, ko so bile postavljene betonske kanalete; - da je bil zaradi teh dejanj otežen oziroma oviran dostop do preostalega dela tožnikove nepremičnine ID 0000 393 in tožnik ni mogel obdelovati zemljišča; - da je bila zaradi posega poslabšana kvaliteta tal; - da v gradbenem dovoljenju poseg v tožnikovo nepremičnino ni bil zajet in bi morala prva toženka pridobiti njegovo soglasje, a ga ni.

7. Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo tožnikov tožbeni zahtevek za posestno varstvo: dokazal je, da je bil pred motenjem posestnik parcele 393 k. o. 0000, da sta druga in tretja toženka po naročilu in v korist prve toženke zaradi gradbenih del začasno zasedli del te nepremičnine, da so še po končanih delih na nepremičnini ostale posledice posega, da je bil poseg samovoljen in protipraven (32. in 33. člen SPZ).

8. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 36. do 39. točki izpodbijanega sklepa, izdano gradbeno dovoljenje ne predvideva ali dopušča poseganja na parcelo tožnika in tudi posegov v zemljišča ob trasi povezovalnega kanala CO ne predvideva. Območje, predvideno za gradnjo in ureditev gradbišča, je omejeno le na parcele, ki so navedene v izreku gradbenega dovoljenja, med njimi pa parcele 393 k. o. 0000 ni. Da bi bilo dovoljenje za poseg v navedeno parcelo pridobljeno s strani prve toženke, ni dokazano. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na sklep VSK I Cp 105/2018, ker ne gre za primerljivo situacijo. Zahtevek za motenje posesti je bil zavrnjen, ker je toženka, ki je imela za poseg podlago v pravnomočnem gradbenem dovoljenju, gradbišče na svoji parceli zavarovala (ogradila), kot je predpisano v drugem odstavku 8. člena Pravilnika o gradbiščih.

9. Toženke v tožnikovo parcelo niso posegle, ker bi morale nujno izvesti dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje njihovih nepremičnin. Le na taka dela se nanašajo določbe 76. člena SPZ. Toženke niso niti zatrjevale, da so lastnice sosednjih ali s tožnikovo parcelo prostorsko povezanih nepremičnin, iz ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ni mogoče zaključiti, da so svoje pravice izvrševale pošteno, v skladu s krajevnimi običaji na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine. Uporaba 73. člena SPZ zato ni na mestu. Glede na trditveno podlago se sodišču prve stopnje do pogojev iz 73. člena SPZ ni bilo treba opredeljevati.

10. Trditev pritožbe, da spremenjeno posestno stanje ni izkazano, je protispisna, enako trditev o pomanjkanju tožbenih trditev glede spremembe posestnega stanja. S posegi, ki jih je tožnik zatrjeval in jih je dokazni postopek potrdil, so toženke za več mesecev zasedle del tožnikove parcele, pa tudi dostop do preostalega dela tožnikove parcele je bil otežen. S tem so mu onemogočile izvajanje dejanske oblasti v času posega, posledice posega pa so se kazale še po končanju del, saj je bilo zemljišče degradirano. Tak poseg vsekakor ni neznaten. Razlogi o tem so v točkah 27, 28, izhajajo pa tudi iz točke 39 izpodbijanega sklepa, kjer je ugotovljeno, da je bil poseg na tožnikovi parceli v širino 12,17 m in v dolžino 26,01 m, in točke 40, v kateri je sodišče ugotovilo, da je prišlo do ponovnega motenja zaradi zamenjave jaška. Gre za obsežne posege, ki so tožniku za nekaj časa onemogočili dotedanji način uporabe parcele. V motenjski pravdi se ekonomski interes ugotavlja, kadar bi se utegnilo izkazati, da gre za šikanozno tožbo in zlorabo pravic, česar glede na ugotovljen obseg motilnih ravnanj tožniku vsekakor ni mogoče očitati. Dejstvo, da toženke ob zaključku glavne obravnave del niso več izvajale, na obstoj pravnega interesa za motenjsko tožbo ne vpliva. Cilj posestnega varstva je tudi v sankcioniranju in preprečitvi nadaljnje samovolje motilca in ne zgolj v vzpostavitvi prejšnjega stanja. Sicer pa se pravni interes presoja v trenutku vložitve tožbe.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ni uspela izpodbiti, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Uveljavljanih procesnih kršitev ni, pa tudi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, ne. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker s pritožbo pritožnika nista uspela, morata tožniku povrniti stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi vloženega stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Tožnik je upravičen do povračila 225 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT (375 točk x 0,6 EUR), materialnih stroškov v višini 2 % (11. člen OT) ter 22 % DDV. Skupaj to znese 279 EUR. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik ni upravičen, ker so opravila pregled in študij pritožbe, prejem in pregled drugostopenjske odločbe in obvestilo stranki o drugostopenjski odločbi zajeta v priznanih stroških. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15 dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih pritožnika v postavljenem roku ne bosta plačala, bosta prišla v zamudo in bosta od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).