Jedro

Za pridobitev lastninskega certifikata po ZLPP je odločilna okoliščina le državljanstvo RS na dan 5. 2. 1992, ne pa prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ob neizpodbijanem dejstvu, da na dan 5. 12. 1992 nista bila državljana RS in tudi nista do 25. 12. 1991 vložila prošnje za sprejem v državljanstvo RS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nista dokazala vzročne zveze za nastanek zatrjevane škode zaradi nepridobitve lastninskega certifikata. Če bi tožnika, ki sta izpolnjevala pogoje iz 13. člena UZITUL, pravočasno vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, bi bila v vseh pravicah in dolžnostih izenačena z državljani RS vse dotlej, dokler njuna prošnja ne bi bila rešena ne glede na to, kako dolgo bi jo upravni organ reševal, torej bi bila izenačena z državljani RS tudi glede pravice do pridobitve lastniškega certifikata na dan 5. 12. 1992.

Izrek

I. Pritožba prvo tožeče stranke in drugo tožeče stranke se zavrne ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožeča stranka in drugo tožeča stranka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da toženka plača prvemu tožniku 7.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe in drugi tožnici znesek 7.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe (točka I izreka) ter o stroških postopka odločilo tako, da sta oba tožnika dolžna toženki plačati stroške postopka 673,20 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe dalje, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka).

2. Tožnika sta s skupno pritožbo, vloženo po pooblaščencu, izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo ustrezno spremeni, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sta navajala, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala protipravnosti, zato ni bilo niti potrebe, saj sta že v predhodnem upravnem postopku na podlagi desetega člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) prejela pavšalno odškodnino, kar pomeni, da sta bila izbrisana in jima zato pripadajo določene pravice, ki so določene v ZPŠOIRSP. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nekritično sledi toženkinemu ugovoru, da izbris ne pomeni izgube državljanstva, temveč le prenehanje prijave stalnega prebivališča. Tožnika sta zatrjevala, da razpad države, oziroma odcepitev dela države in nastanek nove ni vsakdanji dogodek, za večino prebivalstva Slovenije je predstavljal velik stres, še posebej za ljudi, ki so se v Slovenijo zaradi različnih razlogov preselili iz drugih republik SFRJ. V teh turbulentnih časih je bil rok šest mesecev za sprejem v državljanstvo zelo kratek in zaradi tega v tem času kljub vsem objavam v medijih informacija o tem dejstvu ni prišla do vseh ljudi. Navajala sta še, da v SFRJ državljanstvo posameznih republik ni bil administrativni status, zaradi tega je množično prihajalo do primerov, ko ljudje zaradi večkratnih selitev niso vedeli, katero je sploh njihovo republiško državljanstvo. Zaradi teh okoliščin je prišlo pri izbrisu do množičnega pojava oseb v Republiki Sloveniji, ki so zaradi izbrisa ostali brez državljanstva. Tožnika vztrajata, da je bil izbris nerazdružljivo povezan s sprejetjem Zakona o državljanstvu RS (ZDRS), ki je določal šest mesečni rok za oddajo vloge za pridobitev državljanstva RS vseh prebivalcev RS, ki ga niso imeli že na podlagi državljanstva ob osamosvojitvi Slovenije. Logično je, da je bil izbris zgolj posledica arbitrarne določbe v ZDRS, ki je določala, da morajo stalni prebivalci novo nastajajoče države v šestih mesecih pridobiti državljanstvo zgolj zato, ker slučajno niso bili rojeni v določeni federativni enoti predhodne države. S stališča takrat veljavnega mednarodnega prava je bila določba ZDRS v nasprotju z mednarodnim pravom človekovih pravic, česar sodišče v postopku ni presojalo. Evropska konvencija o državljanstvu je kodificirala vsa sodobna že predhodno veljavna pravila mednarodnega običajnega prava in prakse držav na tem področju, ki nalaga državam v kontekstu nastanka nove države z odcepitvijo obveznost, da se ob sukcesiji od prejšnje večje države z najvišjo možno skrbnostjo izognejo nastajanju položajev pripadnikov prebivalstva, ko ti ostanejo brez državljanstva. Evropska konvencija o državljanstvu tako nalaga državam v primeru razpada večje države na manjše strogo obveznost, da ljudem s stalnim prebivališčem na ozemlju novo nastale države omogočijo pridobitev državljanstva. Komisija za mednarodno pravo pri združenih narodih je izpostavila, da je po mednarodnem pravu edina ustrezna rešitev, da v primeru nastanka države z odcepitvijo zaradi izogibanja pojava apatridov velja domneva, da ob nastanku nove države vsi stalni prebivalci teritorija tega novega mednarodnega subjekta pridobijo tudi državljanstvo nove države. To je skladno s 15. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki določa pravico človeka do državljanstva. Trditev, da izbris ni imel nikakršne povezave z ″opustitvijo‶ pridobitve državljanstva, je na prvi pogled morda smiselna, vendar je ob upoštevanju vseh okoliščin in konteksta časa jasno, da je bil izbris, ki se je zgodil dobra dva meseca po poteku roka za izredno pridobitev državljanstva nove države, posledica nepridobitve državljanstva. Izbris in izguba državljanstva, oziroma nepridobitev državljanstva sta del istega procesa, ki ga je z zakonodajo in izvršilnimi odločitvami sprožila toženka, toženka je s tem procesom prekršila pravila mednarodnega prava, ni izpolnilo obveznosti, da s svojim ravnanjem ob lastnem nastanku državnosti prepreči nastanek oseb brez državljanstva ali statusom, ki so podobni statusu oseb brez državljanstva. Tožnika sta sicer pridobila hrvaško državljanstvo, vendar sta nedvomno izkazala voljo postati državljana RS, saj sta vloge za pridobitev državljanstva vložila že v letu 1992. Sodišče se v izpodbijani sodbi s temi izpostavljenimi pravnimi vprašanji sploh ni ukvarjalo, s tem je napačno uporabilo materialno pravo, kar je razlog za izpodbijanje prvostopenjske sodbe. Podana je tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v celoti, temveč je nemudoma že po prejemu odgovora na tožbo sprejelo pravno stališče ugovora toženke, zaradi česar ni ugotavljalo relevantnih dejstev glede nastanka škode. Ni uporabilo mednarodnega prava, zaradi tega ni moglo ugotovitvi vzročne zveze med izbrisom in nezmožnostjo odkupa stanovanja ter pridobitvijo lastninskega certifikata po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). V skladu z 8. členom Ustave RS morajo biti vsi predpisi v skladu z veljavnimi načeli in normami mednarodnega prava, to pomeni, da mora tudi sodišče prve stopnje soditi v skladu z mednarodnim pravom, tega pa ni storilo. S sodbo so bile prekršene ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine: enakost pred zakonom, uresničevanje pravic, varstvo človekovega dostojanstva, enako varstvo pravic in pravica do sodnega varstva. Tožnika kot izbrisana nista imela priložnosti uresničiti pravice do nakupa družbenega stanovanja in do pridobitve lastniških certifikatov. Zaradi posledičnega poslabšanja življenjskega standarda cele družine je bilo okrnjeno njuno dostojanstvo. Glede na dejstvo, da sodišče ni sodilo na prvi stopnji v skladu s pravilni mednarodnega javnega prava, sta bili prekršeni tudi pravica do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izbris iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 za tožnika ni pomenil izgube državljanstva. Nesporno je, da sta tožnika bila vse do sprejema v državljanstvo RS z odločbo z dne 2. 2. 1996 državljana Republike Hrvaške. Torej nista bila osebi brez državljanstva, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe o tem, da toženka ni izpolnila obveznosti na podlagi predpisov s področja mednarodnega prava, da bi se z najvišjo možno skrbnostjo izognila nastajanju položajev pripadnikov prebivalstva, ko ti ostanejo brez državljanstva. Z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Uradni list RS, št. 1/1991 – I) in Zakonom o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/1991 – I) je državljanom drugih republik bivše SFRJ omogočila pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Ker tožnika nista bila osebi brez državljanstva ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni bilo treba zavzeti pravnega stališča do trditev obeh tožnikov o dolžnostih toženke, ki jih nalaga mednarodno pravo. Glede na zgoraj povedano pa je toženka to obveznost izpolnila. Tožnika pa nikoli nista zatrjevala, da sama nista mogla izvedeti za zakonski rok za vložitev prošnje za sprejem v državljanstvo RS.

6. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika imela na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v RS in sta tukaj tudi dejansko živela, bila pa sta državljana Republike Hrvaške. Zato sta imela v skladu s 13. členom UZITUL možnost pridobiti državljanstvo RS po 40. členu ZDRS, ker v zvezi z 81. členom Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/1991 -I) zanju niso veljale določbe tega zakona (torej nista bila tujca) do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo RS pod pogojem, če bi v roku 6 mesecev po uveljavitvi ZDRS zaprosila za sprejem v državljanstvo RS. Za sprejem v državljanstvo RS bi morala torej zaprositi do 25. 12. 1991, vendar ima njuna prošnja datum 27. 5. 1992, kot to dokazuje listina v prilogi B 1, torej je bila vložena prepozno.

7. Pravni red RS jima je torej omogočil pridobiti državljanstvo Republike Slovenije s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje, ki pa je nista podala pravočasno. Ostala sta državljana Republike Hrvaške, za čas izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pa sta že prejela odškodnino po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.

8. Za pridobitev lastninskega certifikata po ZLPP je odločilna okoliščina le državljanstvo RS na dan 5. 2. 1992, ne pa prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ob neizpodbijanem dejstvu, da na dan 5. 12. 1992 nista bila državljana RS in tudi nista do 25. 12. 1991 vložila prošnje za sprejem v državljanstvo RS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nista dokazala vzročne zveze za nastanek zatrjevane škode zaradi nepridobitve lastninskega certifikata. Če bi tožnika, ki sta izpolnjevala pogoje iz 13. člena UZITUL, pravočasno vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, bi bila v vseh pravicah in dolžnostih izenačena z državljani RS vse dotlej, dokler njuna prošnja ne bi bila rešena ne glede na to, kako dolgo bi jo upravni organ reševal, torej bi bila izenačena z državljani RS tudi glede pravice do pridobitve lastniškega certifikata na dan 5. 12. 1992. 9. Odločilna okoliščina za dokazovanje vzročne zveze med ravnanjem države Slovenije in zatrjevano škodo zaradi nepridobitve lastninskega certifikata je torej pravočasno vložena prošnja za sprejem v državljanstvo, ki pa v primeru tožnikov ni bila vložena pravočasno. Tako se pokaže za pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izbris iz registra stalnega prebivalstva, ki se je za tožnika zgodil 26. 2. 1992, ni vzrok za nepridobitev lastniškega certifikata in zatrjevane posledične škode.

10. Prvi pogoj za uveljavitev pravice do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/1991 – I) je, da je na dan uveljavitve tega zakona 19. 10. 1991 oseba imetnik stanovanjske pravice. Določba 68. člena takrat veljavne Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/1991 – I), pa je določala pogoj, da mora imetnik stanovanjske pravice, ki ima pravico do odkupa stanovanja, biti državljan Republike Slovenije ob vložitvi zahteve za odkup. Po določbi 117. člena SZ pa je moral tak imetnik stanovanjske pravice pri lastniku stanovanja vložiti tudi zahtevo za odkup v roku dveh let po uveljavitvi SZ, to je do 19. 10. 1993 (123. člena SZ).

11. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da nihče od tožnikov ni dokazal, da je imel na dan uveljavitve SZ 19. 10. 1991 stanovanjsko pravico na stanovanju št. 27 v drugem nadstropju v stanovanjski hiši na naslovu Cesta K, S.. Tudi ne izpodbija ugotovitve, da nihče od njiju ni dokazal, da je za odkup stanovanja zaprosil (da je vložil zahtevo po 117. členu SZ), pa mu iz razloga izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni bilo ugodeno, oziroma da sta sploh začela z ustreznimi postopki za odkup.

To so odločilna dejstva za zaključek, da tožnika nista dokazala vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano škodo, ki naj bi jima nastala, ker stanovanja nista mogla kupiti po določbah SZ.

12. Denarna zahtevka obeh tožnikov sta odškodninske narave, zato bi tožnika v skladu z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) morala dokazati protipravno ravnanje toženke in vzročno zvezo med njenim ravnanjem in nastalo zatrjevano škodo.

13. Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da toženkino ravnanje v primeru obeh tožnikov ni bilo protipravno, saj je z ustrezno zakonsko podlago, ki je navedena zgoraj, omogočila tožnikoma pridobitev državljanstva Republike Slovenije, če sta to želela in ju tudi seznanila, da bosta po preteku 6-mesečnega roka za vložitev prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije obravnavana kot tujca.

14. Prav tako je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika za svoja denarna zahtevka odškodninske narave nista izkazala niti vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Slovenije in zatrjevano škodo, saj nista izpolnila zakonskih pogojev, ki so jima dajali možnost tako za pridobitev lastniških certifikatov kot tudi za odkup stanovanja po 117. členu SZ.

15. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sta tožnika sama zatrjevala, da je prvi tožnik 17. 7. 1992 sklenil najemno pogodbo z lastnikom stanovanja, s čimer je prvi tožnik izgubil imetništvo stanovanjske pravice (če jo je na dan 19. 10. 1991 imel, vendar tega ni dokazal), ker je po določbi 141. člena SZ stanovanjska pravica prenehala s sklenitvijo najemne pogodbe, s tem pa je prenehal tudi prvi pogoj za uveljavitev pravice do odkupa stanovanja po 117. členu SZ.

16. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožba konkretizirala le smiselno uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je pritožbeno sodišče glede na vse zgoraj obrazloženo ugotovilo, da ta kršitev ni podana. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirala, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Pritožba tudi ni konkretizirano izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka pod točko II izreka izpodbijane sodbe.

18. Pritožbeno sodišče pa je glede na vse zgoraj obrazloženo presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo zgoraj navedeno materialno pravo in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter pravilno presodilo, da tožbena zahtevka obeh tožnikov nista utemeljena. Pritožbeno sodišče je pritožbo zato zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, morata sama kriti stroške, ki so jima nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).