Jedro

Sodišče pri varstvu lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja in če se tožnika s tako ugotovljenim potekom meje ne strinjata, lahko sprožita postopek za ureditev meje v upravnem oziroma nepravdnem postopku.

181. člen ZPP v 1. odstavku določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ugotovitev, da mejo parcele št. 109/6 k.o. M. na vzhodu v naravi predstavlja zunanji rob zidu stanovanjske hiše tožečih strank predstavlja ugotavljanje dejstev, ki pa v ugotovitveni tožbi ni dovoljeno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v II. točki izreka ter se nasprotna tožba V.K. in M.K. zavrže. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 396.683,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je služnostna pravica hoje in vožnje, ki ni vpisana v zemljiški knjigi in se je izvrševala v breme nepremičnine parcele 109/6 k.o. M. oziroma njenem vzhodnem delu parcele, last tožečih strank in v korist nepremičnine parcele 109/1 in 109/5, 1856 in 1793/2, last toženih strank, prenehala ter da sta toženi stranki dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico tožečih strank, ki jo imata na nepremičnini parceli 109/6 k.o. M., zlasti pa hojo in vožnjo po vzhodnem delu navedene parcele, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika na nepremičnini parcela št. 109/6 k.o. M., še posebej pa sta dolžni opustiti gradbene ali kakršnekoli druge posege na vzhodni strani te parcele, ki meji s parcelama 109/5 in 109/1 k.o. M., last toženih strank in javno cesto; da sta toženi stranki dolžni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstranita vse gradbene posege na vzhodnem delu parcele 109/6, ki meji s parcelo 109/5 in 109/1 k.o. M., ter da se toženima strankama prepoveduje v bodoče posegati s takimi in podobnimi ravnanji na vzhodnem delu parcele 109/6, ki meji s parcelo 109/5 in 109/1 k.o. M. in javno cesto (I. točka izreka). V drugi točki izreka je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in sicer da mejo parcele št. 109/6, vl.št. 764 k.o. M. na vzhodu v naravi predstavlja zunanji rob zidu stanovanjske hiše tožečih strank L.M. in L.N.. Odločilo je tudi, da sta tožeči stranki L.M. in L.N. dolžna toženima strankama solidarno povrniti stroške postopka v znesku 479.369,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo (II. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je v predmetni pravdi sporen potek meje med parc. 109/5 in 109/6 in se je zato osredotočilo na ugotavljanje tega spornega dejstva, ki ga je obravnavalo kot predhodno vprašanje, saj predstavlja bistveno relevantno okoliščino v vseh postavljenih zahtevkih. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporna pot, na kateri naj bi potrditvah tožbe obstajala pravica stvarne služnosti v korist parcel št. 109/1, 109/5, 1856 in 1793, ki so v lasti toženih strank, po trenutno veljavnih podatkih katastra sestavni del parcele 109/5. Ker sta tako služeče in gospodujoče zemljišče ista stvar, služnostna pravica ne obstaja, iz istega razloga pa je zavrnilo tudi zahtevek zaradi vznemirjanja lastninske pravice, ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo, ki odloča po nasprotni tožbi spremeni in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrže, v delu, ko sodba zavrača tožbeni zahtevek tožeče stranke in o stroških postopka pa napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču, oziroma napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopnemu sodišču. V pritožbi navaja najprej, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana v dejstvu, da napadena sodba pri ugoditvi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe napačno razume določbo 181. člena ZPP o ugotovitveni tožbi, ki slednjo dopušča pri ugotovitvi obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, ne pa pri ugotavljanju dejstev. Predmet ugotovitvene tožbe je le pravno razmerje ali pravica, ne pa dejstvo o tej pravici, torej tudi ne dejstvo, kje poteka meja zemljišča tožene stranke. Potek meje v pravdnem postopku, kjer se razpravlja pravno razmerje lastnine in služnosti, je vedno dejansko vprašanje in zato ne more biti predmet ugotovitvenega izreka sodbe, zato izrek napadene sodbe pod II. točko izreka sploh ni zakonit, saj bi ga sodba ob pravilni uporabi določbe 181. člena ZPP morala zavreči. Bistvena kršitev postopka je podana tudi v dejstvu, da sodba ne upošteva navedb tožeče stranke v vlogi z dne 30.6.2005, ker da so podane po prvem pripravljalnem naroku, saj navedbe v tej pripravljalni vlogi niso novota, temveč stališče tožeče stranke o ugotovitvah izvedenca V. in pojasnilo tožbenih navedb o tožničini lastnini spornega zemljišča, ki bi jih napadena sodba ob korektni uporabi postopkovnega predpisa o razjasnitvi spornih dejstev morala raziskati, pa jih ni. Napadena sodba je nepravilna tudi v sami dejstveni ugotovitvi, da mejo parcele toženih strank na vzhodu v naravi predstavlja zunanji rob zidu stanovanjske hiše tožeče stranke, oziroma pred tem postavljena sodna presoja, da je bistveno predhodno vprašanje potek meje med parcelama pravdnih strank. To pa zato, ker sodba neutemeljeno in brez argumentov zavrača izpoved tožeče stranke, ki je ob svojem zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je zemljiški pas 1 meter in pol od zadnje strani njune stanovanjske hiše bil del kupljene nepremičnine parc.št. 109/6 k.o. M., ter da se je za tožbo odločila potem, ko so ji na geodetski upravi to dvakrat potrdili. Da je tožnica na GU K. dejansko razčiščevala potek meje med njeno nepremičnino (parcelo 109/6) in nepremičnino tožencev (parcela 109/5), ter da je bil potek meje drugačen kot v sedaj veljavnem digitalnem katastru, je potrjeno po vabilu GU K. z dne 20.10.2003, ki ga tožnica prilaga tožbi, saj tožnica ni pričakovala, da ji sodba v tej okoliščini ne pokloni vere. Na to vabilo se tožena stranka ni odzvala, vabilo pa potrjuje dvoje: 1. da je tožeča stranka glede poteka meje zaupala podatkom katastra, 2. da je kataster mejo prikazoval drugače od sedaj veljavnega digitalnega katastrskega načrta. Jasno je, da izvedenčeva trditev, da se sporna pot nahaja na parceli 109/5, na kateri gradi napadena sodba, ni odločilna za presojo lastnine, ker se je znak pripadnosti (katastrski vezaj) spornega pasu ob stanovanjski hiši tožeče stranke spreminjal, v nasprotju z izvedenčevimi ugotovitvami pa je javna listina - pojasnilo GU K. št. 90310-39/1998-2 z dne 31.8.1998, ki navaja, da sporna površina pripada k parceli št. 109/6 k.o. M.. Potrdilo pojasnjuje toženi stranki, da je bila mapna kopija izdana dne 12.6.1998 pomanjkljiva in sicer v tem, da manjka med omenjenima stavbnima parcelama črta, ki predstavlja stavbo in med tema dvema črtama vezaj (znak pripadnosti) na parceli 109/6, ki označuje, da ta ozka površina spada k parceli 109/6 k.o. M.. Sicer pa za zakonito rešitev zahtevkov pravdnih strank ni odločilen potek meje kot so ga prikazovali katastrski podatki ali izvedenec o pripadnosti spornega pasu k eni ali drugi parceli, temveč odgovor na vprašanje, katera od pravdnih strank je sporni pas zemljišča zakonito pridobila, saj obe stranki zatrjujeta, da sta ga kupili. Tega bistvenega odgovora pa napadena sodba ne da, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaslišanju tožeče stranke, ki v svoji izpovedi potrjuje, da je sporni pas zemljišča kupila kot del svoje nepremičnine parcele št. 109/6, pa sodba nerazumljivo in brez utemeljitve ne verjame.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v njem pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje namreč ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil postavljen tožbeni zahtevek za prenehanje stvarne služnosti hoje in vožnje ter prenehanje vznemirjanja lastninske pravice (negatorna tožba). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo, in je nato na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Tako v primeru tožbenega zahtevka za prenehanje stvarne služnosti kot v primeru negatorne tožbe bi namreč tožnika morala dokazati svojo lastninsko pravico na parceli št. 109/6 k.o. M. ter, v primeru prenehanja služnostne pravice, da le-ta ni več potrebna, kot sta zatrjevala v tožbi, v primeru negatorne tožbe pa, da sta ju toženca v njuni lastninski pravici na parceli št. 109/6 k.o. M. protipravno vznemirjala. Kot sporno se je tekom postopka pojavilo vprašanje lastništva in sicer ne samih parcel št. 109/5 in 109/6 k.o. M., pač pa njunih mej, oziroma prostorski obseg lastninske pravice tožnikov na parceli št. 109/6 oziroma tožencev na sosednji parceli št. 109/5 k.o. M.. To je tipično predhodno vprašanje, saj je v sporih zaradi služnostne pravice potrebno ugotoviti mejo med gospodujočim in služečim zemljiščem. Ker o predhodnem vprašanju ni bilo pravnomočno odločeno na matičnem področju (v upravnem oziroma nepravdnem sodnem postopku), se je sodišče prve stopnje odločilo samo rešiti to vprašanje z izvedencem geodetske stroke. Slednji je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da je sporni pas zemljišča, na katerem naj bi potekala stvarna služnost oziroma na kateri naj bi bila tožnika vznemirjena v svoji lastninski pravici, sestavni del parcele št. 109/5 k.o. M., ki je v lasti toženih strank. Tožnika se z izvedenskim mnenjem sicer nista strinjala, vendar pa tudi nista predlagala novega izvedenca in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta služeče in gospodujoče zemljišče ista stvar in zato služnostna pravica ne obstaja oziroma ker tožnika nista lastnika spornega pasu zemljišča, tudi nista mogla biti vznemirjena v svoji lastninski pravici. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče pri varstvu lastninske pravice mejo med zemljiščema le ugotavlja, ne pa ureja in če se tožnika s tako ugotovljenim potekom meje ne strinjata, lahko sprožita postopek za ureditev meje v upravnem oziroma nepravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je ob ugotavljanju sporne meje sledilo izvedencu, katerega mnenje je sprejelo in ne izpovedi tožeče stranke in pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da brez argumentov in neutemeljeno zavrača izpoved tožeče stranke. Nedvomno namreč drži, da ima izvedenec potrebno strokovno znanje in je za izid postopka neobremenjen. Tudi pritožbena navedba, da je za odločitev v zadevi bistven odgovor na vprašanje, katera od pravdnih strank je sporni pas zemljišča zakonito pridobila, je neutemeljena, saj v postopku za pravdni stranki ni bilo sporno, da sta tožnika lastnika parcele št. 109/6, toženca pa lastnika parcele št. 109/5 k.o. M. in sta obe pravdni stranki zatrjevali, kje poteka meja med parcelama oziroma kateri parceli pripada sporni pas ter zahtevali od sodišča, da to ugotovi, kar je slednje tudi storilo. Navedbe o zakoniti pridobitvi spornega pasu zemljišča je tožeča stranka podala šele z vlogo z dne 3.11.2003 (odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi) in 30.6.2005 oziroma ob zaslišanju na naroku dne 2.12.2005 in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh navedb skladno z 286. členom ZPP kot prepoznih ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je pritožba tožečih strank v tem delu (I. točka izreka) neutemeljena in jo je zato zavrnilo ter v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pač pa po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na nepravilno uporabo 181. člena ZPP. Slednji v 1. odstavku določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Ugotovitev, da mejo parcele št. 109/6 k.o. M. na vzhodu v naravi predstavlja zunanji rob zidu stanovanjske hiše tožečih strank L.M. in L.N. (ki ni niti zemljiškokatastrska točka v smislu Zakona o evidentiranju nepremičnin - ZEN, 19. člen), kot sta svoj zahtevek oblikovali toženi stranki v nasprotni tožbi, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja ugotavljanje dejstev, ki pa v ugotovitveni tožbi ni dovoljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v drugi točki izreka razveljavilo ter nasprotno tožbo toženih strank V. in M.K. zavrglo (351. člen ZPP), in sicer tudi glede podrejenega tožbenega zahtevka, saj je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi, kot je bilo že obrazloženo zgoraj, ugotovilo, da toženi stranki za takšen zahtevek nimata več pravnega interesa, ki je procesna predpostavka vsake tožbe.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo ter nasprotno tožbo toženih strank zavrglo, je na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka. Slednje je pritožbeno sodišče, upoštevaje taksno in odvetniško tarifo odmerilo na 396.683,80 SIT in predstavljajo stroške takse za odgovor na tožbo in stroške izvedenca (80.953,00 SIT), stroške odvetniških storitev (2.345 odvetniških točk), materialne stroške v višini 2% in 20% DDV. Ker sta tožnika s pritožbo uspela le deloma in zaradi tega dela po oceni pritožbenega sodišča niso nastali posebni stroški, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (3. odst. 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa sama krije tudi tožena stranka (1. odst. 155. člena ZPP).