Jedro

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil zavrnjen zahtevek tožnikov za ukinitev stvarne služnosti na podlagi ugotovitve, da je sporna služnostna trasa po podatkih katastra sestavni del parcele v lasti tožencev, da „sta služeče in gospodujoče zemljišče ista stvar“ in da torej stvarna služnost, ki naj bi bila ukinjena, ne obstaja.

V razlogih pravnomočne sodbe je pravilno poudarjen omejen obseg presoje lastništva: ne gre namreč za spor o lastništvu samih parcel (last tožnikov), temveč za spor o njunih mejah oziroma o prostorskem obsegu lastninske pravice strank. To pa je dejansko vprašanje (in torej ne „predhodno“, ki je vselej pravno vprašanje), s katerim se v postopku z revizijo spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče ukvarjati.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnika z njo izpodbijata pravnomočno odločitev o zavrnitvi naknadno kumuliranega zahtevka za prenehanje vznemirjanja v njuni lastninski pravici, z a v r ž e, sicer pa se z a v r n e. Tožnika morata toženi stranki nerazdelno povrniti 372,78 EUR njenih stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo tako zahtevek iz tožbe tožnikov na ukinitev služnostne pravice hoje in vožnje v breme njune parcele 109/6 k.o. ... in v korist parcel tožencev 109/1, 109/5, 1856 in 1793/2 iste k.o., kot tudi po pravilih o naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov med postopkom postavljen zahtevek za prenehanje vznemirjanja tožnikov v njuni lastninski pravici nepremičnine parc. št. 109/6 k.o. ...

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožnikov v delu, v katerem sta izpodbijala pravkar povzeto prvostopenjsko odločitev in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo. Izpodbijata jo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljani revizijski razlog formalnopravne narave utemeljujeta z očitkom sodiščema obeh stopenj, da sta napačno šteli navedbe v njuni pripravljalni vlogi z dne 30.6.2005 za nedopustne novote, saj sta tožnika z njimi le razložila njuno stališče o ugotovitvah izvedenca geodeta ter pojasnjevala tožbene navedbe o njunem lastništvu spornega dela zemljišča. Sodišče druge stopnje se po revizijskih očitkih tožnikov tudi ni opredelilo do njune pritožbene trditve o nasprotju med listinskimi podatki Geodetske uprave Koper in mnenjem izvedenca geodeta o poteku mapne meje med parcelami pravdnih strank. Izvedenec geodetske stroke namreč ni izvedenec za pravna vprašanja o lastništvu mejnih zemljišč in sta zato sodišči obeh stopenj napačno šteli izvedensko mnenje za odločilen dokaz o tem, da sta toženca lastnika spornega dela zemljišča – pri čemer je sodišče druge stopnje temu namenjene pritožbene očitke odpravilo s pojasnilom tožnika, da nista predlagala izvedbe dokaza z novim izvedencem geodetske stroke in tako zanemarilo procesno pravilo o primarnem razčiščevanju neskladij z že postavljenim izvedencem. Sicer pa za pravilno odločitev ni bistven potek meje po podatkih katastra in mnenju izvedenca geodeta, temveč odgovor na vprašanje, katera od obeh strank je sporni pas zemljišča zakonito pridobila, saj obe stranki zatrjujeta, da sta ga kupili; bistveno je, da je tožeča stranka to storila prej in vključno s spornim pasom zemljišča, s čimer izkazuje (smiselno) močnejšo pravico. Revizijsko grajan pristop sodišč prve in druge stopnje k odločanju o zahtevkih tožnikov pa po njunem mnenju privede tudi do sklepa o materialnopravni zgrešenosti izpodbijane pravnomočne odločitve; slednja predlagata razveljavitev sodb sodišča obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala primarno njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev (tožeča stranka pa še replicirala na revizijski odgovor), ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu zoper pravnomočno sodbo o zavrnitvi naknadno kumuliranega zahtevka ni dovoljena, sicer pa (v preostalem delu) ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena: Tožnika sta v tožbi, vloženi 26.2.1999, postavila zahtevek za ukinitev oziroma prenehanje stvarne služnosti hoje in vožnje v breme služečega zemljišča, ker je odpadel razlog (potreba), zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, vrednost spora pa sta (po pozivu sodišča) označila na 1,500.000 tedanjih SIT. Z vlogo z dne 25.4.2003 sta ob že obstoječem zahtevku postavila še zahtevek na „vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo vseh gradbenih posegov“ z (zatrjevano) njune parcele ter na opustitev vsakršnih posegov v lastninsko pravico tožnikov in prepoved bodočih posegov (negatorna tožba), vendar vrednosti spornega predmeta v tej vlogi nista navedla – niti nikoli pozneje po naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov. Ker pa se pri objektivni kumulaciji, naj gre za začetno ali naknadno, dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej (primerjaj odločbe VS RS II Ips 758/95, II Ips 396/96, II Ips 79/2003, II Ips 553/2003 in druge), tožnika zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta nimata pravice do revizije zoper tisti del sodbe, s katerim je odločeno o naknadno postavljenem (negatornem) zahtevku (prim. pravno mnenje VS RS z dne 16.12.1993, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II/93, str. 12).V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo na podlagi določbe 377. člena ZPP zavrglo.

O reviziji v preostalem delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena: Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil zavrnjen zahtevek tožnikov za ukinitev stvarne služnosti na podlagi ugotovitve, da je sporna služnostna trasa po podatkih katastra sestavni del parcele v lasti tožencev, da „sta služeče in gospodujoče zemljišče ista stvar“ in da torej stvarna služnost, ki naj bi bila ukinjena, ne obstaja. Taka odločitev je z materialnopravnega vidika povsem neoporečna in je v tem pomenu tožnika v reviziji niti ne grajata; oporekata pa kriterijem, po katerih sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili lastništvo v tem postopku spornega dela sicer mejnih parcel pravdnih strank, vendar neutemeljeno.

Bistvenega pomena je, da sta do konca prvega naroka za glavno obravnavo obe pravdni stranki utemeljevali lastništvo spornega pasu zemljišča izključno z nasprotujočimi si trditvami o njegovi pripadnosti k njunima parcelama glede na stanje meje v zemljiškem katastru in s tem tudi determinirali metodo razrešitve „mejnega spora“, saj bi bilo ugotavljanje meje (in s tem lastništva spornega zemljišča) po močnejši pravici, za katerega sta se tožnika smiselno začela zavzemati spričo vsebine njunih trditev in predlaganih dokazov šele v vlogah z dne 3.11.2003 in z dne 30.6.2005, v nasprotju z določbami 286. člena ZPP. Zato je v razlogih pravnomočne sodbe pravilno poudarjen omejen obseg presoje lastništva: ne gre namreč za spor o lastništvu samih parcel št. 109/5 k.o. ... (last tožencev) in št. 109/6 k.o. ... (last tožnikov), temveč za spor o njunih mejah oziroma o prostorskem obsegu lastninske pravice tožnikov na parceli št. 109/6 oziroma tožencev na sosednji parceli št. 109/5. To pa je dejansko vprašanje (in torej ne „predhodno“, ki je vselej pravno vprašanje), s katerim se v postopku z revizijo spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče ukvarjati.

Izpodbijanju ključne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi o pripadnosti spornega pasu k parceli tožencev št. 109/5 k.o. ... je končno namenjen tudi neutemeljen revizijski očitek procesnopravne narave, ki ga tožnika utemeljujeta s trditvijo o nasprotju med ugotovitvami izvedenca geodeta in pojasnilom Geodetske uprave Koper z dne 31.8.1998 kot javne listine, na katerega sta opozorila že v pritožbi, vendar se sodišče druge stopnje o tem naj ne bi izjasnilo. Sodišče druge stopnje je namreč izrecno sprejelo kot pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje – vključno s tolmačenjem vsebine pojasnila Geodetske uprave Koper, iz katerega po oceni sodišča prve stopnje ne izhaja pripadnost sporne površine poti k parceli tožnikov št. 109/6 (glej prvi odstavek obrazložitve na 8. strani prvostopenjske sodbe). Pri tem vprašanje pravilnosti prvostopenjskega tolmačenja vsebine listine niti ni pomembno, saj ta presoja še vedno ostaja v okviru pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, sprejete v postopku na drugi stopnji – ne da bi šlo za postopkovno kršitev.

Glede revizijsko grajane metode odpravljanja nasprotij, pomanjkljivosti ali dvomov o pravilnosti izvedenskega mnenja pa zadošča pojasnilo, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi uporabilo prav tisto metodo, za uporabo katere se v reviziji zavzemata tožnika, saj je izvedenca, ki je že podal mnenje (list. št. 45 spisa), tudi dodatno zaslišalo (l. št. 83 spisa), izvedbe dokaza z drugim izvedencem pa tožnika nista predlagala.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, vključno s po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom iz 371. člena ZPP, niso podani, je bilo treba revizijo tožnikov v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

O stroških revizijskega postopka: Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, odmerjenih v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (glej odmero na list. št. 153 spisa), je posledica uspeha strank glede na izid revizijskega postopka in temelji na določbah 154. člena ZPP.