Jedro

Ni pomembno, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, ni mogoče upoštevati. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal. Sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi.

Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti. Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinke overjenega zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega je tožnik prenesel na toženko lastninsko pravico na nepremičnini k. o. ..., parcela št. ... (ID ...) do celote. Ugotovilo je, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke pri navedeni nepremičnini neveljavna, in razsodilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ter znova vpiše lastninska pravica v korist tožnika. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti 4.082,90 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta v toženkinem imenu vložila vsak svojo pritožbo oba njena pooblaščenca, ki navajata vsebinsko enake pritožbene razloge. Sodbi očitata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlagata spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodišče ni zaslišalo toženke, niti njene zakonite zastopnice, tožnika in predlaganih prič. Toženka je med pravdo ostala brez odvetnika, saj je njen pooblaščenec prenehal opravljati dejavnost kot samostojni odvetnik. Sodišče je kljub temu vabila pošiljalo njemu namesto toženki. Tožnik je nasprotoval tožbi in predlagal njen umik, vendar sodišče o tem ni odločilo. Ni upoštevalo, da je bil ustavljen postopek odpusta obveznosti, zato bodo tožniku po koncu osebnega stečaja ostali vsi dolgovi in torej ni nikogar oškodoval. Sodba o tem nima razlogov. Darilna pogodba je bila sklenjena in v celoti realizirana že leta 2013, ko tožnik še ni bil insolventen. Sodišče je zanemarilo kavzo pravnega posla. Tožnik z darilno pogodbo ni želel oškodovati upnikov, ampak jo je sklenil iz osebnih razlogov, predvsem zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja. Tudi vrednost spora je bila napačno ugotovljena. Hiša je vredna vsega 15.000,00 EUR, zato je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Poleg tega je sodišče tožnikovemu pooblaščencu priznalo vse vloge, čeprav je bilo vsaj 70 % nepotrebnih. Predvsem pa toženki ni zagotovilo zagovornika otrokovih pravic in kolizijskega skrbnika. Toženka ni vedela za postopek. Sodišče je sodilo pristransko. Vse dokazne predloge je zavrnilo. Za povrh toženka ni pasivno legitimirana. Nepravično je, da bo morala plačati visoke pravdne stroške. Zaradi sodbe ji grozi izguba doma. Sodišče je zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršilo tudi toženkina ustavna procesna jamstva.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva. Sodišče se je o njihovem obstoju lahko zanesljivo prepričalo že na podlagi izvedenih dokazov in nadaljnje dokazovanje ni bilo več potrebno, niti smotrno. Materialnopravno pravilno je zaključilo, da je za presojo tožnikove insolventnosti relevanten čas, ko je bila predlagana vknjižba toženkine lastninske pravice v zemljiško knjigo (junij 2018), in ne čas sklenitve darilne pogodbe (januar 2013).

6. Pritožbena trditev, da je bila darilna pogodba v celoti realizirana že leta 2013, lahko velja le za razmerje med pravdnima strankama, ne pa za tretje osebe. Tožnikovo premoženje se je v razmerju do njegovih upnikov zaradi sklenjene darilne pogodbe zmanjšalo šele junija 2018, ko je lastninska pravica z vknjižbo prešla na toženko kot obdarjenko in je bilo to pravno dejstvo javno objavljeno v zemljiški knjigi. Kdaj je bila opravljena notarska overitev in kdaj je bil plačan davek na promet nepremičnin, ni pomembno.

7. Tožnik je bil junija 2018 po izčrpnih ugotovitvah sodišča prve stopnje že trajno nelikviden, čemur toženka v pritožbah obrazloženo ne oporeka. Od tedaj do uvedbe postopka osebnega stečaja je poteklo manj kot pet let, tožnik pa zaradi darilne pogodbe, s katero je odtujil svoje edino premoženje, nima dovolj sredstev za poplačilo svojih upnikov. Jasno je torej, da gre za izpodbojno pravno dejanje po 271. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v zvezi s 269. členom in 1. točko prvega odstavka 391. člena istega zakona.

8. Pri tem ni pomembno, kar trdi toženka v pritožbah, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, zato ni mogoče upoštevati. Prav tako zmotno je pritožbeno stališče, da tožnik ni nikogar oškodoval, ker je bil postopek odpusta obveznosti ustavljen in mu bodo zato po koncu osebnega stečaja ostali vsi dolgovi. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal. 9. Toženka se po navedenem ne more uspešno upirati izpodbijanju darilne pogodbe in njegovim pravnim posledicam iz 275. člena ZFPPIPP, o katerih je bilo odločeno s prvo sodbo.

10. Do zatrjevanih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni prišlo. Čeprav je toženka mladoletna, sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi (prvi odstavek 269. člena Družinskega zakonika).

11. Po navedenem je brez pomena pritožbeni očitek, da toženka ni vedela, da zoper njo teče postopek. Zadošča, da je za to vedela njena zakonita zastopnica. Ta je za zastopanje v pravdi pooblastila odvetnika, ki mu je sodišče vročalo pisanja v skladu s prvim odstavkom 137. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Čeprav je prvi toženkin odvetnik med pravdo prenehal opravljati odvetniško dejavnost kot samostojni odvetnik in se je zaposlil v odvetniški družbi, mu s tem pooblastilo ni prenehalo, kar pomeni, da je bil dolžan toženko zastopati še naprej. Ker se kljub prejetemu vabilu naroka ni udeležil, je sodišče smelo glavno obravnavo opraviti v njegovi odsotnosti, saj pooblaščenec svojega izostanka ni opravičil. Brez podlage je torej pritožbeni očitek, da toženka ni bila pravilno zastopana in da je bila zato prikrajšana za pravico do obravnavanja v postopku. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti (drugi odstavek 258. člena ZPP). Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Zavrnitev dokaznih predlogov zato ne zadošča za očitek pristranskega sojenja. Sicer pa je sodišče prve stopnje v sodbi obrazloženo pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov.

13. Za ustavitev postopka, ki si jo je obetala toženka, ni bilo podlage. Sodišče ni bilo dolžno upoštevati tožnikovega nasprotovanja tožbi. Umaknil bi jo lahko le stečajni upravitelj, ki zastopa tožnika, ker slednji zaradi osebnega stečaja v tej pravdi nima procesne sposobnosti (97. člen ZFPPIPP).

14. Izpodbijana sodba ni obremenjena niti s preostalimi očitanimi kršitvami iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vsebino izvedenih dokazov, za svojo odločitev pa je navedlo ne le izčrpne, jasne in razumljive, ampak tudi tehtne in prepričljive dejanske in pravne razloge. Izpodbijano sodbo je tako vsekakor mogoče preizkusiti. Posplošeni očitki o domnevni kršitvi toženkinih ustavnih procesnih jamstev dodatnega odgovora ne potrebujejo. Da izpodbijana sodba ne posega v toženkino pravico do doma, pa je toženki ustrezno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

15. Ker je toženka v pravdi pretežno propadla, zaradi delne zavrnitve tožbenega zahtevka pa posebni stroški niso nastali, neutemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, ki jo je v tožbi navedel tožnik. Toženka je tej vrednosti sicer oporekala, vendar je sodišče prve stopnje ta njen ugovor pravilno in obrazloženo zavrnilo. Protispisen je pritožbeni očitek, da je sodišče tožniku priznalo nagrado za vse vloge v postopku. V resnici je pri odločanju o povrnitvi stroškov upoštevalo le prve tri njegove vloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili tožnikovi stroški zanje potrebni, upoštevaje naravo in zahtevnost spora. Sicer pa toženka v pritožbi le posplošeno navaja, češ da vsaj 70 % vseh vlog tožnikovega pooblaščenca ni bilo potrebnih, ne da bi konkretizirala, katere vloge so to bile in zakaj niso bile potrebne za pravdo.

16. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato obe toženkini pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Ker toženka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, do povračila teh stroškov ni upravičena (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).