Jedro

Sankcija ničnosti je skrajna sankcija že pri obligacijskopravnih pogodbah, za katere je v osnovi določena, in je tudi na obligacijskopravnem področju pridržana le za najhujše kršitve (ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel). Zato je pri njeni uporabi treba ravnati skrajno restriktivno.

Nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank, ki je v tem, da je tožena stranka pridobila 100 % lastniški delež v hčerinski družbi tožeče stranke za ceno, ki predstavlja 76% ocenjene vrednosti poslovnega deleža, ne predstavlja tako hude kršitve, ki bi upravičevala sankcijo ničnosti pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža, sklenjene med pravdnima strankama dne 7. 12. 1999 v obliki notarskega zapisa SV 1272/99, in vrnitev celotnega poslovnega deleža v družbi K., d.o.o. (sedaj I. d.o.o.) (primarni zahtevek), oziroma plačilo denarnega nadomestila v višini 3.254.882,00 EUR, revaloriziranega na dan izdaje sodbe (podrejeni zahtevek). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 12.555,54 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je uveljavljala ničnost pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža (v hčerinski družbi tožeče stranke), ker naj bi bila sklenjena na nedopustni podlagi, z nedopustnim nagibom, z zlorabo pooblastil, z nepoštenim ravnanjem in kršenjem morale. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo obstoja zatrjevanih ničnostnih razlogov iz 12, 13., in 51. čl. ZOR. V okoliščinah sklenitve izpodbijanega posla ni zaznalo niti škodnega namena niti nemoralnosti. Ugotovljeno nesorazmerje med obveznostmi pogodbenih strank, ki je v tem, da je tožena stranka pridobila 100 % lastniški delež v hčerinski družbi tožeče stranke za ceno, ki predstavlja 76% ocenjene vrednosti poslovnega deleža, pa po oceni prvostopnega sodišča ne predstavlja tako hude kršitve, ki bi upravičevala sankcijo ničnosti pogodbe.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je bodisi prezrlo bodisi neustrezno upoštevalo številne v postopku ugotovljene okoliščine, ki bi po logični in smiselni dokazni oceni pripeljale do jasnega zaključka, da je bil navedeni posel sklenjen zgolj z namenom oškodovanja tožeče stranke in njenih delničarjev in da je zato pogodba nična.

7. Deloma je sicer pritrditi pritožbi, da nekateri zaključki izpodbijane sodbe niso podprti s prepričljivimi razlogi in da so v določeni meri tudi v neskladju z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi. Le-ta jasno izpričujejo, da je tožeča stranka dne 22.3.1999 najprej ustanovila hčerinsko družbo K., ki jo je dne 8.7.1999 dokapitalizirala s stvarnim vložkom, v katerega je vložila vse svoje nepremičnine, in nato 7.12.1999 svoj celoten 100% poslovni delež v družbi K. prodala toženi stranki, za ceno, ki je po ugotovitvah sodne izvedenke dosegla le 76 % realne vrednosti poslovnega deleža, potrditvah tožeče stranke pa še precej manj. Tožeča stranka se je v času, ko je izvedla opisana ravnanja in transakcije, nahajala v obdobju po sklenitvi prisilne poravnave, ki je bila potrjena 24.3.1998. Dne 8.7.1999 je bil v UL RS objavljen Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod,), ki je podjetju po potrditvi prisilne poravnave prepovedoval preusmeritev poslovanja oz. finančnih tokov na drugo pravno osebo oz. dejanja, ki bi bila v primeru stečaja lahko izpodbojna (4. odst. 17. čl. v zvezi s 4.odst. 15. čl. ZFPPod). Navedene določbe ZFPPod so se pričele uporabljati v šestih mesecih od uveljavitve ZFPPod, ki je začel veljati 23.7.1999. Drži torej, da je tožeča stranka dokapitalizacijo hčerinske družbe s stvarnim vložkom in prodajo poslovnega deleža (pod realno ceno) izvedla v času, ko je bil že objavljen zakon, po katerem bi ji bila takšna ravnanja kot subjektu, ki še ni poplačal upnikov po potrjeni prisilni poravnav, prepovedovana. Zmoten je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da pogodbeni stranki nista bili (statusno in personalno) prepleteni. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo neprerekanih trditve tožeče stranke, da sta bili obe pravdni stranki povezani preko skupnega družbenika A. C., da je bil direktor tožene stranke tako član nadzornega sveta kot član uprave tožeče stranke, poleg tega pa tudi eden od ustanoviteljev A. C. in po lastni izjavi z njo tudi poslovno povezan in da je direktorica K. d.o.o., prej zaposlena pri tožeči stranki, nadaljevala z opravljanjem svoje funkcije tudi po zamenjavi lastnika.

8. Kršitve, ki jih je pri sprejemanju dokazne ocene zagrešilo prvostopno sodišče, pa niso odločilno vplivale na pravilnost njegove končne odločitve. Materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da ugotovljene nepravilnosti ne upravičujejo sankcije ničnosti, bi bil namreč pravilen tudi v primeru, če bi sodišče te nepravilnosti ocenjevalo strožje in jih interpretiralo bolj v prid razlagi tožeče stranke.

9. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je sankcija ničnosti skrajna sankcija že pri obligacijskopravnih pogodbah, za katere je v osnovi določena, in je tudi na obligacijskopravnem področju pridržana le za najhujše kršitve (ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel). Zato je pri njeni uporabi treba ravnati skrajno restriktivno. Pravo in tudi življenje samo teži k ohranjanju pogodb v veljavi tudi v primerih, ko imajo hibe, so škodljive in celo, če pogodbeniki niso ravno vzor poštenosti (npr. pogodba, sklenjena pod grožnjo ali s prevaro ni nična). To ne pomeni, da pravo kršitve predpisov, nepoštenost ali škodna ravnanja v manjšem obsegu ali intenziteti tolerira, saj so tudi za te kršitve predpisane sankcije ( izpodbojnost, odškodninska odgovornost). Le-te po vsebini niso niti milejše, saj so učinki razveljavljene pogodbe praktično enaki učinkom nične pogodbe (in se o razlikah prepirajo le teoretiki). Kar druge sankcije loči od sankcije ničnosti, in slednjo označuje kot hujšo, strožjo od vseh drugih, je čas, v katerem jo je mogoče uveljavljati. Ničnost je nezastarljiva. Čas pa prinaša spremembe, zaradi katerih se utegne, zlasti pri pogodbah, ki so že bile že pred časom v celoti realizirane, postaviti vprašanje smiselnosti in smotrnosti uveljavljanja ničnosti, t.j. vprašanje pravnega interesa za njeno uveljavljanje.

10. Pravni interes za uveljavljanje ničnosti je neločljivo povezan s pričakovanji, ki si jih tožnik lahko obeta v posledici ugotovljene ničnosti, t.j. praviloma z možnostjo uveljavljanja ustreznih kondikcijskih zahtevkov. Že pri pogodbi obligacijskega prava lahko zaradi poteka časa nastopijo težave pri vrednotenju vrnitvenih zahtevkov pogodbenih strank, ki so oživeli na podlagi ugotovljene ničnosti. Obligacijsko pravna pravila vračanja so razmeroma enostavna, saj upoštevajo le revalorizacijske učinke (87. čl. OZ).

11. V primeru pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, četudi ima tudi obligacijsko pravne značilnosti, pa gre za pogodbo korporacijskega oz. statusnega prava, ki nujno terja upoštevanje drugačnih zakonitosti. Predmet pogodbe, poslovni delež, je inkorporiran v materialno podstat kapitalske družbe, in kot tak živi samostojno življenje, ki je neodvisno od volje in vpliva pogodbenih strank. Njegova vrednost je odvisna od uspešnosti nadaljnjega poslovanja družbe, od njenega premoženja, know-howa ipd. Primarnemu zahtevku na vrnitev poslovnega deleža ni bilo mogoče ugoditi že zaradi tega, ker narava tistega, kar je bilo izpolnjeno v letu 1999, v času odločanja o zahtevku nasprotuje vrnitvi (2. odstavek 87. člena OZ).

12. Nadalje pa je upoštevati, da so bila, če držijo tožbene trditve, v obravnavanem primeru kršena pravila o skrbnosti in odgovornosti članov organov in nadzora tožeče stranke (263. in 264. člen ZGD-1). Tožeča stranka nedopustnost nagiba, zlorabo pooblastil in povzročitev škode ne očita sama sebi, pač pa prejšnji upravi. Za kršitve, kot jih je v tem postopku uveljavljala tožeča stranka, pa so področni predpisi (ZGD, ZFPPod) primarno določili odškodninsko odgovornost članov organa vodenja ali nadzora.

13. Ničnostni zahtevki sicer niso izključeni, vendar pa so iz razlogov, kot so bili navedeni, in zaradi varnosti pravnega prometa primerni le za najhujše kršitve, ki kršijo ustavnopravni red in grobo posegajo v moralna in etična načela, takšnih kršitev pa v obravnavanem primeru ni zaslediti. Kot je bilo že povedano, le zaradi prenizke vrednosti prodanega poslovnega deleža pogodba ne more biti nična, saj zakon (ZOR) v takšnem primeru napotuje na odpravo očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank v dvostranski pogodbi (139. člen ZOR). Nagib, ki se izkazuje v pridobitvi razumne premoženjske koristi (pridobitev poslovnega deleža celo znatno pod tržno ceno), ni nedopusten. Iz vseh okoliščin sklenitve pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža je mogoče razbrati, da je šlo za povsem usklajeno in razmeroma transparentno delovanje vseh udeležencev, pri katerem so sodelovali tudi lastniki tožeče in tožene stranke (A. C.), ki v tej pogodbi niso videli škodljivega posla. Oškodovani tudi niso bili upniki tožeče stranke, ki so očitno dobili poplačane obveznosti iz potrjene prisilne poravnave (pritožbeno sodišče predpostavlja, da bi bil v nasprotnem zoper tožečo stranko uveden stečajni postopek) niti niso zaradi naknadne odsvojitve nepremičnin sprožili postopka zoper tožečo stranko za razveljavitev sklenjene prisilne poravnave.

14. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.