Jedro

Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagala skupno in sporazumno. Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odstopiti ali obremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je nedopustna izvršba na eno neoddeljeno polovico nepremičnine, to je stanovanjske hiše in travnika, ki ležita na parc. št. 1338 vl. št. 622 k.o. .... Hkrati je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 122.360,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam M. K. o tem, da njegova žena - tožnica ni vedela za sporno posojilo. Toženec pa poudarja, da je večkrat kontaktiral s tožnico po telefonu in osebno. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni vedela za sklenjeni pravni posel, ker ni direktno rekel, da on daje denar oziroma ni zahteval vračila direktno od tožnice. Predlog za izvršbo je bil vložen 6.7.1995, tožnica pa je šele 7.5.1997 vložila ugovor tretjega, kot zadnje možno sredstvo in ko je bilo očitno, da ni več izhoda. Tožnica je vedela za zastavo in se z njo molče (če že ne izrecno) strinjala. Verjetno je lahkomiselno mislila, da se bo zadeva uredila in da do prodaje hiše ne bo prišlo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP/77 po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem pričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Po določilu 219. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Upoštevaje nesporna dejstva ter dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da tožnica s spornim razpolaganjem svojega zakonca ni soglašala. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Po določilu 1. odst. 52. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR (Ur.l. SRS št. 14/89) skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti (54. čl. ZZZDR).

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da tožnica ni niti molče niti izrecno privolila ali se strinjala z razpolaganjem svojega zakonca s skupnim premoženjem, konkretno z obremenitvijo nepremičnine. Tožnica je tudi v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, kjer je navedla, da je solastnica sporne nepremičnine ter da njen mož ni imel pravice razpolagati z njenim premoženjem. Ob takem stanju pa so brez podlage očitki tožene stranke, da naj bi bila tožnica pasivna med izvršilnim postopkom. Po določilu 1. odst. 352. čl. ZPP/77 sme pritožnik v pritožbi navajata nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala, ko predlaga nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati. Tožena stranka v pritožbi ni ravnala v skladu z navedenim zakonitim določilom.

Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka.

Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku. Sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ni predlagala kakih novih dokazov, ki naj bi jih sodišče še izvedlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu z določilom 368. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.