Jedro

Zakonec, ki ni poskrbel za vpis svoje pravice iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini in je zato ta vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca- dolžnika v izvršbi na nepremičnino - ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, če je upnik ravnal pošteno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se ob ugoditvi pritožbi spremeni sodba sodišča prve stopnje, ki so poslej glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je izvršba na eno neoddeljeno polovico nepremičnin, to je stanovanjske hiše in travnika, ki ležita na parc. št. 1338, vl. št. 622 k.o..., nedopustna in da mora tožena stranka povrniti pravdne stroške.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 151.000,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izvršba na neoddeljeno polovico nepremičnine vl. št. 622 k.o... nedopustna - ker je ugotovilo, da med tožnico in toženčevim dolžnikom kot zakoncema ni bilo dogovora o obremenitvi njima lastne nepremičnine.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo - ker je sprejelo kot pravilno dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni ponudila dokazov za svoje trditve, da je tožnica vedela in se vsaj molče strinjala s pogodbo, s katero je njen mož zastavil skupno nepremičnino.

Proti tej sodbi je vložila tožena stranka revizijo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja sodne odločbe, po katerih zakonec ne more izpodbijati razpolaganja drugega zakonca s skupnim premoženjem, če je, kot v tem primeru, molče soglašal s pravnim poslom. Tožnici ni moglo ostati neznano o posojilu, ki ga je sklenil njen mož in ki je temelj izvršilnega postopka. Drugačna rešitev kot v omenjenih odločbah bi privedla do pravne negotovosti upnikov. Opozarja na določbo 54. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 do 82/94 - ZZZDR), saj tožnica ni nikdar razpolagala s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju in tako nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Zato bi jo bilo treba zavreči. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V zvezi z revizijskim navajanjem procesnih predpisov je treba povedati, da tudi revizijski postopek v tej pravdi teče še po predpisih prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/72 do 27/90 - ZPP/77). Zdaj veljavni zakon namreč določa, da se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 498. člena ZPP). Prvostopna sodba je bila izdana 21.9.1998, novi zakon pa je začel veljati 14.7.1999 (503. člen ZPP).

V tej zadevi gre za izločitveno tožbo tožnice proti upniku njenega zakonca, ki vodi izvršilni postopek zoper slednjega za izterjavo terjatve s prodajo nepremičnine, na kateri ima zastavno pravico na podlagi sporazuma strank po 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 do 27/90 - ZIP). Kot lastnik te nepremičnine je vpisan le tožničin zakonec. Tisti, ki trdi, da ima glede predmeta izvršbe kakšno pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko začne zoper upnika pravdo za ugotovitev, da je izvršba nedopustna (prvi odstavek 56. člena in prvi odstavek 57. člena ZIP). Po tej poti je šla tožnica, ki trdi, da je postala lastnica do polovice nepremičnine, ker je bila ta pridobljena v zakonski zvezi z dolžnikom. Toženec temu dejstvu ni oporekal, pač pa je med drugim trdil, da je z dolžnikom sklenil pogodbo (o posojilu) in sporazum (o zastavni pravici na nepremičnini) v dobri veri in pošteno, ker je dolžnik kot edini vpisan v zemljiško knjigo. Po drugi strani tožnica ne trdi, da toženec ni ravnal v dobri veri oziroma da naj bi ravnal nepošteno. To so bistvene okoliščine za pravno presojo tega spora.

Tako gre tu za navzkrižje tožničinega interesa preprečiti izvršbo, kjer je njen zakonec kljub zakonski zapovedi skupnega in sporazumnega upravljanja skupnega premoženja zakoncev (prvi odstavek 52. člena ZZZDR) oziroma zakonske prepovedi zakončevega razpolaganja celo s svojim deležem na takšnem premoženju (54. člen ZZZDR) obremenil skupno nepremičnino s hipoteko in tako povzročil, da je ta predmet izvršbe, in pa toženčevega interesa, da doseže v izvršbi poplačilo svoje terjatve, ker se je ob sklepanju pogodbe in ob njenem zastavnopravnem zavarovanju zanesel na zemljiško knjigo. V zvezi s slednjo namreč velja načelo zaupanja vanjo kot eden izmed vidikov publicitetnega načela. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je zdaj uzakonjeno v četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - ZZK), ki se glasi: Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Pozitivni vidik tega načela se kaže v tem, da se šteje vse tisto, kar je vpisano v zemljiški knjigi, kot resnično in pravno veljavno, negativni vidik pa je v tem, da se šteje, da vse tisto, kar ni vpisano v njej, tudi ne obstaja. Zlasti ta je pomemben v tej zadevi.

Ob tehtanju omenjenih navzkrižnih interesov strank je treba dati prednost toženčevemu. Subjektivno gledano je bila tožnica slejkoprej tista, ki ni ravnala pravilno in skrbno, ker ni poskrbela, da bi bilo dejansko stanje, torej njena materialna pravica - na originalni način pridobljena pravica na nepremičnini (drugi odstavek 51. člena ZZZDR) vpisana v zemljiško knjigo. Gre za publicitetni učinek vpisa - vpisani podatki so javno objavljeni in vsakomur znani (prvi odstavek 1. člena ZZK). Še posebej pa zakon predpisuje, da se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih (55. člen ZZZDR). S tem, ko tožnica ni poskrbela, da bi bila njena zatrjevana pravica vpisana v javno knjigo, se je pač izpostavila nevarnosti, da bo kdo, ki se bo zanesel na podatke v zemljiški knjigi, pridobil kakšno pravico na skupni nepremičnini. Po drugi strani pa niti tožnica tožencu ne očita kakšne nepravilnosti in tudi sicer mu ni mogoče kaj očitati. Ni bil dolžan preverjati resničnosti vpisa v zemljiško knjigo oziroma lahko se je zanesel nanjo. Bistveno je torej le to, da ni ravnal nepošteno, se pravi, da ob sklenitvi pogodbe in sporazuma ni vedel, da je nepremičnina skupno premoženje tožnice in dolžnika.

Objektivno gledano pa varnost pravnega prometa z nepremičninami terja, da ni prizadet nihče, ki se je zanesel na zemljiško knjigo, saj bi bilo v nasprotnem primeru izničeno eno izmed njenih poslanstev - publicitetni učinek.

Ni potemtakem pomembno, ali je tožnica vedela za dolžnikovo sklenitev posojilne pogodbe in obremenitev nepremičnine, kar posebej poudarja tožena stranka in še vedno tudi v reviziji in s čimer sta se ukvarjali nižji sodišči. Pravilna materialnopravna presoja je torej v tem: zakonec, ki ni poskrbel, da se njegova pravica iz naslova skupnega premoženja na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo le na njegovega zakonca, vpiše vanjo, ne more uspešno izločati svojega deleža na tem premoženju, ki je predmet izvršbe, če je upnik ravnal pošteno.

Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji, ne pa tudi njenemu predlogu za razveljavitev izpodbijane sodbe (drugi odstavek 366. člena v zvezi s 399. členom ZPP/77). Po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena ZPP/77 je izpodbijano sodbo spremenilo tako, kakor je zapisano v izreku te odločbe. Ne le, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno, marveč že iz tožbenih navedb ni sledila utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ob tem je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev (drugi odstavek 166. člena ZPP/77). Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP/77), ki so odmerjeni po odvetniški tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP/77) in po Zakonu o sodnih taksah. Odmera je razvidna iz stroškovnika. Tožena stranka ni priglasila pritožbenih in revizijskih stroškov.