Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da pravdni stranki pri sklenitvi pogodbe z dne 18.8.1992 nista spoštovali določbe 2. odstavka 62. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR), čeprav sta bili ob sklenitvi pogodbe na citirano določbo ZZZDR izrecno opozorjeni. Sklenjene pogodbe tudi nista realizirali. Zato ni utemeljena revizijska trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžan toženec overiti podpis na pogodbi z dne 18.8.1992 in se izseliti iz stanovanja v M. S., Ugotovilo pa je, da je tožnica do 1/2 solastnica stanovanja št. 11 v drugem nadstropju stanovanjskega bloka v M. S., in da je nična pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 18.8. 1992. Glede stroškov postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede ugotovitve, da je pogodba z dne 18.8.1992 nična, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo ugotovljeno , da je tožnica do 1/2 solastnica stanovanja.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe z dne 18.8.1992, je bilo kupljeno iz skupnih sredstev pravdnih strank. Zato lahko pravdni stranki, ne glede na določbo 122.čl. Stanovanjskega zakona, s tem stanovanjem v medsebojnem pravnem prometu prosto razpolagata. Določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa sodišče ni pravilno uporabilo. Prezrlo je namreč, da se pravni posli med zakonci ne sklepajo pred sodnikom. Sklenejo se prej, le za njihovo veljavnost je potrebna tudi potrditev sodišča. Te v obravnavanem primeru res ni bilo, vendar pa je bil posel realiziran. Zato bi moralo sodišče toženi stranki naložiti, da mora na sklenjeni pogodbi overiti svoj podpis. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa razveljavi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Tožnica je izsilila toženca , da je sklenil pogodbo, z zvijačo pa dosegla, da jo je podpisal. Sicer pa pogodba ni bila overjena po sodniku. Tudi realizirana ni bila. Revizija naj se zato zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da pravdni stranki pri sklenitvi pogodbe z dne 18.8.1992 nista spoštovali določbe 2. odstavka 62. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 - v nadaljevanju ZZZDR), čeprav sta bili ob sklenitvi pogodbe na citirano določbo ZZZDR izrecno opozorjeni. Sklenjene pogodbe tudi nista realizirali. Revizijska trditev, da je do realizacije pogodbe prišlo, ni točna in je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč ( pa tudi trditvami pravdnih strank samih ), iz katerih izhaja, da se toženec iz stanovanja kljub temu, da se je s pogodbo zavezal, ni izselil ( tožeča stranka je ravno zato v tej pravdni zadevi, sklicujoč se na sklenjeno pogodbo, zahtevala tudi toženčevo izselitev ), poleg tega pa je toženec, ob drugačnem pogodbenem dogovoru, tudi po sklenitvi pogodbe odplačeval obroke za odkupljeno stanovanje ( ugotovitev v zadnjem odstavku na 3. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje ). Vse povedano pa, ne glede na določbo 122. člena Stanovanjskega zakona, že zadošča za presojo, da ni utemeljena revizijska trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabili.

Materialno pravo je v izpodbijani pravnomočni odločbi pravilno uporabljeno, sodišči druge in prve stopnje pa pri obravnavanju zadeve bistvene kršitve iz 10.točke 2. odst. 354.čl. ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), nista zagrešili. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166.čl. ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Stroške revizijskega postopka mora zato trpeti sama. Enako pa velja tudi za toženo stranko, ki je na revizijo odgovorila, vendar njen odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v revizijskem postopku. Stroškov revizijskega odgovora tako ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni ( 1. odst. 155.čl. ZPP).