Jedro

Razhajanja med tožnikovim subjektivnim pogledom na vprašanje otrokove največje koristi in ugotovitvami izvedenca po skrbno in popolno opravljenem izvedenskem delu ne more biti razlog, ki bi opravičeval ponavljanje dokazovanja z novim izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

: Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v obrazložitvi odločbe za tožnico (in toženko po nasprotni tožbi) zaradi jasnosti in večje preglednosti uporabljalo izraz tožnica, za toženca (in tožnika po nasprotni tožbi) pa izraz toženec.

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje:

I./1. razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank,

I./2. mladoletna otroka U. in A. dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici,

I./3. določilo stike med tožencem in otrokoma,

I./4. določilo preživnino, ki jo je toženec dolžan plačevati za dečka,

I./5. zavrnilo drugačne zahtevke pravdnih strank,

II./1. zavrnilo toženčev predlog za spremembo začasne odredbo,

II./2. odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki predlaga, da višje sodišče odločitev o dodelitvi otrok spremeni tako, da oba otroka dodeli v varstvo in vzgojo tožencu, podredno pa tako, da U. dodeli v varstvo in vzgojo tožencu, A. pa tožnici. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi toženec najprej obsežno povzema razloge izpodbijane sodbe. Navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje napačne, da je sodišče sledilo izvedencema, ki sta svoje mnenje naslonila na neko doktrino, za katero je toženec prepričan, da ne obstaja, saj bi jo, če bi obstajala, zakonodajalec zagotovo uzakonil. Pritožnik graja ugotovitve izvedencev TP in MGV. Poudarja, da je bila slednja neobjektivna, sprejema pa ugotovitve izvedenke HM. Izpostavlja, da je izvedenka HM ugotovila, da je starejši sin anksiozno navezan na očeta, ker v preteklosti nanj ni bil dovolj varno navezan. Pritožnik je prepričan, da bi sodišče tem zaključkom izvedenke moralo slediti in mu v varstvo in vzgojo dodeliti vsaj sina U.. Poudarja še, da je izvedenka HM pojasnila, da je želja obeh sinov, da bi živela pri očetu, povsem avtentična in nikakor ni posledica motiviranja očeta. Izvedenka HM je nedvomno opravila precej bolj temeljit psihološki pregled vseh preiskovancev kot izvedenca TP in MGV, zaradi česar je nestrokovno in neetično mnenje priznane strokovnjakinje s klinično psihološkega področja, ki temelji na zelo poglobljenem, visoko strokovnem pregledu, oceniti kot nepoznavanje osnovnih potreb otrok. Pritožnik še meni, da sta mnenji izvedencev TP in MGV nepopolni, ker izvedenca nista celovito presodila vseh okoliščin na strani vsakega od staršev. Pritožnik poudarja, da izvedenec TP ni niti ugotavljal, kaj šele ugotovil, da obstaja neka tesnejša povezanost med obema otrokoma. Zgolj sklicevanje na doktrino pri podaji takšnih odgovorov ni dovolj.

Pritožnik še meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je nekritično menilo, da mladoletna otroka nista sposobna razumeti pomena in posledic svojega izraženega mnenja. Toženec je prepričan, da je U. v zadostni meri sposoben razumeti pomen tega postopka in odločitve. Zato je bila kršena njegova pravica do podaje mnenja. Ne zadošča to, da se je sodišče naslonilo na mnenje izvedencev. Sodišče se ni opredelilo do dokazov o nasilju nad mladoletnim A. s strani tožnice ali njenih staršev. Zaradi tega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Ker toženec misli, da bi moralo sodišče drugače odločiti o dodelitvi otrok, izpodbija tudi odločitev o določitvi stikov in preživnine. Sicer konkretnih pritožbenih navedb o tem delu odločitve ne poda.

Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev; toženec pa je na odgovor odgovoril, vendar pritožbeno sodišče te vloge ni upoštevalo, saj ni dopustna.

Pritožba ni utemeljena.

Glavno vodilo pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok je po mednarodnih konvencijah, Ustavi RS ter Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih največja korist otroka. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin primera.

Sodišče prve stopnje je, da bi ugotovilo, kaj je v največjo korist obeh dečkov, tekom postopka večkrat pridobilo mnenje Centra za socialno delo (list. št. 10, 80 in 218 v spisu) ter izvedlo dokaz z izvedencem psihološke stroke. Po nepotrebnem (v nasprotju z določbo 254. člena ZPP) je sicer jasno, popolno in nenasprotujoče si izvedensko mnenje dopolnjevalo (natančneje: izvedbo dokaza ponavljalo) s postavitvijo izvedenke HM, nato pa še izvedenca TP, a to na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Vsi izvedenci (in tudi Center za socialno delo) so ugotovili, da sta oba starša za varstvo in vzgojo otrok primerna. Vsi so tudi ugotovili, da sta oba dečka močno navezana na starša. Izvedenec TP pa ugotavlja, da je ocena navezovalnih odnosov dečkov bistveno močnejša z materjo, ki jima nudi večjo varnost, stabilnost in dobro sledi njunim razvojnim potrebam. Izvedenka HM je poleg tega ugotovila, da je U. na očeta anksiozno navezan, ker se doslej ni imel priložnosti varno navezati nanj. Izvedenec TP je ugotovil, da sta dečka močno navezana eden na drugega (pisno izvedensko mnenje, list. št. 239 v spisu in ustno podajanje izvedenskega mnenja, list. št. 278 v spisu). Enake so ugotovitve izvedenke MGV (list. št. 60 v spisu). Sodišče prve stopnje je te zaključke izvedencev sprejelo in pritožbeno sodišče nima razloga, da bi vanje podvomilo. Opisane okoliščine so tiste, ki narekujejo odločitev, da se dečka zaupata v varstvo in vzgojo materi, pri kateri se počutita varneje in ki dobro sledi njunim razvojnim potrebam ter se zaveda pomena očetove vloge. Opisane okoliščine tudi narekujejo odločitev, da se dečkov ne ločuje. Gre torej za konkretne okoliščine, konkretne družine in konkretnih otrok ter ne za splošno doktrino. Izvedenca TP in MGV sta svoje ugotovitve z doktrino le podprla. Pritožbeno sodišče dodaja, da je splošno znano, da je razveza staršev za otroke zelo močan stresor, in da je stresor še močnejši, če je otrok ob tem, ko je ločen od enega od staršev, ločen tudi od sorojenca, na katerega je navezan. Pritožbeno sodišče tako nima nikakršnega pomisleka v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, zgolj dodaja, da to, da se U. doslej ni imel priložnosti varno navezati na enega od staršev, ne predstavlja razloga, da bi se ga dodeljevalo temu od staršev in ne tistemu, na katerega se je uspel varno navezati.

Izvedenski mnenji izvedenke MGV in izvedenca TP sta jasni in popolni, odgovarjata na vsa za odločitev pomembna vprašanja. Oba izvedenca sta mnenji podala tudi ustno na naroku, toženec jima je imel priložnost postavljati vprašanja, tako da o nepopolnih mnenjih ni mogoče govoriti.

Šestletnega in štiriletnega otroka bi bilo nesmiselno in nepotrebno izpostavljati sodnemu postopku. Svoje mnenje o tem, pri katerem od staršev želita živeti, sta otroka izrazila kar pri treh izvedencih. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma v to, da je bilo stališče otrok s strani izvedencev, sodišču verodostojno preneseno. Kršitev določbe 410. člena ZPP, torej ni bila storjena.

Ne drži pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do trditev toženca o nasilju nad otrokoma. Sodišče se je do teh trditev opredelilo (str. 5 sodbe sodišča prve stopnje) in jih zavrnilo.

Prav tako so neutemeljene trditve o tem, da sodišče ni utemeljilo, zakaj je zavrnilo toženčev nasprotni tožbeni zahtevek. Toženčev zahtevek je zrcalna slika tožničinega, zato obrazložitev sodišče prve stopnje o ugoditvi tožničinemu tožbenemu predlogu, da se otroka dodelita v varstvo in vzgojo njej, hkrati predstavlja obrazložitev tega, zakaj sodišče ni ugodilo nasprotnemu tožbenemu predlogu toženca.

Začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe (torej do 3. 2. 2010), ki poslej ureja dodelitev otrok in režim stikov med obema dečkoma in tožencem. Kakršnakoli odločitev višjega sodišča o toženčevem predlogu za spremembo začasne odredbe, ne more spremeniti tega, da je začasna odredba in zato tudi predlog za njeno spremembo z odločitvijo o pritožbi zoper sodbo postala obsoletna. Pritožbeno sodišče se zato s pritožbenimi navedbami o odločitvi sodišča prve stopnje, vsebovani v II./1. točki izpodbijane odločbe, natančneje ni ukvarjalo.

Pritožba torej ni utemeljena, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zagrešena tudi nobena od bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Višje sodišče je zato pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.