Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, če je predmet spora dovolitev izvršbe odločbe o ukrepu gradbenega inšpektorja.

Če je uveljavljano pravno vprašanje opredeljeno na načelni (splošni) ravni, ki terja splošne odgovore, ne utemeljuje pa njegovega pomena za odločitev v obravnavani zadevi ter za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pogoj za dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 tudi ni izpolnjen, če je uveljavljeno pravno vprašanje že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa glede tega vprašanja ne odstopa od sodne prakse.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 356-02-338/2003-38 z dne 23. 7. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0612-410/2010-4 z dne 15. 9. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe prvostopenjskega organa, s katerim je ta med drugim dovolil izvršitev inšpekcijske odločbe, št. 356.2-502/94-6-KT z dne 14. 3. 1994, ki je postala izvršljiva 30. 3. 1994, ter revidentki, kot inšpekcijski zavezanki, naložil, da v tam navedenem roku na svoje stroške odstrani nelegalno gradnjo (vetrolov) iz 1. točke izreka navedene odločbe z dne 14. 3. 1994 ter vzpostaviti prvotno stanje, sicer bo to na revidentkine stroške opravilo pooblaščeno podjetje.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj je predmet spora dovolitev izvršbe odločbe o ukrepu gradbenega inšpektorja. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih odločbah, kot npr. X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 185/2010 z dne 10. 6. 2010, X Ips 438/2010 z dne 6. 10. 2011, X Ips 145/2011 z dne 30. 5. 2012, in drugih. Glede na navedeno revizija ni dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

9. Revidentka uveljavlja, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer vprašanju zakonitosti oziroma pravnega temelja za izvršitev odločbe ter vprašanju naložitve obveznosti revidentki, ki v postopku izdaje odločbe gradbenega inšpektorja ni bila stranka (v zvezi s čimer uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS).

10. Vprašanje zakonitosti oziroma pravnega temelja za izvršitev odločbe, kot ga zastavlja revidentka, ne izpolnjuje standardov, pojasnjenih v 8. točki te obrazložitve, saj je zastavljeno na načelni (splošni) ravni, ki terja splošne odgovore, ne utemeljuje pa njegovega pomena za odločitev v obravnavani zadevi ter za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

11. Pravno vprašanje, ki se nanaša na revidentkin položaj zavezanke glede na to, da ni bila stranka v postopku izdaje inšpekcijske odločbe, katere izvršitev se z obravnavnim sklepom dovoljuje, pa je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno. S pridobitvijo lastninske pravice na objektu novi lastnik prevzame vse pravice in obveznosti, povezane s tem objektom, zato ga zadenejo sankcije morebitnega nezakonitega posega v prostor (prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1132/2002, I Up 786/2001 idr.). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje glede tega pravnega vprašanja ne odstopa od navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča. 12. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).