Jedro

O tem, ali je podan temelj za izrek obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, se ne odloča več v predmetnem postopku dovolitve izvršbe, zato tožnik v tem postopku ne more uspeti z ugovori, da obravnavana gradnja ni nelegalna.

Tožnik v tožbi ne more uveljavljati tudi razlogov, ki jih ni uveljavljal v pritožbi in se sklicevati na okoliščine, na katere se v pritožbi ni skliceval, čeprav jih je navajal v postopku pred prvostopenjskim upravnim organom.

Inšpekcijski ukrepi so vezani na lastnost objekta (da je zgrajen brez ustreznega dovoljenja) in zato po svoji vsebini taki, da se prenesejo na zavezančeve pravne naslednike, ki pridobijo nelegalno zgrajeno nepremičnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo zoper v uvodu navedeni sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da je odločba istega organa št. 356.2-502/94-KT z dne 14. 3. 1994 postala izvršljiva dne 30. 3. 1994 in da se dovoljuje njena izvršitev na parceli št. 147/17, pri čemer je navedeno, da je v odločbi št. 356.2-502/94-KT z dne 14. 3. 1994 potoma navedena parc. št. 147/7 namesto pravilno 147/17 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo tožnici naloženo, da mora v dodatnem roku 60 dni na svoje stroške odstraniti v 1. točki izreka odločbe z dne 14. 3. 1994 navedeno nelegalno gradnjo ter vzpostaviti prvotno stanje. Če obveznosti ne bo izpolnila v odrejenem roku, jo bo na njene stroške opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške, o datumu prisilne izvršbe bo tožnica obveščena naknadno. S 3. in 4. točko izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo z odločbo z dne 14. 3. 1994 bivšemu lastniku A.A. odrejeno, da mora do 30. 3. 1994 odstraniti vetrolov v tlorisu 1,7 m x 2,25 m na zemljišču parc. št. 147/17 k.o. ... ter na lastne stroške vzpostaviti prejšnje stanje. Za objekt so bile odrejene tudi prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. RS, št. 18/84 in naslednji). Zavezanec je bil v 2. točki opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve naloženega dejanja začel postopek upravne izvršbe na njegove stroške. Po vpogledu v zemljiško knjigo je toženka ugotovila, da je tožnica lastnica predmetnega zemljišča in je kot taka vstopila v pravice in dolžnosti inšpekcijskega zavezanca iz navedene odločbe. Ugotovljeno je bilo tudi, da za legalizacijo predmetnega objekta ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Ker inšpekcijski zavezanec nelegalne gradnje ni odstranil, kar je razvidno iz inšpekcijskih zapisnikov z dne 18. 8. 2009 in 12. 5. 2010, odločba z dne 14. 3. 1994 pa je postala v celoti izvršljiva 29. 3. 1994, se dovoli njena prisilna izvršba po prvem odstavku 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Ministrstvo za okolje in prostor je z uvodu navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep. Navaja, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, ali vetrolov potrebuje gradbeno ali kakšno drugo upravno dovoljenje, niso razlogi, ki se nanašajo na samo dovolitev izvršbe. Glede ugovorov, ki se nanašajo na popravo pomote v označbi parcelne številke, pojasnjuje, da je v celoti pregledalo priložene dokumente ter ugotovilo, da se je v celotnem postopku parcela označevala pravilno, to je 147/17, zgolj v izreku odločbe z dne 14. 3. 1994 je bila navedena napačna parcelna številka, kar se šteje kot pisno napako, ki jo je prvostopenjski upravni organ uspešno saniral tako v izpodbijanem sklepu, kot kasneje še v sklepu o popravi pomote z dne 13. 7. 2011. Iz izreka odločbe izhaja, za kakšno vrsto nelegalnega projekta gre in kakšne so njegove dimenzije, zato po mnenju drugostopenjskega organa ni sporno, za kakšen objekt gre in kje se nahaja. To pa je razvidno tudi iz pritožbenih navedb, saj pritožnica natančno pozna njegovo velikost, ko v pritožbi navaja razloge, zakaj za navedeni objekt ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je inšpekcijski organ zavestno opustil dolžnost vpisa prepovedi v zemljiško knjigo in s tem dopustil pravni promet in posledično tožnici povzročil škodo. Za nelegalni objekt so bile izrečene prepovedi v skladu s predpisi.

Tožnica v tožbi navaja, da predmetni objekt predstavlja objekt, za katerega po 12. in 13. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) ni potrebno gradbeno dovoljenje. Po vsebini je nadstrešek pred vhodom v objekt, namenjen zaščiti, po točki a) oziroma f) 13. člena Uredbe. Ugotovitev toženke, da gre za objekt, za katerega bi investitor moral pridobiti gradbeno dovoljenje, je zato v nasprotju z veljavnimi predpisi. Gre za strešino nad vhodom v objekt, ki na predmetnem mestu stoji že od leta 1967, objekt pa se v svojih vertikalnih in horizontalnih gabaritih od tedaj ni menjal. Poleg tega je toženka „kršila ugotovitveni del postopka ugotavljanja dejanskega stanja“, ker postopka ni prekinila zaradi reševanja predhodnega vprašanja. Teče namreč sodni spor o lastništvu. Ker toženka ni takoj, ko je izvedela za obstoj predhodnega vprašanja, prekinila postopka, je bistveno kršila določbe postopka. Iz zemljiške knjige je razvidna zaznamba spora, ki je lastninskopravne narave. Poleg tega je sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit tudi zato, ker se izvršilni naslov glasi na parcelo št. 147/7, izvršilnega naslova pa ni mogoče spreminjati na način, kot si je dovolila toženka. Iz izvršilnega naslova tudi ni mogoče razbrati, kje se nahaja ... Tudi sicer iz izvršilnega naslova ni razvidno, da bi moral po tedanjem pravnem redu investitor za vetrolov pridobiti gradbeno dovoljenje, pač pa odločbo o dovolitvi priglašenih del. Napačno je tudi stališče toženke, kdo je pasivno legitimiran v izvršilnem postopku. Bistvo vsake upravne izvršbe namreč je, da se opravi zoper zavezanca, to je zoper tistega, ki mu je obveznost naložena z izvršljivo odločbo. Ker tožnik ni bil zavezanec v postopku, vodenem leta 1994, nikoli ni bil pasivno legitimiran v tem postopku. Z opustitvijo vpisa v zemljiško knjigo je toženka ravnala malomarno in s tem potencialno omogočila nastanek škode tožnici. Inšpekcijski organ je imel ne le možnost, ampak tudi obveznost, da se prepovedi vpišejo v zemljiško knjigo, pa tega ni storil, zaradi česar je upoštevajoč določbo 26. člena Ustave tudi odškodninsko odgovoren. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločitev.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (od novejših odločb prim. opr. št. I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009, I Up 289/2008 z dne 18. 11. 2009, I Up 440/2008 z dne 9. 10. 2008, I Up 329/2009 z dne 1. 4. 2010 in I Up 268/2009 z dne 12. 12. 2009) sklep, ki ga na podlagi 290. člena ZUP izda organ, pristojen za upravno izvršbo, praviloma ne predstavlja upravnega akta v smislu določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj s takim sklepom ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Vsebinsko odločitev o obveznosti stranke namreč vsebuje izvršilni naslov, torej v obravnavani zadevi inšpekcijska odločba, s katero je bila tožnici naložena obveznost odstranitve obravnavanega objekta. S sklepom o dovolitvi izvršbe se ta obveznost le prisilno izvršuje, se pa vanjo v ničemer ne posega oziroma se je ne spreminja. Navedeno izhaja tudi iz prvega odstavka 290 člena ZUP, ki določa, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi le, ali je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Vendar pa iz izrecne formulacije navedenega stališča Vrhovnega sodišča RS (tudi v prej navedenih odločbah) izhaja, da to ne velja, če tožeča stranka zatrjuje, da je obveznost, naloženo z izvršilnim naslovom, že izvršila, ali pa da je z izpodbijanim sklepom prišlo do kakšnega drugega posega v njene pravice.

Prav to, da je z izpodbijanim sklepom prišlo do posega v njene pravice, v obravnavani zadevi zatrjuje tožnica. Po tožbenih navedbah glede na veljavne predpise obravnavani objekt ne predstavlja nelegalne gradnje, poleg tega je izvršba dovoljena zoper osebo, ki ni zavezanec po izvršilnem naslovu, sklep o dovolitvi izvršbe pa se glasi na drugo parcelo kot izvršilni naslov. Poleg tega naj bi bilo sporno tudi njeno lastništvo. Sodišče je zato izpodbijani sklep obravnavalo kot upravni akt v smislu drugega odstavka ZUS-1, torej kot akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Svoje stališče o tem, da obravnavani nadstrešek po veljavnih predpisih ne predstavlja nelegalne gradnje, tožnica opira na Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Uredbo. Ker pa se o tem, ali je podan temelj za izrek obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ne odloča več v predmetnem postopku dovolitve izvršbe, kar je bilo že predhodno pojasnjeno, tožnik v tem postopku ne more uspeti z ugovori, da obravnavana gradnja ni nelegalna. Nelegalnost gradnje je bila pravnomočno ugotovljena z odločbo z dne 14. 3. 1994, ki je izvršilni naslov in ni več predmet ugotavljanja v tem postopku. Navedeni ugovor bi bil lahko kvečjemu lahko razlog za ustavitev izvršbe. Zato tudi navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, iz katere po mnenju tožnice napačno izhaja, da bi moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje, v zadevi ni bistvena. Tudi sicer iz Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, na katero se sklicuje tožnica, ne izhaja, da bi spadal vetrolov v tlorisni izmeri 1,7 m x 2,25 m med enostavne objekte za lastne potrebe, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, tožnica pa tudi ne pojasni, zakaj meni, da je tako. Zgolj pavšalno in povsem neargumentirano navajanje tožnice, da vetrolov predstavlja strešino nad vhodom v objekt, pa nima podlage v upravnih spisih.

Res je, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe ne sme nalagati obveznosti, ki je izvršilni naslov ne vsebuje, kar bi lahko pomenilo tudi to, da se nanaša na drugo nepremičnino kot izvršilni naslov. Ker pa je šlo pri zapisu parcele št. 147/7 k.o. ... v izrek odločbe z dne 14. 3. 1994 zgolj za pisno pomoto v zapisu številke, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ta pa je bila popravljena s sklepom o popravi pomote z dne 13. 7. 2011 (ki je postal pravnomočen dne 26. 4. 2012), po prepričanju sodišča toženka s tem, ko je v izpodbijanem sklepu navedla drugo številko parcele, kot izhaja iz izvršilnega naslova, (preden je bila ta popravljena s sklepom o popravi pomote), ni posegla v tožničine pravice. Poleg tega iz tožničinih tožbenih navedb, med drugim tudi iz navedbe, da sporni objekt na tem mestu stoji že od leta 1967, jasno izhaja, da med strankama ni sporno, za kateri objekt gre.

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe in upravnih spisov izhaja, da tožnica ugovora, da je izvršba dovoljena zoper osebo, ki ni zavezanec po izvršilnem naslovu ter da je lastništvo predmetne nepremičnine sporno, ni navajala v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo.

Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 pa upravni spor ni dopusten, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (v takem primeru sodišče tožbo zavrže po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Namen take določbe ni in ne more biti zgolj formalno izčrpanje pravnega sredstva, tj. vložitve pravočasne in dovoljene pritožbe po upravičeni osebi. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih tožnik ni uveljavljal v pritožbi, bi namreč privedlo do tega, da bi bila zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku brez pravega pomena in bi pomenila le formalno procesno oviro do sodnega varstva. Takega pomena pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati kljub temu, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, tj. odločba organa prve stopnje in ne odločitev o pritožbi zoper njegovo odločbo.

Drugi odstavek 238. člena ZUP namreč določa, da mora pritožnik v pritožbi navesti tudi, zakaj izpodbija odločbo. Organ druge stopnje pa v skladu z 247. členom ZUP odločbo preizkusi v delu, v katerem jo izpodbija in v mejah pritožbenih navedb (razen bistvenih kršitev določb postopka in uporabe materialnega prava, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti). Tožnik torej v tožbi ne more uveljavljati razlogov, ki jih ni uveljavljal v pritožbi in se sklicevati na okoliščine, na katere se v pritožbi ni skliceval, čeprav jih je navajal v postopku pred prvostopenjskim upravnim organom. Kot je bilo že povedano, ZUS-1 določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, tega ni storila. V primeru kot je obravnavani, tožnik tega ni storil po vsebini, čeprav je pritožbo formalno vložil. Tudi Ustavno sodišče zahteva, da pritožnik pravna sredstva izčrpa po vsebini, tj. da že s pravnimi sredstvi uveljavlja tiste kršitve, ki jih nato uveljavlja z ustavno pritožbo, saj zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe ne pomeni le zahteve, da pritožnik ta pravna sredstva vloži, temveč da se že v njih sklicuje na okoliščine, ki jih nato uveljavlja v ustavni pritožbi (npr. sklepi Ustavnega sodišča Up 106/02 z dne 25. 4. 2002, Up-499/02 z dne 11. 2. 2004, Up-151/03 z dne 7. 5. 2004 in Up-520/04 z dne 13. 10. 2005).

Ker torej tožnica v pritožbi ni navajala, da jo vlaga zato, ker je izvršba dovoljena zoper osebo, ki ni zavezanec po izvršilnem naslovu ter da je lastništvo predmetne nepremičnine sporno, teh ugovorov upravni organ druge stopnje v pritožbenem postopku glede na določbo 247. člena ZUP ni mogel preizkušati. Glede na prej navedeno pa tožnica tega razloga v tožbi ne more na novo uveljavljati iz razloga po prvem odstavku 6. člena ZUS-1. Zato je treba šteti, da pritožba po vsebini glede tega razloga ni bila vložena, čeprav je tožnica to možnost imela. Sodišče zato teh tožbenih ugovorov ni presojalo.

Ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da je upravno sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da so inšpekcijski ukrepi vezani na lastnost objekta (da je zgrajen brez ustreznega dovoljenja) in zato po svoji vsebini taki, da se prenesejo na zavezančeve pravne naslednike, ki pridobijo nelegalno zgrajeno nepremičnino (na primer sodbi Upravnega sodišča RS, št. 1830/2010 z dne 15. 12. 2011 in št. I U 667/2010 z dne 23. 12. 2010). Lastništvo nepremičnine pa se praviloma ugotavlja iz zemljiške knjige in morebitna zaznamba spora v zemljiški knjigi ni nujno razlog za prekinitev postopka upravne izvršbe.

Morebitna škoda, ki naj bi nastala tožnici zaradi toženkine opustitve posredovanja odločbe v zemljiško knjigo ni stvar tega postopka, pač pa morebitnega odškodninskega postopka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.