Jedro

Ni odločilno, ali delavka dopolni predvideno starost enkrat v letu, v katerem ji je odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč ali to starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 se povezuje s starostjo delavke ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne veže na dopolnitev te starosti kadarkoli v letu, v katerem ji delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi.

Opravljanje določenih nalog, ki ji jih je tožena stranka odredila po tem, ko dela kontrolorjev ni bilo več, ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži, saj je zaradi ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce, prenehala potreba po delu pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2013 in da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo ter za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek (za primer, da zahtevku za reintegracijo ne bo ugodeno) za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 3. 3. 2014 in za plačilo denarnega povračila v znesku 46.475,82 EUR. Del tožbe z zahtevkom, ki se prekriva s primarnim, je zavrglo. Ugotovilo je, da je tožena stranka zaradi slabe finančne situacije, negativnega poslovanja in sprememb v organizaciji ter strukturnih sprememb izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev (80 delavcev). Sprejela je program razreševanja presežnih delavcev in odločitev, da dela, ki se je opravljalo na delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži in v Službi za notranjo kontrolo ne bo več opravljala na enak način, kot doslej. Delo je prerazporedila in ga drugače organizirala, zato je postalo nepotrebno delo vseh sedmih delavcev, ki so na njem delali, med njimi tudi tožnice. Kriterijev za določitev presežnih delavcev ni bila dolžna uporabiti, saj je prenehala potreba po vseh delavcih na tem delovnem mestu, niti ni bila dolžna narediti primerjave z delavci na delovnih mestih, na katera prerazporejanje ni bilo predvideno (analitik, višji analitik, analitik informacijskih sistemov). Presodilo je tudi, da tožnica ni uživala varstva pred odpovedjo kot starejša delavka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in v celoti pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Na izrecno pritožbeno navedbo, da je tožnica pred odpovedjo opravljala delo analitika, je odgovorilo, da opravljanje nekaterih posameznih nalog, ki sicer spadajo v opis delovnega mesta analitik, ne pomeni, da je tožnica opravljala delo analitika. Strinjalo se je tudi s presojo, da tožnica ni uživala zaščite kot starejša delavka na podlagi prehodne določbe 226. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se z razlago 226. člena ZDR-1, saj meni, da varstvo delavca pred upokojitvijo velja za vse, ki so v letu 2013 kadarkoli izpolnili pogoj starosti 54 let in 4 mesecev, ne glede na to, kdaj je bila odpoved v tem letu podana. Meni tudi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obrazložena, saj v njej ni navedeno, zakaj njeno delo, ki ga je opravljala po premestitvi v SPA, ni bilo več potrebno. Navaja, da nikjer ni določeno, da mora delavec opravljati delo le enega delovnega mesta. Lahko opravlja naloge več delovnih mest. Meni, da bi tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev morala uporabiti kriterije iz 102. člena ZDR-1. Sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do pritožbenih ugovorov glede tega, zato uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Isto kršitev in kršitev 22. ter 25. člena Ustave RS uveljavlja v zvezi z zaslišanjem priče A. A., ki se ji ni dovolilo postaviti vprašanj glede vsebine dela, ki sta ga opravljali s tožnico in ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s tem, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z uporabo 16. člena pogodbe o zaposlitvi (pravica do nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji), zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v pogodbe o zaposlitvi B. B., C. C. , D. D. in E. E., ki bi dokazovale, da je bilo možno nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji in ker je preveč pavšalno zaključilo, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje jasna in pravilna. Kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa očita tudi zaradi tega, ker se sodišče ni opredelilo do pritožbene navedbe, da je bilo odvečnih sedem delavcev, tri delavke so bile varovane, tri so prejele odpoved, torej je ena delavka še ostala in je samo pavšalno zavrnilo očitek nejasnosti obrazložitve prvostopenjske sodbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo zahtevku.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V zvezi z zaslišanjem priče A. A. je sodišče prve stopnje pojasnilo, da dodatnih vprašanj glede posameznih nalog, ki naj bi jih s tožnico opravljali po 1. 7. 2013, ni dovolilo, ker to za odločitev ni bilo bistvenega pomena. Ob ugotovitvi, da je šlo le za posamezne naloge iz opisa delovnega mesta analitik in torej ne za opravljanje dela analitika, je bila odločitev, da dodatno ugotavljanje dejstev o vsebini ene od nalog (testiranje nove aplikacije NBO), ni potrebno, pravilna. Zato sodišče druge stopnje utemeljeno ni ugotovilo bistvenih kršitev in jih samo ni zagrešilo, tudi če na pritožbeno navedbo o bistveni kršitvi glede zastavljanja vprašanj A. A. ni izrecno odgovorilo. Da postavljanje dodatnih vprašanj navedeni priči glede posameznih nalog, ki naj bi jih skupaj opravljali, ni bilo potrebno, izhaja iz pritrditve stališču, da opravljanje posameznih nalog iz opisa delovnega mesta ne dokazuje premestitve tožnice na to delovno mesto.

8. Ne drži, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo v zvezi z uporabo kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1. Na pritožbeno navedbo je odgovorilo v 13. točki obrazložitve.

9. Glede dolžnosti tožene stranke, ki naj bi izhajala iz 16. člena pogodbe o zaposlitvi (ponudba zaposlitve pod spremenjenimi pogoji) in zavrnitve dokaznega predloga za vpogled v pogodbe o zaposlitvi nekaterih delavk sodba sodišča druge stopnje nima posebne obrazložitve, vendar tudi to ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. O tem vprašanju je že sodišče prve stopnje zavzelo jasno stališče (17. točka obrazložitve), da se sodišče druge stopnje z njim strinja, pa izhaja iz tega, da je pritrdilo vsem dejanskim in pravnim zaključkom (7. točka obrazložitve). Tožnica v pritožbi glede navedenega vprašanja tudi ni navajala nič novega in je na vse navedbe dobila odgovor že s sodbo sodišča prve stopnje. Zato argumentov, ki so bili v njej navedeni, sodišču druge stopnje ni bilo treba ponavljati.

10. Očitek v zvezi s številom delavcev, ki so delali na notranji kontroli, ni razumljiv. V pritožbi ni bilo ugovora, da so od sedmih delavcev trije prejeli odpoved, tri so bile varovane delavke, ena pa je obdržala zaposlitev (kar sedaj navaja v reviziji), tudi v reviziji pa ni navedeno, zakaj naj bi to dejstvo povzročilo bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 25. člena Ustave RS.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo 226. člena ZDR-1, ki v povezavi s 114. členom ZDR-1 ureja varstvo pred odpovedjo za delavce pred upokojitvijo v prehodnem obdobju. Določba 226. člena ZDR-1 govori o „delavcih, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske.“ Zakon torej govori o pogoju starosti 54 let in 4 mesece, ki pomeni izpolnitev pogoja za posebno varstvo delavke pred odpovedjo. Pomembno je, da je 226. člen ZDR-1 prehodna določba, ki jo je treba brati in razlagati skupaj z osnovno določbo, na katero se nanaša, torej s 114. členom ZDR-1. Ločeno tolmačenje namreč lahko pripelje do nesistemskih rešitev. Postopnega zniževanja starosti po prehodni določbi zakona in varstva delavca zaradi dopolnitve te starosti ni mogoče razlagati drugače kot posebnega varstva delavcev v skladu z osnovno določbo. Ker zakon ni izrecno drugače določil pogojev za prehodno obdobje, ni podlage za tolmačenje, da bi bilo varstvo v prehodnem obdobju drugačno kot varstvo po koncu tega obdobja. Takšna razlaga bi bila nesistemska in v nasprotju z namenom zakona. Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 šteje za delavce pred upokojitvijo (glej naslov člena) tiste, ki dopolnijo starost 58 let (pogoj starosti) ali tiste, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe (pogoj pokojninske dobe). Določba 226. člena ZDR-1 se nanaša na prvega od navedenih dveh alternativnih pogojev iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1. V letu 2013 je torej pogoj starosti delavke izpolnjen z dopolnitvijo 54 let in 4 mesecev. V zvezi z vprašanjem, kdaj mora delavka dopolniti to starost, pa pri razlagi 226. člena ZDR-1 in 114. člena ZDR-1 velja enako stališče, kot ga je Vrhovno sodišče zavzelo že pri razlagi prej veljavnega 114. člena ZDR (1). Ni odločilno, ali delavka dopolni predvideno starost enkrat v letu, v katerem ji je odpovedana pogodba o zaposlitvi, temveč ali to starost dopolni ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Varstvo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 se povezuje s starostjo delavke ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se ne veže na dopolnitev te starosti kadarkoli v letu, v katerem ji delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi v prehodnem obdobju veljala drugačna pravila glede relevantnega trenutka dopolnitve ustrezne starosti, kot sicer veljajo, in da bi prav v prehodnem obdobju oziroma samo v tem obdobju delavci uživali varstvo na drugih podlagah oziroma širše varstvo, kot delavci po koncu prehodnega obdobja (2). Ker je tožnica pogoj iz 226. člena ZDR-1 izpolnila šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, varstva pred odpovedjo ni mogla uživati.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da je odpoved nezakonita, ker v njej ni navedeno, zakaj ni več potrebe po delu, ki ga je tožnica dejansko opravljala. V odpovedi je obrazloženo, zakaj je prenehala potreba po delu, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče je ugotovilo obstoj ekonomskega, organizacijskega in strukturnega razloga. Tožena stranka je ukinila Službo za notranjo kontrolo in vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži, ker so del dela notranjih kontrolorjev prevzele poslovalnice, del se jih je ukinil, del pa je prevzel Center za skladnost poslovanja. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge in prve stopnje, da opravljanje posameznih nalog (tožnica jih je opravljala nekaj mesecev po odredbi nadrejenega, in sicer od 1. 7. 2013, ko se je delo notranje kontrole preneslo na poslovalnice), potrebnih za vzpostavitev delovanja novoustanovljenega Sektorja za poslovno analizo, ne pomeni dejanskega dela na nekem drugem delovnem mestu. Opravljanje določenih nalog, ki ji jih je tožena stranka odredila po tem, ko dela kontrolorjev ni bilo več, ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi, niti opravljanja drugega ustreznega dela v smislu 33. člena ZDR-1. Ker ni mogoče šteti, da predstavlja odreditev posameznih nalog delo na drugem delovnem mestu, toženi stranki ni bilo treba utemeljevati prenehanja potreb po delu tudi na teh delih (izven obstoječe pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži, saj je zaradi ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce, prenehala potreba po delu pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi.

14. Neutemeljeno je vztrajanje, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije iz 102. člena ZDR-1. Glede na ugotovitev, da je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi vseh sedmih notranjih kontrolorjev v poslovni mreži, za delavce na drugih delovnih mestih pa je bilo ugotovljeno, da niso primerljivi, uporaba kriterijev ni prišla v poštev. Tožena stranka bi morala uporabiti kriterije, če bi kateri od notranjih kontrolorjev ohranil pogodbo o zaposlitvi na tem delovnem mestu, ne pa tudi v primeru, če je bilo nekaterim od njih ponujeno drugo delo. Izbira, komu bo ponudil drugo delo, je prepuščena delodajalcu, ki pa je že zaradi varstva pred odpovedjo moral obdržati tri delavce, ena delavka pa je sprejela zaposlitev za določen čas.

15. Neutemeljeno je končno tudi sklicevanje na 16. člen pogodbe o zaposlitvi, ki za toženo stranko ne pomeni dolžnosti, da v primeru poslovnega razloga, ne glede na potrebe in možnosti, tožnici zagotovi nadaljevanje zaposlitve. Tožena stranka se je zavezala tožnici zagotoviti nadaljevanje zaposlitve, če bo ta možnost obstajala. Ugotovljeno je bilo, da možnosti ni bilo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka tožnici celo ponudila nekaj del za določen čas (torej neustreznih), vendar jih ni sprejela, ali pa po razgovoru z več možnimi kandidati ni bila izbrana. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni bila dolžna pojasnjevati razlogov, zakaj tožnice ni bilo možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Da bi tožena stranka imela na razpolago ustrezno prosto delovno mesto, ki bi ga lahko ponudila tožnici, pa ta niti ne zatrjuje.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnilni del zajema tudi stroškovni del revizije.

Op. št. (1): Sodba VIII Ips 78/2013 z dne 11. 11. 2013. Op. št. (2): Enako je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo VIII Ips 246/2015 z dne 26. 1. 2016.