Jedro

Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna.

Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži, ki ga je zasedala tudi tožnica. Del nalog ukinjene organizacijske enote je tožena stranka prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge pa je nehala izvajati. S tem je tožena stranka dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena. Dejstvo, da je bila tožnica s 1. 7. 2013, po ukinitvi delovnega mesta notranjega kontrolorja v poslovni mreži, premeščena v novoustanovljeno organizacijsko enoto, ne pomeni, da potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Tožnica je namreč v novoustanovljeni organizacijski enoti opravljala dela izključno po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta. Tožničino delo v novi organizacijski enoti je v septembru 2013 postalo nepotrebno, saj je takrat novoustanovljena organizacijska enota začela polno delati in je potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dokončno prenehala. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 8. 11. 2013, ki jo je podala tožena stranka tožnici, nezakonita.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz delovnega razmerja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vse prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delala, ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.“ Zavrnilo je podredni zahtevek, ki se glasi: „2. Ugotovi se, da je delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 3. 3. 2014 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2013. 4. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 46.475,82 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati ustrezen neto znesek v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Sklenilo je, da se zavrže tožba s podrednim tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 8. 11. 2014 in ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje ter podrednim tožbenim zahtevkom za obračun in plačilo vseh prejemkov iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da zavrženje dela podrednega tožbenega zahtevka temelji na zmotni uporabi določb 189. člena v zvezi s 182. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno del podrednega tožbenega zahtevka zavrglo z obrazložitvijo, da obstoji litispendenca. Sodišče se ne sme spuščati v eventualni zahtevek in ga ne sme v izreku sodbe omenjati tudi, če se delno ugodi primarnemu zahtevku. Če sodišče kljub delni ugoditvi primarnemu zahtevku v izreku sodbe odloči še o eventualnem zahtevku, gre, po mnenju pritožbe, za kršitev načela dispozitivnosti. Podredni tožbeni zahtevek, ki ne bi vključeval tudi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje in zahtevka za obračun in plačilo vseh prejemkov, bi bil nesklepčen. Na podlagi navedenega takšno pravno stališče kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje tožnici onemogoča učinkovito pravno varstvo njenih pravic in sicer uveljavitev denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 v smislu podrednega tožbenega zahtevka. Torej v primeru, če bi se tekom sodnega postopka izkazalo, da reintegracija k delodajalcu ni več mogoča, kar pa je prav namen citiranega določila ZDR-1. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri zaključku, da tožnica ni varovana kot starejša delavka. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica kljub temu, da je v letu 2013 izpolnila pogoj starosti 54 let in 4 mesece, kot to določa 226. člen ZDR-1, posebnega varstva v trenutku podaje odpovedi ni uživala, ker starosti v tem trenutku ni dosegla. Utemeljitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z dikcijo 226. člena ZDR-1, ki jasno določa, da uživajo posebno varstvo pred odpovedjo ženske, ki v letu 2013 izpolnijo starost 54 let in 4 mesece, kar je tožnica izpolnila. Razlaga sodišča prve stopnje zato krši načelo zakonitosti in načelo pravne varnosti, saj si sodišče prve stopnje pridržuje arbitrarno pravico razlage zakona v nasprotju z njegovo dikcijo in namenom. Namen 226. člena ZDR-1 v svojem bistvu ni več težnja po enakopravni obravnavi moških in žensk, temveč v postopnem zvišanju starosti, ki je pogoj za upokojitev, seveda na enakopraven način. Na podlagi navedenega pa je v konkretnem primeru citirano določilo potrebno razlagati na način, kot je zapisano in sicer, da je tožnici posebno varstvo zagotovljeno, ker je zahtevano starost 54 let in 4 mesece izpolnila v letu 2013. Izpodbijana sodba temelji tudi na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo odločilna dejstva ali pa jih sploh ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica tudi po razporeditvi v Sektor A., torej po 1. 7. 2013, ni opravljala dela nekega konkretnega delovnega mesta v celoti, da bi se štelo, da je tožena stranka sklenila ustno pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Priče B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. so potrdile, da je tožnica po 1. 7. 2014 opravljala delovne naloge, ki jih zatrjuje. Navedene priče so v svojih izpovedbah tudi potrdile, da te delovne naloge ne sodijo v delo notranjega kontrolorja. Priče so potrdile, da je iz opisa delovnih nalog, ki jih je opravljala tožnica, razvidno, da je slednja izvajala prav naloge, kot sta jih opisali priči C.C. in D.D., kot naloge navedenega sektorja. Presoja vseh delovnih nalog, ki jih je opravljala tožnica, pa je brez dvoma dejstvo, ki je odločilno in bistveno za rešitev predmetne zadeve, zato odločitev sodišča, da se priči E.E. ne dovoli vprašanja, da naj opiše kaj je s tožnico delala pri uporabniškem testiranju aplikacije, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zmotno in brez pravne podlage je tudi stališče sodišča prve stopnje, da mora zaposleni v celoti opravljati delo oziroma vse delovne naloge, ki sodijo pod opis konkretnega delovnega mesta ter da je tožnica opravljala samo posamezne naloge, ki so ji bile odrejene. Priče so izpovedale, da je bila tožnica skupaj z drugimi zaposlenimi v Sektorju A. napotena na usposabljanje oziroma izobraževanje zaradi uvedbe poslovne analize kot nove discipline. Očitno je, da ni šlo za enkratne oziroma posamezne naloge, ki bi bile tožnici odrejene v smislu začasnega opravljanja drugih nalog po 33. členu ZDR-1 in bi jih tožnica po citirani določbi lahko opravljala največ tri mesece, temveč za drugo vrsto dela, ki ni bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Kot je tožnica opozorila v svojih vlogah, tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2013 ni pojasnila, zakaj delo, ki ga je dejansko opravljala v sektorju za poslovno analizo, ni bilo več potrebno. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela ustreznih ... znanj za delovno mesto analitika informacijskih sistemov, temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Navedeno dokazuje dejstvo, da so trije zaposleni na delovnem mestu notranjega kontrolorja, ki so opravljali enako delo kot tožnica, z razliko od nje in brez dodatnih kvalifikacij podpisali pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto analitika informacijskih sistemov. To bi bilo razvidno tudi iz pogodb o zaposlitvi, ki so jih sklenile G.G., H.H., I.I. in J.J., zato je tožnica predlagala vpogled v njihove pogodbe. Na podlagi vsega navedenega so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi ter izpovedbami prič, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnost nadaljnje zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Kot izhaja iz zaslišanja prič B.B. in K.K., tožena stranka teh možnosti pred vložitvijo odpovedi tožnici ni iskala oziroma preverila niti ponudila ustrezne zaposlitve. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in prerekala pritožbene navedbe ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Navedla je, da je ugovor kršitve določil postopka v zvezi z zavrženjem podrednega dela tožbenega zahtevka v celoti neutemeljen in se tožena stranka v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Prav tako je po mnenju tožene stranke neutemeljen ugovor tožnice o zmotni uporabi materialnega prava, do česar naj bi prišlo pri odločitvi sodišča glede na 226. člen v zvezi s 114. členom ZDR-1. Pravilno pa je tudi stališče sodišča, da tožnica po 1. 7. 2013 ni opravljala nalog točno določenega delovnega mesta, pač pa različne enkratne delovne naloge, ki so ji bile naložene v skladu s potrebami vzpostavljanja ....

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih med njimi pa tudi ni nobenih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje lahko preizkusilo.

6. V zvezi s pritožbo zoper 3. odstavek III. točke izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek v tej točki sicer oblikovan napačno, vendar pa glede na določbo 359. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sklepa v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Ob tem zgolj v pojasnilo dodaja, da se zahtevka, ki ju je tožnica postavila kot primarnega in podrednega, v določenem delu vsebinsko popolnoma prekrivata in gre v tem delu le za en tožbeni zahtevek, v katerem je sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo v prvi točki izreka. Tožnica je z obema zahtevkoma zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 8. 11. 2013, ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do dneva odločitve sodišča prve stopnje in da ji je tožena stranka dolžna plačati vse prejemke iz delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V predmetnem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta bili delovni mesti notranji kontrolor v poslovni mreži in služba za notranjo kontrolo 1. 7. 2013 ukinjeni, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica po 1. 7. 2013 opravljala drugačne naloge kot jih je opravljal notranji kontrolor v poslovni mreži in da ni opravljala del nekega konkretnega delovnega mesta, temveč je opravljala posamezne odrejene naloge, kar pa ne pomeni, da potreba po njenem delu ni prenehala. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, dejansko stanje pa je bilo pravilno ugotovljeno.

8. Pritožba predvsem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, zlasti glede presoje izpovedi prič. Sodišče prve stopnje je skrbno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze, v obrazložitvi navedeni razlogi so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, po katerem mora sodišče presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter odločiti na podlagi uspeha celotnega postopka. Pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

9. V skladu s 1. alinejo 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov utemeljevala z organizacijskim, ekonomskim in strukturnim razlogom. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je uprava zaradi slabe finančen situacije, negativnega poslovanja, sprememb v organizaciji družbe, strukturnih sprememb in zmanjšanega obsega dela na redni seji dne 27. 8. 2013 sprejela sklep, s katerim je ugotovila trajno prenehanje potreb po delu 80 delavcev. Iz obrazložitve odpovedi tudi izhaja, da je tožena stranka 22. 10. 2013 sprejela program razreševanja presežnih delavcev, s katerim je bilo tožničino delovno mesto (notranji kontrolor v poslovni mreži) ukinjeno, s tem pa je prenehala potreba po njenem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj vseh treh zatrjevanih poslovnih razlogov za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnice, da potreba po njenem delu pri toženi stranki v resnici ni prenehala.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko le preverja, ali reorganizacija morda ni navidezna. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da program razreševanja presežnih delavcev z dne 22. 10. 2013 in izpovedi tožnice ter prič C.C., D.D., L.L. in F.F. dokazujejo, da je tožena stranka s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila delovno mesto notranji kontrolor v poslovni mreži in tožnici ter njenim sodelavcem na tem delovnem mestu odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tudi ugotovitev, da se je del nalog službe za notranjo kontrolo ob njeni ukinitvi, prenesel na center ..., preostale naloge te službe pa je tožena stranka nehala izvajati, potrjujejo vsi izvedeni dokazi, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka dokazala, da je bila reorganizacija izvedena.

11. Tožnica je trdila, da je bila dne 1. 7. 2013 premeščena v novo organizacijsko enoto in sicer Sektor A., kjer ni opravljala del notranjega kontrolorja v poslovni mreži, ampak dela drugih delovnih mest (delo analitika informacijskih sistemov oziroma višjega analitika). Ker ta delovna mesta v ... še vedno obstajajo, naj ne bi prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da so bile tožnici po premestitvi dodeljene enkratne naloge, ki so bile potrebne za vzpostavitev delovanja novoustanovljenega A.. Priči D.D. in C.C. sta prepričljivo izpovedali, da tožnica (in ostali delavci na delovnem mestu notranji kontrolor v poslovni mreži) po 1. 7. 2013 ni opravljala dela delovnega mesta „analitik“ in da so le posamezne naloge, ki jih je tožnica opravljala, sodile v opis delovnega mesta analitik, da pa ni šlo za opravljanje dela tega delovnega mesta v celoti. Priče so prepričljivo izpovedale, da tožnica po 1. 7. 2013 ni opravljala dela konkretnega delovnega mesta, temveč je opravljala posamezne naloge, ki so ji bile odrejene. Takšno opravljanje nalog pa ne pomeni, da ni prenehala potreba po njenem delu po pogodbi o zaposlitvi. Zato je tožena stranka utemeljeno ugotovila obstoj poslovnega razloga in tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je ugotovitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami tožnice in prič ter ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolna in prepričljiva. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta delo notranjega kontrolorja v poslovni mreži in delo analitika povsem neprimerljiva. Koordiniranje, nadzor in spremljanje delovnega procesa je le ena izmed devetih nalog iz opisa del delovnega mesta višji analitik oziroma analitik informacijskih sistemov. Ocena tožnice, da nekatere delovne naloge, ki so ji bile dodeljene v okviru sektorja A., spadajo v opis delovnega mesta analitik, sama po sebi še ne pomeni, da je tožnica delo tega delovnega mesta tudi v resnici opravljala. Zaslišane priče so glede vprašanja, ali je tožnica v sektorju A. opravljala delo analitika, izpovedale sicer različno, vendar pa je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo pričama D.D. in C.C., ki sta izpovedali, da tožnica in ostali nekdanji notranji kontrolorji v sektorju A. dela analitika informacijskih sistemov niso opravljali, saj za opravljanje tega dela niso imeli ustreznih specifičnih znanj. Prav tako pa za delovno mesto analitika v sektorju niso imeli potreb. Navedeni priči sta jasno izpovedali, da je tožnica po 1. 7. 2013 v sektorju A. opravljala izključno delo po odredbi nadrejenih in ne del konkretnega delovnega mesta analitik. Tožničino delo v sektorju A. je v septembru 2013 postalo nepotrebno, saj je takrat sektor A., ki je bil ustanovljen 1. 7. 2013, začel polno delovati in je potreba po delu tožnice dokončno prenehala.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da ji je prenehalo delovno razmerje šele 5 mesecev po prenehanju opravljanja dela notranjega kontrolorja in da to dokazuje, da potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. ZDR-1 namreč ne določa roka, v katerem bi delodajalec zaradi nastanka poslovnega razloga moral podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da bi tožena stranka morala tožnico v postopku razreševanja presežnih delavcev primerjati z ostalimi delavci, ki so bili premeščeni v novoustanovljen sektor A., saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno. Ti delavci so imeli namreč pogodbe o zaposlitvi sklenjene za druga delovna mesta in ne za ukinjeno delovno mesto notranjega kontrolorja v poslovni mreži, zato ne gre za primerljive delavce. Namen določanja kriterijev za presežne delavce je objektivizacija izbire med delavci, tožena stranka pa je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži, zato so postali presežni vsi delavci, ki so delo opravljali na tem delovnem mestu. Na to ne vpliva dejstvo, da so nekateri od teh sedmih delavcev nato sklenili nove pogodbe o zaposlitvi na drugih delovnih mestih, niti ni utemeljena pritožbena navedba, da so razlogi sodbe o tem nejasni.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 226. člen ZDR-1, ker ni upoštevalo, da se navedeni člen bistveno razlikuje od 236. člena ZDR. Določbi 236. člena ZDR in 226. člena ZDR-1 se po vsebini ne razlikujeta, spreminja se le postopno zvišanje starosti, ki opredeljuje status starejše delavke. Tožnica v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2013 ni bila varovana kot starejša delavka, saj zahtevane starosti 54 let in 4 mesece ni dosegla v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dosegla jo je šele 23. 12. 2013). Prvi odstavek 114. člena ZDR-1 določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. ZDR-1 pa v 226. členu določa, da ne glede na določbo 114. člena Zakona, uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in štiri mesece - ženske. Ker pa tožnica ob vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še ni dopolnila starosti 54 let in 4 mesece, ni uživala posebnega pravnega varstva pred odpovedjo kot starejša delavka.

15. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP ter 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.