Jedro

V konkretni zadevi toženka hipoteke ni pridobila s pravnim poslom, temveč z vknjižbo na podlagi odločbe sodišča, zaključek o toženkini (ne)dobrovernosti tudi po presoji revizijskega sodišča ne more vplivati na (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka.

Dobra vera se domneva. Dobrovernost pravne osebe se presoja po dobri veri organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi (46. člen SPZ), pri čemer je presoja dobrovernosti odvisna od védenja ključnih oseb v pravni osebi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev nedopustnosti in izbris zavarovanja terjatve s hipoteko. Presodilo je, da tožnica, ki je pridobila lastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini, ni izkazala, da ima na predmetu zavarovanja pravico, ki zavarovanje preprečuje. Dobrovernost toženke ni pravno relevantna. Iz izvedenih dokazov nenazadnje tudi ne izhaja, da je toženka pri zavarovanju terjatve z vknjižbo hipoteke ravnala nedobroverno.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo(1) iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V njej ponavlja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da toženka pri pridobitvi zavarovanja terjatve s hipoteko ni ravnala nepošteno in ni bila dobroverna. Toženka, za katero velja standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ni preverila lastnih evidenc, Ravnala je hudo malomarno. Pritožbeno sodišče je napačno zaključilo, da dobrovernost toženke ni pravno relevantna. Nižji sodišči sta storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sta presojo, iz katere ni razviden način ugotavljanja toženkine dobrovernosti, opravili le pavšalno. Navedeno izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Up 438/04 z dne 6. 7. 2006 in Up 128/03 z dne 27. 1. 2005) in Višjih sodišč v Kopru, Ljubljani in Celju (I Cp 904/2004 z dne 13. 12. 2005, II Cp 4740/2005 z dne 29. 3. 2006 in Cp 957/2004 z dne 17. 11. 2005).

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo ponavlja navedbe o delu davčnih organov in občin in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sta nižji sodišči le pavšalno ugotavljali toženkino dobrovernost, po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen oziroma dejansko pomeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, s katerim tožnica izpodbija (materialnopravni) zaključek o obstoju dobre vere.

8. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je v konkretni zadevi v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnica (kupec) je s prodajalcem 24. 11. 1997 sklenila prodajno pogodbo, ki je bila v postopku odmere davka na promet nepremičnin predložena davčnim organom; za nepremičnino (stanovanje) že od leta 1998 dalje plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča; v korist toženke je bila zoper prodajalca na sporni nepremičnini s sklepom o zavarovanju z dne 23. 10. 2003 dovoljena in vknjižena hipoteka; tožnica se je leta 2005 vknjižila kot lastnica nepremičnine.

9. Ker v konkretni zadevi toženka hipoteke ni pridobila s pravnim poslom (141. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), temveč z vknjižbo na podlagi odločbe sodišča (143. člen SPZ), zaključek o toženkini (ne)dobrovernosti tudi po presoji revizijskega sodišča ne more vplivati na (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Gre za dejstvo, ki ni pravno relevantno, zato tožnica, ki je lastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini pridobila kasneje (z vknjižbo na podlagi pravnega posla), s trditvami v tej smeri ne more uspeti. Velja še dodati, da Ustavno sodišče Republike Slovenije ni sprejelo drugačnega stališča in da revizijskega sodišča praksa nižjih sodišč ne zavezuje.

10. Tudi sicer ni mogoče pritrditi tožnici, da toženka pri pridobitvi hipoteke ni bila dobroverna, ker bi kot dober strokovnjak mogla in morala vedeti za (vsa) dejstva, s katerimi se njeni organi (zaposleni) v postopkih, ki niso namenjeni ugotavljanju teh dejstev, (lahko) seznanijo zgolj posredno (naključno). Ker se dobra vera domneva (glej 9. člen SPZ) in se dobrovernost pravne osebe presoja po dobri veri organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi (46. člen SPZ), pri čemer je presoja dobrovernosti odvisna od védenja ključnih oseb v pravni osebi,(2) je pravilen zaključek nižjih sodišč, da tožnica ni izkazala toženkine nedobrovernosti. Razlogi nižjih sodišč so v tem delu zadostni in pravilni. Davčni organi niti pri plačilu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča niti pri plačilu davka na promet nepremičnin ne vodijo evidenc o (zavezovalnih) pravnih poslih glede prometa nepremičnin in o dejstvih v zvezi s prenosom lastništva ne obveščajo drugih državnih organov.

11. Ker torej revizija tožnice ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije in (podredno) revizijo, ki ju je revizijsko sodišče obravnavalo enotno, in sicer kot pravočasno revizijo. Institut dopuščene revizije je bil namreč uveden šele z novelo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08; v nadaljevanju ZPP-D). Ta je začela veljati šele s 1. 10. 2008 in, upoštevaje določbi drugega in tretjega odstavka 130. člena ZPP-D, v konkretni zadevi ni uporabljiva.

Op. št. (2): Tako Tratnik v Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 46. členu SPZ, str. 273.