Jedro

Tožnica v času toženkinega vpisa zavarovanja še ni pridobila lastninske pravice na stanovanju. S prodajno pogodbo se še ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini. Pridobi se jo z vpisom v zemljiško knjigo.

Vprašanje dobrovernosti je pomembno pri originarni pridobitvi lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je za zavarovanje terjatve z vknjižbo skupne hipoteke na deležu P. Č., oziroma po vpisu spremembe lastništva na deležu tožeče stranke do 1/9 nepremičnine parc. št. 1871 k.o. ... vpisane v vl. 394, nedopustno. Zavrnilo je tudi zahtevek za izbris skupne hipoteke in zaznambe izvršljivosti terjatve. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 499,46 EUR pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da v času, ko je bila vknjižena skupna hipoteka in zaznamovana izvršljivost terjatve, tožnica še ni bila vpisana kot lastnica, pa tudi sicer toženki ni mogoče očitati, da je bila ob vpisu nedobroverna.

Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Kot bistveno navaja to, kar je navajala tudi že v postopku na prvi stopnji, da toženka ni bila dobroverna. Dobrovernost države oziroma njenega organa je treba presojati posebno skrbno in skrajno ozko. Navaja razloge, zaradi katerih šteje, da je imela Davčna uprava Republike Slovenije - DURS že od leta 1997 podatke, na podlagi katerih je vedela, da je tožnica lastnica navedene nepremičnine. V svojih evidencah bi to lahko preverila. Napačno je stališče v izpodbijani sodbi, kajti da bi bila tožena stranka dobroverna z vidika načela zaupanja v zemljiško knjigo, bi moralo biti izkazano, da ni vedela in ni mogla vedeti, da je lastnica nepremičnine tožnica. Na podlagi svojih evidenc je morala vedeti, da je lastništvo preneseno.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tožnica tako ni dokazala, da ima na predmetu zavarovanja pravico, ki preprečuje zavarovanje (1. odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče povsem strinja ter jih torej sprejema. Sodišče prve stopnje tako torej ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP). Odgovoriti je torej treba le na pritožbene trditve.

Sporno je torej vprašanje, ali je imela tožnica v času, ko je tožena stranka opravila zavarovanje (23.10.2003), pravico, ki preprečuje zavarovanje, torej, ali je imela lastninsko pravico, kot trdi v tožbi in pritožbi, in ali je vprašanje dobrovernosti tožene stranke pomembno v zvezi z vprašanjem tožničinih pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica tedaj, ko je vpis opravila tožena stranka, še ni pridobila lastninske pravice na stanovanju. Gre namreč za pravnoposlovno in ne za originarno pridobitev lastninske pravice. Kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica z vpisom v zemljiško knjigo, kar je veljalo po 20. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in kar velja tudi po Stvarnopravnem zakoniku. Tako ne držijo pritožbene trditve o tem, da je bila tožnica v času toženkinega vpisa lastnica stanovanja. Tedaj še ni imela pravice, ki bi preprečevala zavarovanje.

Ko gre za vprašanje dobrovernosti, je odločilno, ali gre za originarno pridobitev lastninske pravice in v zvezi s tem za dobro vero, ne pa za vprašanje dobrovernosti, ko ima stranka za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, pa vpisa ne opravi zaradi svoje neaktivnosti. Tako iz sodnih odločb, ki jih citira tožeča stranka (list. št. 41) kot iz odločb Ustavnega sodišča (Up 438/04 z dne 6.7.2006, Up 128/03 z dne 27.1.2005) izhaja, da je vprašanje dobrovernosti pomembno pri originarni pridobitvi lastninske pravice. V konkretnem primeru so okoliščine take, da tožnica samo na podlagi prodajne pogodbe še ni pridobila lastninske pravice; imela je za zemljiško knjigo sposobno listino, vpis pa je opravila šele leta 2005, torej potem, ko je tožena stranka svojo pravico že vpisala.

Če pa bi bilo vprašanje dobrovernosti pomembno tudi v obravnavani zadevi, pa se pritožbeno sodišče popolnoma strinja s sodiščem prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče pripisati nedobrovernosti zaradi tega, ker ni preverjala svojih evidenc in ker je upoštevala stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige. Ravnanje, kakršnega v zvezi s tem zahteva pritožba (da bi morala tožena stranka, preden začne postopek za poplačilo svoje terjatve, preveriti svoje evidence glede morebitne spremembe lastništva) bi bilo nerazumno in nesmotrno glede na to, da je zemljiška knjiga tista, ki izkazuje stanje glede lastništva nepremičnin.

Na bistvene pritožbene trditve je s tem odgovorjeno. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.

Tožeča stranka mora svoje pritožbene stroške nositi zato, ker s pritožbo ni uspela (152. člen ZPP), tožena pa zato, ker odgovor na pritožbo v tem primeru ni bil strošek, ki bi bil potreben za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP).