Jedro

OZ na pojasnjen način v primeru dogovora civilne kazni vzpostavlja domnevo, da je vzrok za nepravilno izpolnitev oziroma kršitev v sferi stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti, ta pa lahko opisano domnevo ovrže, če ji uspe dokazati, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožečima 5.663,52 EUR (prej 1.357.207,00 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2005 do prenehanja obveznosti. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.214,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS., št. 26/1999 in nasl.) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in tožečima strankama naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi II Cp 2679/2009 in opozarja na odsotnost razlogov, ki bi v konkretnem primeru utemeljevale drugačno odločitev. Tožnika bi morala pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje tožene stranke, kar izhaja iz splošnih pravil pogodbenega prava. Tožena stranka se je s pogodbo do dne 15. 3. 2005 pod grožnjo pogodbene kazni zavezala izročiti le stanovanje, kot je le-to določeno v pogodbi in ne morda stanovanja, na katerem bodo do tedaj izvedene dodatne spremembe na željo kupca. Navedeno izhaja tudi iz 12. točke izpodbijane sodbe. Obveznost pridobitve soglasja izhaja tudi iz 5/2. člena pogodbe. Obveznost predložitve potrdila o plačilu sprememb je le dodatna obveznost (ki niti po izpovedbi samega tožnika in prič ni bila izpolnjena). Takšna obveznost pa predpostavlja že prej pridobljeno soglasje tožene stranke. Gre za jasno pogodbeno določilo, zato je treba uporabiti določbo 1. odstavka 82. člena OZ. Sodišče se je zato povsem nepotrebno ukvarjalo z dokazno oceno o tem, ali je obstajala obveznost tožnikov za pridobitev soglasja. Gre namreč za materialnopravno obveznost. Iz dopisa izhaja zgolj možnost izvedbe sprememb, iz njega pa ni razvidno, da je soglasje tožene stranke dano vnaprej. Ugotovitve sodišča v 23. in 24. točki izpodbijane sodbe so zato nepravilne. Pasivnost tožene stranke ne more konkludentno izražati soglasja volj, saj je to mogoče le v izjemnih primerih (30. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki pa jih tožnika ne zatrjujeta. Samovoljnih sprememb na stanovanju, do katerih je prišlo po sklenitvi pogodbe, tudi ni mogoče šteti za ponudbo, na katero bi bilo mogoče pristati (22. in 27. člen OZ). Če bi bila tožena stranka seznanjena s spremembami, bi sodil vzrok zamude v sfero tožnikov in samo na podlagi seznanjenosti s spremembami ne bi prešel v sfero tožene stranke. V nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer opozarja na pisne in ustne izjave prič S. in P. S. naj bi v pisni izjavi jasno naštel, katere spremembe sta naročila tožnika in da je do podaljšanja roka prišlo ravno zaradi teh sprememb. Zaslišan je to jasno potrdil, pri čemer ni zahajal v nikakršna protislovja. Njegovo izjavo je potrdila tudi priča P.. Ti dve priči pa sta edini neposredno sodelovali pri izvajanju sprememb. Nedopustno in povsem neobrazloženo je stališče sodišča, da skladnim izpovedbam omenjenih prič ne gre verjeti zaradi nekakšnih povsem neizkazanih interesov pri obrambi neke druge pravne osebe. Ne drži niti očitek priči S., da se ni spomnil podrobnosti. Le-te je namreč navedel v svoji pisni izjavi, ki jo je sodišče spregledalo. Nazadnje pa tožena stranka opozarja še na vsebino 7/1. člena Pogodbe, v skladu s katero ne more biti dvoma, da pravica kupca do pogodbene kazni ni pogojena zgolj z dejstvom zamude pri izročitvi, ampak tudi s pogojem, da se kupnina v celoti plača do dneva v pogodbi predvidene izročitve. Pogodbena kazen bi torej zapadla s 15. 3. 2005, ko je bila dogovorjena izročitev, če bi do tega dne tožnika plačala kupnino, česar pa nesporno nista storila. Navedeno določbo je treba namreč interpretirati skupaj z določbo 5/1. člena Pogodbe, v skladu s katero se prodajalec zavezuje, da bo kupcu kupljeno stanovanje izročil po plačilu celotne kupnine. Takšno določilo pa je sodišče prve stopnje spregledalo in ga v svoji obrazložitvi sploh ne omenja.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki opozarja na sodbo II Cp 3778/2009 z dne 16. 12. 2009, v kateri je Višje sodišče v Ljubljani zaključilo, da tožeča stranka z zaprosilom za soglasje ni pristala na dejstvo, da se mu stanovanje izroči šele (…), saj je bilo sklenjeno z družbo G., d.o.o., ki ni stranka kupoprodajne pogodbe. Izraža strinjanje z razlogi izpodbijane sodbe in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da bi morala tožena stranka kot prodajalec na podlagi prvega odstavka 5. člena prodajne pogodbe z dne 5. 4. 2004 (v nadaljevanju Pogodba), tožnikoma kot kupcema izročiti stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe, najkasneje do 15. 3. 2005. Ker je tožena stranka takšno svojo obveznost nesporno izpolnila šele 15. 6. 2005, je kršila pogodbo, tožnika pa sta si ob podpisu primopredajnega zapisnika izrecno pridržala pravico uveljavljati plačilo pogodbene kazni tako, kot je določena v 7. členu Pogodbe. Ob podpisu zaprosila za soglasje (priloga B7 v sodnem spisu), ki jima je bil predložen s strani izvajalca prav na dan primopredaje in na katerem je bil zapisan med drugim tudi dogovor med njima in izvajalcem o spremembi roka izročitve stanovanja do 15. 6. 2005, sta tožnika zato takšen odstavek prečrtala in pripisala, da z njim ne soglašata, pri čemer takšne ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 13 izpodbijane sodbe tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Vtoževani znesek tako predstavlja 5 odstotkov prodajne cene stanovanja, kar je po pogodbi najvišja vsota sicer dnevno dogovorjenih zneskov kazni. Glede na to, da sta tožnika v predmetnem postopku ustrezno zatrdila in dokazala svojo upravičenost do vseh 5 odstotkov pogodbene kazni, je sodišče prve stopnje njihovemu zahtevku ugodilo v celoti.

Glede na vsebino pritožbenih navedb, ki razloge za nepravilnost takšne odločitve sodišča prve stopnje črpajo iz relativno številnih in do določene mere nepovezanih institutov obligacjiskega prava, sodišče druge stopnje prvenstveno pojasnjuje, da upnik v skladu z 250. členom OZ ne more zahtevati pogodbene kazni zgolj v primeru, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Glede na takšno dikcijo zakona je za pravilno materialnopravno uporabo citirane določbe treba upoštevati tudi vsebino 240. člena OZ, v skladu s katerim je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma jo je izpolnil z zamudo zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Zakon na pojasnjen način torej v primeru dogovora civilne kazni vzpostavlja domnevo, da je vzrok za nepravilno izpolnitev oziroma kršitev v sferi stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti (v obravnavanem primeru tožene stranke), ta pa lahko opisano domnevo ovrže, če ji uspe dokazati, da je vzrok za kršitev pogodbe zunaj njene pravne sfere.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ter vsebino pritožbe pa ni odveč poudariti, da je seveda temeljna predpostavka za razpravljanje o tem, v čigavo odgovornostno sfero sodi vzrok za zamudo z izpolnitvijo, predhodno ugotovljeno dejstvo, da je določeno okoliščino sploh mogoče opredeliti kot razlog za zamudo – oziroma drugače povedano – da je okoliščina, ki ji dolžnik (v konkretnem primeru tožena stranka) pripisuje pomen razloga za zamudo z izpolnitvijo sploh v vzročni zvezi s takšno kršitvijo pogodbe.

Upoštevajoč sklepčne in dokazane trditve tožnikov o obstoju objektivnih znakov protipravnega stanja, je zatorej v obravnavanem primeru glede na ugovarjanje tožene stranke, da je zamudo z izročitvijo povzročila obsežnost s strani tožnikov naročenih sprememb, za utemeljenost vtoževanega zahtevka prvenstveno odločilno, ali je izvajanje sprememb na željo tožnikov dejansko tisti razlog, ki je povzročil zamudo z izročitvijo prodanega stanovanja. Šele takšna ugotovitev namreč omogoča zaključek sodišča o obstoju vzročne zveze med naročenimi spremembami in zamudo kot predpostavko za nadaljnje ugotavljanje, v čigavo odgovornostno sfero sodijo tako naročene in izvedene spremembe (šele v tem okviru pa presojo ali so bile spremembe veljavno dogovorjene).

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preverilo povzete trditve tožene stranke, vendar je pri tem ugotovilo, da zamuda z izročitvijo tožnikom prodanega stanovanja ni bila posledica obsežnosti naročenih sprememb, temveč posledica nepričakovano velikega števila kupcev, ki se je za spremembe odločilo. Tožena stranka v pritožbi sicer takšno dokazno oceno graja z opozarjanjem na pisno izjavo priče V. S., v kateri je le-ta jasno navedel, katere spremembe v stanovanju sta naročila tožnika in da je do zamude z izročitvijo prišlo ravno zaradi teh sprememb, kar je potrdil tudi zaslišan pred sodiščem. Njegovo izpovedbo je potrdila priča P., zaradi česar naj bi bila zmotna ocena sodišča, da je V.S. zahajal v protislovja. Vendar je takšen očitek pritožbe neutemeljen, saj je iz razlogov sodišča na strani 6 izpodbijane sodbe razvidno, da le-to svojega zaključka o protislovnosti izpovedbe priče V.S. ni utemeljevalo z morebitno neskladnostjo njegove pisne in ustne izjave.

Ugotovilo je namreč, da sta omenjena priča ter priča P. kot razlog za zamudo po eni strani navajali naročene spremembe tožnikov, po drugi strani pa oba zatrdila, da je do zamude pri izročitvi stanovanj prišlo ravno zaradi nepričakovano velikega števila naročenih sprememb (kar 120) v primerjavi s številom, ki so ga tožena stranka, investitor in izvajalec pričakovali, ko so sklepali dogovor o načinu izvajanja naročenih sprememb (kvečjemu 5). Glede na to, da sta priči S. K. ki je nadziral gradnjo v imenu investitorja, ter B.M., ki je bil pri toženi stranki zadolžen za izvedbo projekta, skladno izpovedali, da so bile spremembe izvedene skoraj v vseh stanovanjih, pri čemer je B. M. pojasnil tudi, da je navedeno vplivalo na organizacijo gradnje, in da bi, če bi bila tožena stranka obveščena o številu vseh sprememb, kupce takoj obvestila o spremembi roka izročitve, je sodišče prve stopnje upoštevajoč dejstvo, da je bila priča V.S. vodja gradbišča, priča P. pa direktor izvajalca, življenjsko razumno in logično zaključilo, da sta navedeni priči kot razlog za zamudo navajali naročene sprememb tožnika zato, da bi izključili odgovornost izvajalca za zamudo. Pojasnjeni razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo dokazno oceno o verodostojnosti posameznih izjav omenjenih prič, so povsem legitimni in tudi procesno dopustni. Gre namreč za objektivne razloge, ki ob upoštevanju vsebine siceršnje izjave navedenih prič, da je razlog za zamudo v sferi tožene stranke, vnašajo dvom v verodostojnost tistih izjav, v katerih priči kot razlog za zamudo izpostavljata ravnanje tožečih strank. Takšni razlogi dokazne ocene so preverljivi tako v smislu resničnosti okoliščin, na katere se sklicujejo, kot v smislu njihove življenjskosti in razumnosti v kontekstu celotne dokazne ocene, zato jim ni mogoče očitati arbitrarnosti, še manj pa pristranskosti.

Kritika ocene sodišča prve stopnje, da se priča V.S. ni spomnil nobenih podrobnosti konkretnega primera, pa je pavšalna, saj tožena stranka v pritožbi navaja zgolj, da je podrobnosti navedel v pisni izjavi, ki pa jo je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Ker navedeno ne drži (saj nasprotno izhaja iz dokaznega sklepa v točki 5 na strani 3 izpodbijane sodbe), tožena stranka pa v pritožbi sama opozarja, da sta bili pisna in ustna izjava omenjene priče skladni, sodišče druge stopnje ob upoštevanju, da je ustno zaslišanje strank in prič namenjeno ravno zagotovitvi neposredne zaznave sodišča (v okviru katere je le-tej dopuščeno in omogočeno, da najde razloge za oceno verodostojnosti posameznih dokazov), nima dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker je le-to torej ugotovilo, da okoliščina, kateri tožena stranka pripisuje pomen razloga za zamudo, dejansko sploh ni v vzročni zvezi s kršitvijo pogodbe, je tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi pravilno ugodilo.

V pritožbi tožena stranka sicer vztraja, da je bila vsebina izpolnitvene obveznosti tožene stranke zgolj izročitev stanovanja brez sprememb, zaradi česar se je pod grožnjo pogodbene kazni zavezala izročiti le stanovanje, kot je določeno v Pogodbi, ne pa morebiti stanovanja, na katerem bodo do tedaj izvedene dodatne spremembe na željo kupca, a brez soglasja tožene stranke. Vendar je glede na zgoraj pojasnjeno pravno podlago za „ekskulpacijo“ tožene stranke ter ugotovitve sodišča prve stopnje, da naročene spremembe tožnikov niso bile razlog za zamudo z izročitvijo, jasno, da takšen ugovor za odločitev o utemeljenosti zahtevka v konkretnem primeru ne more biti odločilen.

Smiselno sicer takšno ugovarjanje pomeni opozarjanje na akcesorno naravo pogodbene kazni, zaradi česar je od veljavnosti glavne obveznosti odvisna tudi veljavnost kazni (249. člen OZ). Razlogovanje tožene stranke v pritožbi tako meri na zaključek, da pogodbena kazen v konkretnem primeru ne more veljati, saj spremembe na predmetu pogodbe niso bile veljavno dogovorjene. Tudi (če ne celo prav) ob takšnem pravnem interpretiranju pritožbenih navedb tožene stranke pa je očitno, da je v primeru, ko takšne spremembe niso povzročile zamude, tudi vprašanje veljavnosti njihovega dogovora pravno nepomembno za nastanek obveznosti plačila pogodbene kazni zaradi nepravilne izpolnitve.

Zgolj v pojasnilo pa sodišče druge stopnje dodaja, da se tožena stranka zmotno sklicuje na splošna pravila pogodbenega prava, ki naj bi v vsakem primeru zahtevala soglasje druge pogodbene stranke (v konkretnem primeru tožeče stranke kot prodajalca stanovanja) za spremembe predmeta pogodbe. Pogodbeno pravo je namreč pravno področje, na katerem je v največji meri realizirano načelo avtonomije strank. To pomeni, da pogodbeni stranki svoje pravice in obveznosti v pogodbenem razmerju urejata svobodno in soglasno, pri tem pa sta vezani zgolj na tiste določbe zakona, ki so prisilne narave. Določitev predmeta pogodbe je v okviru prisilnih zahtev iz 34. člena OZ brez dvoma predmet svobodnega soglasja volj strank, pri čemer pa je za veljavnost pogodbe dovolj, da je njen predmet določljiv – torej, da vsebuje pogodba vsaj podatke, na podlagi katerih ga je mogoče določiti. Zato lahko stranki dogovorita tudi, da se prodaja opravi s specifikacijo, kar pomeni, da je kupcu v pogodbi pridržana pravica, da pozneje – na način, kot ga predvideva pogodba – določi obliko, mero ali kakšne druge podrobnosti stvari.

V obravnavanem primeru iz dejanskih ugotovitev in vsebine pogodbenega statuta pravdnih strank (kakor so ga le-te vpeljale v postopek s svojo trditveno podlago) izhaja, da sta le-ti s sklenjeno pogodbo med drugim dogovorili tudi možnost kasnejše spremembe predmeta pogodbe. V skladu s 1. odstavkom 5. člena Pogodbe je bilo namreč predmet izpolnitve stanovanje, dokončano s tehničnim opisom, vendar pa je bilo v 2. odstavku istega člena določeno tudi upravičenje kupca, da spremeni, ali bolje rečeno drugače specificira podrobnosti takšnega predmeta. Če tega kupec ni storil, je bilo glede na vsebino 1. odstavka 5. člena Pogodbe jasno, da se bo kupcu izročilo stanovanje, kakor je določeno v prvem odstavku 5. člena Pogodbe, s čimer sta stranki v pogodbeni statut že vnaprej vnesli in vsebinsko opredelili siceršnjo pravico prodajalca, da določi podrobnosti predmeta, če tega ne stori kupec. Ker sta v konkretnem primeru tožnika tako dogovorjeno upravičenje oziroma možnost drugačne določitve podrobnosti predmeta izkoristila, sodišče druge stopnje kot pravilnemu pritrjuje zaključku izpodbijane sodbe, da je bilo predmet Pogodbe stanovanje, dokončano s tehničnim opisom, skupaj s spremembami, ki sta jih naročila in dodatno plačala tožnika, izvedel pa investitor v soglasju s tožencem.

V konkretnem primeru je tako opisana modaliteta prodaje strankama omogočala, da sta sklenili veljavno pogodbo v trenutku, ko sta sicer dopuščali možnost, da bodo podrobnosti glede oblike, mer ali drugih lastnosti stvari, ki se bo izročila, drugačne od predvidenih. S pogodbenim statutom pa sta že vnaprej predvideli, kakšno specifikacijo bo opravil prodajalec, če mu kupec ne bo sporočil drugačnih podrobnosti predmeta. Določbe 2. odstavka 5. člena Pogodbe zato v nasprotju s trditvami tožene stranke ni mogoče razlagati tako, da je bil kupec stanovanja dolžan za spremembe predhodno pridobiti posebno dodatno soglasje (neposredno od) prodajalca. Takšno soglasje je bilo namreč v mejah določljivosti predmeta doseženo že s sklenitvijo Pogodbe. Z izrecno določitvijo skrajnega roka izročitve stanovanja sta namreč pravdni stranki izrazili voljo, da uresničenje možnosti spremembe oziroma drugačne specifikacije predmeta pogodbe v nobenem primeru ne more podaljšati roka izročitve, s čimer sta posredno razmejili dopustne spremembe od nedopustnih. Obveščanje med investitorjem in prodajalcem stanovanja kot pogodbeno stranko je bila zato logično varovalo za preprečitev položajev, ko bi se naročene spremembe vsebinsko ne nanašale več zgolj na podrobnosti, zaradi česar bi lahko povzročile zamudo z izročitvijo, posledično pa tudi ne bi več ustrezale soglasju volj, kakor sta ga pravdni stranki izrazili ob sklepanju obravnavane pogodbe. Glede na dikcijo navedene določbe, kakor tudi v povezavi s preostalo pogodbeno vsebino, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obveznost pridobitve soglasja obstajala v razmerju med investitorjem in prodajalcem, tj. toženo stranko, ne pa v razmerju med tožnikoma in toženo stranko.

Pojasnjeno potrjuje tudi vsebina Dogovora o načinu izvajanja sprememb na željo končnih kupcev, ki so ga sklenili tožena stranka, investitor in izvajalec zaradi podrobnejše ureditve medsebojnih razmerij v postopku izvajanja sprememb in s katerim so dogovorili, da morata k predlaganim spremembam po tem, ko jih pismeno potrdi končni kupec, dati skupno soglasje tožena stranka in investitor, izvede pa jih izvajalec. Da je bila dolžnost končnih kupcev le plačilo sprememb pred izročitvijo stanovanja, pa izhaja iz 4. člena primopredajnega zapisnika, v katerem so bile označene postavke za vse pogoje, ki omogočajo uspešno primopredajo, in med katerimi soglasje tožene stranke ni bilo navedeno. O tem, da se od kupcev pred izvedbo sprememb ni zahtevalo soglasje, pa se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi z zaslišanjem prič, kakor izhaja iz razlogov na strani 6 izpodbijane sodbe.

Tožena stranka se v pritožbi sicer sklicuje na odločbo naslovnega sodišča II Cp 2679/2009, s katero je bilo zavzeto stališče, da je določbo drugega odstavka 5. člena prodajne pogodbe treba interpretirati na način, da bi morala tožnica pred izvedbo sprememb pridobiti soglasje tožene stranke. Ker tega soglasja s strani tožene stranke ni dobila, le-ta ne more odgovarjati za zamudo pri izročitvi stanovanja, na katerem so bile izvedene dodatne spremembe. Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da povzeta odločitev ne predstavlja ustaljene sodne prakse, saj je v zadevah II Cp 3778/2009 in II Cp 750/2010 naslovno sodišče pritrdilo interpretaciji, da določba drugega odstavka 5. člena prodajne pogodbe ne zahteva pridobitve pisnega soglasja tožene stranke s strani kupca (tožnikov). Takšno interpretacijo pa kot prepričljivejšo sprejema tudi sodišče druge stopnje v konkretnem primeru.

Poleg tega tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča, da sta tožnika glede postopka, po katerem se lahko realizira pogodbena določba o izvedbi sprememb v stanovanju, v celoti sledila navodilom tožene stranke, zato sta po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno pričakovala, da je tožena stranka s spremembami soglašala. Glede na to, da je sama tožena stranka usmerila tožnika k izvajalcu, ta pa je spremembe izvedel, tožnika namreč nista imela razloga za sum, da za spremembe ni podanega soglasja. Stališče, da tožnika nista bila dolžna pridobiti soglasja, seveda ne pomeni, da s strani tožene stranke soglasje v nobenem primeru (oziroma ne glede na vsebino naročenih sprememb) ne bi bilo potrebno. Vendar pa sodi okoliščina, da investitor (ali njegov izvajalec) – ne glede na (ne)obsežnost s strani tožnikov naročenih sprememb – ni pridobil soglasja zanje, še preden so se začele izvajati, v notranjo sfero tožene stranke. Gre namreč za ravnanje tretjih oseb, s katerimi je bila le-ta v poslovnem odnosu in zaradi česar na takšni dejanski podlagi glede na strogost kriterija skrbnosti profesionalne osebe ne more utemeljevati izključitve odgovornosti v smislu 250. člena OZ.

Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja pri ugovoru nepravočasnosti plačila kupnine s strani tožnikov, zaradi česar naj bi pogodbena kazen skladno s 7. členom Pogodbe ne zapadla. V 4. členu Pogodbe je namreč določeno, da so tožniki dolžni tretji, tj. zadnji obrok kupnine plačati pred vselitvijo, predvidoma 15. 3. 2005. S prvim odstavkom 7. člena pogodbe pa se je tožena stranka zavezala plačati pogodbeno kazen, če stanovanja ne izroči kupcema v skrajnih rokih, določenih s to pogodbo, pod pogojem, da tožnika poravnata vse svoje obveznosti do dneva izročitve. Sodišče prve stopnje zato pravilno zaključuje, da so pogodbene stranke s takšnim dogovorom želele doseči sočasnost izpolnitev obeh pogodbenih strank. Če bi stranki želeli plačilo kupnine določiti na točno določen dan neupoštevajoč siceršnje pravilo sočasnosti izpolnitev v dvostranskih sinalagmatskih pogodbah, namreč ni videti razloga, zakaj tega ne bi izrecno zapisali tako, kot sta to storili za dan izročitve.

Ker so tožniki kupnino nesporno plačali dan pred dejanskim prevzemom kupljene nepremičnine, so glede na vsebino povzetih pogodbenih določil pravilno izpolnili svoje pogodbene obveznosti. Tožena stranka pa v postopku (kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje) ni zatrjevala, da bi želela izročiti stanovanje pred 15. 6. 2005, vendar tožnika takrat ne bi želela izpolniti svoje obveznosti plačila kupnine.

Ker torej sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožbe, niti tistih, na katere je dolžno v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na neuspeh tožene stranke v pritožbenem postopku, je le-ta dolžna sama kriti svoje stroške s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ti glede na vsebino pritožbe za odločitev o pravnem sredstvu niso bili potrebni (155. člen ZPP).