Jedro

Šteje se, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katere je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka. Za odmero komunalnega prispevka zato ni pravno pomembno, ali javna občinska cesta sega vse do zemljišča zavezanca. Bistveno je, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do občinske javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju in da jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa bodisi po lastnem zemljišču, po služnostni poti preko tujega privatnega zemljišča, lahko pa tudi preko državne ceste, kot je to storjeno v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 2010. S to odločbo je tožena stranka odmerila revidentu komunalni prispevek zaradi gradnje treh večstanovanjskih stavb ter dveh poslovnih prostorov na zemljišču parc. št. .. k. o. ... v višini 395.536,79 EUR. Revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnil župan Občine Trebnje z odločbo z dne 18. 5. 2010. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 71. do 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki so pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka. S plačilom komunalnega prispevka se pridobi pravica do uporabe komunalne infrastrukture, ki pa ni omejena izključno na tisto komunalno infrastrukturo, na katero lahko zavezanec svoj objekt neposredno priključi, temveč tudi uporaba tiste komunalne infrastrukture, za katero je zavezancu omogočena uporaba, ne da bi bilo treba zgraditi nek priključek. Zato dejstvo, da so revidentovi objekti na javno cestno omrežje priključeni prek državne ceste, v ničemer ne vpliva na to, da mu je omogočena uporaba občinskega cestnega omrežja in s tem na ugotovitev o dejanski opremljenosti njegovega stavbnega zemljišča. 3. Revident v reviziji uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Za dovoljenost revizije uveljavlja 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj znaša odmerjeni komunalni prispevek 395.536,79 EUR, v zadevi pa gre tudi za pomembno pravno vprašanje, in sicer, „ali so ob upoštevanju dejstva, da se objekt neposredno priključuje na državno cesto (ne pa na občinsko – lokalno cesto), izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka, ki se nanaša na cesto in javno razsvetljavo“. V obravnavanem primeru je zemljišče priključeno na državno cesto, enako je tudi z javno razsvetljavo. Ker pa se pri izračunu komunalnega prispevka upošteva dejanska opremljenost stavbnega zemljišča, je bil v tej zadevi komunalni prispevek napačno izračunan, saj občina ni upravičena do odmere komunalnega prispevka za komunalno opremo, ki je ni financirala ali zgradila. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prijavlja stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je bil revidentu odmerjen komunalni prispevek za infrastrukturo, na katero se bodo objekti lahko priključili oziroma jih bo lahko uporabljal. To je kanalizacijsko omrežje, vodovodno in hidrantno omrežje, ravnanje z odpadki, dostop do javnih poti in javne razsvetljave. Revident bo lahko uporabljal celotno občinsko cestno omrežje in je zato dolžan plačati komunalni prispevek v celoti.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena tako že na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato se Vrhovno sodišče do dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niti ne opredeljuje.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba ni obremenjena niti z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu niti z zmotno uporabo materialnega prava, kar revident sicer zatrjuje.

8. Komunalni prispevek je po določbi prvega odstavka 79. člena ZPNačrt plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec (v obravnavanem primeru revident) plača občini. V višini komunalnega prispevka niso vključeni stroški vzdrževanja komunalne opreme. Komunalni prispevek se za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te komunalne opreme. Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme pa je po določbi prvega odstavka 76. člena ZPNačrt območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območja njene uporabe. Obračunska območja se določijo za obstoječo komunalno opremo in za vso predvideno komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Komunalna oprema pa so po določbah 71. člena ZPNačrt objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja, izbirnih lokalnih gospodarskih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko, in objekti grajenega javnega dobra, in sicer občinske ceste, javna parkirišča in druge javne površine.

9. V obravnavanem primeru je sporno, ali je lahko tožena stranka odmerila komunalni prispevek v celoti, ker ima revidentovo stavbno zemljišče priključek neposredno na državno in ne na občinsko cesto, enako pa je tudi z javno razsvetljavo. Zato po revidentovem mnenju stavbno zemljišče ni bilo v celoti komunalno opremljeno.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča se glede določbe 71., 76. in 79. člena ZPNačrt v obračunsko območje za plačilo komunalnega prispevka uvrsti tako komunalna oprema, ki se lahko uporablja le tako, da se stavbno zemljišče oziroma objekt na njem nanjo priključi z izgradnjo posebnega priključka (npr. vodovod, kanalizacija, plinovod itd.), kot tudi komunalna oprema, ki jo lahko zavezanec za plačilo komunalnega prispevka uporablja brez posebne izvedbe priključka, kot so javna razsvetljava, javne površine, pa tudi uporaba občinskih cest. Šteje se torej, da je stavbno zemljišče opremljeno s tisto vrsto komunalne opreme, na katere je mogoče izvesti priključke, in s tisto, ki jo je mogoče uporabljati v obračunskem območju, v katerem se nahaja zemljišče zavezanca za plačilo komunalnega prispevka. Za odmero komunalnega prispevka zato ni pravno pomembno, ali javna občinska cesta sega vse do zemljišča zavezanca. Bistveno je, da ima zavezanec iz tega obračunskega območja dostop do občinske javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju in da jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa bodisi po lastnem zemljišču, po služnostni poti preko tujega privatnega zemljišča, lahko pa tudi preko državne ceste, kot je to storjeno v obravnavani zadevi. Zato je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in zakonito, revidentu pa je bil kot zavezancu pravilno odmerjen v plačilo celotni komunalni prispevek.

11. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

K II. točki izreka:

12. Ker revident ni uspel z revizijo, mora na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o upravnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpeti svoje stroške revizijskega postopka.