Jedro

Zgolj dejstvo, da so objekti tožeče stranke na javno cestno omrežje priključeni prek državne ceste, v ničemer ne vpliva na to, da ji je omogočena uporaba občinskega cestnega omrežja in s tem na ugotovitev o dejanski opremljenosti njenega stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožeči stranki z izpodbijano odločbo odmerila komunalni prispevek zaradi gradnje treh večstanovanjskih stavb ter dveh poslovnih prostorov na parc. št. ... k.o. ... v višini 395.536,79 EUR. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bil komunalni prispevek izračunan na podlagi podatkov, razvidnih iz priložene projektne dokumentacije. Kot pravno podlago navaja 79. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in 108/09, dalje ZPNačrt) ter Odlok o izračunu in plačilu komunalnega prispevka v Občini Trebnje (Uradni list RS, št. 24/99, 68/05 in 58/07, v nadaljevanju Odlok). V nadaljevanju navaja vrste komunalne opreme, na katere se lahko obravnavani objekti priključijo, ter podatke o objektih, pomembne za izračun. Posebej se sklicuje na določbo ZPNarčt, po kateri se prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme.

Župan Občine Trebnje je kot drugostopenjski upravni organ zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da dejstvo, da so objekti tožeče stranke na javno cestno omrežje priključeni prek državne ceste, ne vpliva na to, da ji je omogočena uporaba občinskega cestnega omrežja, kar predstavlja podlago za odmero komunalnega prispevka. Iz razloga, ker so objekti tožeče stranke priključeni neposredno na državno cesto, komunalni prispevek pa ji je bil obračunan tudi na podlagi opremljenosti z občinskim cestnim omrežjem, torej ni mogoče govoriti o napačni uporabi materialnega prava.

Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kršitev postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da bodo novozgrajeni objekti neposredno priključeni na državno cesto, zato ni podlage za odmero komunalnega prispevka iz 5. člena Odloka, ki določa, da se pri izračunu stroškov opremljanja stavbnih zemljišč z javno infrastrukturo upošteva dejanska opremljenost stavbnega zemljišča. Tudi po določbah 71. člena ZPNačrt predstavljajo komunalno opremo le občinske ceste. Ob upoštevanju dejstva, da predstavlja obračunsko območje za odmero komunalnega prispevka za komunalno opremo le tisto območje, na katerem je zgrajena komunalna oprema v upravljanju občine, občina ni upravičena do odmere komunalnega prispevka za opremo, ki je ni financirala ali zgradila oziroma ni v njenem upravljanju. Cestna povezava obravnavanega zemljišča se priključuje neposredno na državno cesto, zato občina tudi v tem pogledu ni upravičena do komunalnega prispevka, to pa smiselno velja tudi za javno razsvetljavo. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa je smiselno ponovila navedbe iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Tožba ni utemeljena.

To sodišče je isto zadevo že obravnavalo in v zvezi z njo izdalo sodbo opr. št. I U 311/2009 z dne 14. 1. 2010. Kot v navedeni sodbi tudi tokrat ugotavlja, da je po skladnih navedbah obeh strank mogoče ugotoviti, da med njima ni sporno, da se novogradnja tožeče stranke, za katero je bil z izpodbijano odločbo odmerjen komunalni prispevek, na javno cestno omrežje ne priključuje prek občinske ceste – torej prek javne infrastrukture, ki jo je financirala, zgradila oziroma jo upravlja občina – temveč prek državne ceste. V zadevi je sporno izključno vprašanje, ali materialni predpisi toženi stranki dajejo podlago za zaračunavanje komunalnega prispevka za cestno omrežje tudi v takšnem primeru.

Zakonska podlaga za odločanje je ZPNačrt. Po 3. točki 1. odstavka 71. člena tega zakona so komunalna oprema tudi objekti grajenega javnega dobra, in sicer med drugim občinske ceste. Po 3. odstavku 79. člena ZPNačrt se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po 1. odstavku 76. člena je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme, oziroma območje njene uporabe.

Sodišče je že v prej navedeni sodbi obrazložilo, da po opisani pravni ureditvi podlaga za odmero komunalnega prispevka ni omejena izključno na tisto komunalno infrastrukturo, na katero lahko zavezanec za plačilo komunalnega prispevka svoj objekt neposredno priključi, temveč sodi v to podlago tudi tista komunalna infrastruktura, za katero je zavezancu omogočena uporaba (1. odstavek 76. člena ZPNačrt). Takšno infrastrukturo med drugim predstavlja tudi občinsko cestno omrežje, saj je zavezancu omogočena njegova uporaba, ne glede na to, na kakšen način dostopa do njega (lahko tudi npr. po služnostni poti ali pa, kot v obravnavanem primeru, po državni cesti). To odraža tudi izpodbijana odločba, ki cestno omrežje uvršča med komunalno opremo za „kolektivno rabo“.

Zgolj dejstvo, da so objekti tožeče stranke na javno cestno omrežje priključeni prek državne ceste, torej v ničemer ne vpliva na to, da ji je omogočena uporaba občinskega cestnega omrežja in s tem na ugotovitev o dejanski opremljenosti njenega stavbnega zemljišča. Kot izhaja iz prej navedene zakonske podlage (3. odstavek 79. člena ZPNačrt), je edina okoliščina, na katero zakon veže možnost odmere komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme, nahajanje stavbnega zemljišča v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, kar pomeni, da mora biti zavezancu omogočena uporaba te opreme (1. odstavek 76. člena ZPNačrt). Enako izhaja tudi iz Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07), ki v 1. odstavku 6. člena določa, da se komunalni prispevek odmeri tako, da se ugotovi, na katero vrsto komunalne opreme lahko zavezanec priključi svoj objekt oziroma mu je omogočena njena uporaba.

Tega, da ji uporaba občinskega cestnega omrežja ne bi bila omogočena, tožeča stranka ne zatrjuje, temveč se vse njene navedbe nanašajo izključno na način njenega dostopa do javnega cestnega omrežja, kar je, kot je bilo že obrazloženo, za odločitev v tej zadevi brezpredmetno. Tožena stranka je po drugi strani v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla vse okoliščine, ki vplivajo na odmero komunalnega prispevka, vključno s tem, za katero opremo je tožeči stranki zagotovljena uporaba, in tudi pravne podlage za odmero.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu z 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.