Jedro

Delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi. Tudi sodišče ne sme preseči tega opisa. Izven opisa naklepnih ravnanj tožena stranka tožnici ne očita (tudi) nepravilnosti, ki se nanašajo na nevestno oziroma malomarno delo, ali nepravilnosti v krivdni obliki (hujše) malomarnosti, ki bi jo izrecno opredelila, ali bi dovolj jasno izhajala iz opisa očitanih dejanj oziroma nepravilnosti v izredni odpovedi. Edini okvir in bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je torej le v očitku naklepnih ravnanj z opisom, ki se nanaša na znake (kaznivih dejanj) poneverbe in neupravičene uporabe ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin in ne zamude pri odvodu gotovine za pologe ter zamuda pri evidentiranju nakazil gotovine. Zato sta nižji sodišči s presojo, da je tožnici mogoče očitati tudi kršitve nevestnega dela, ki ga v dejanskem opisu očitanih kršitev v izredni odpovedi ni, presegli okvir izredne odpovedi in v tem delu zmotno uporabili materialno pravo. Na ta način sta v sodnem postopku dopolnjevali razloge izredne odpovedi in ugotavljali kršitve in krivdno obliko kršitev, ki ju v odpovedi ni oziroma jo sama odpoved celo izrecno izključuje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenita tako, da se ugotovi nezakonitost sklepa tožene stranke št. 1007-66/2011/14(1502-03) z dne 10. 11. 2011 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-1234/2011/2 z dne 21. 12. 2011. V ostalem se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa tožene stranke št. 1007-66/2011/14(1502-03) z dne 10. 11. 2011 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-1234/2011/2 z dne 21. 12. 2011, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

2. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi s katerimi je tožnici mogoče očitati hudo malomarnost. Teža kršitev tudi ni omogočala nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka pa ni uspela dokazati utemeljenosti razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker očitane kršitve nimajo zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 209. člena in prvega odstavka 235. člena KZ-1. 3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta nižji sodišči datum izdaje poročila o strokovnem nadzoru z dne 11. 10. 2011 zmotno šteli kot datum, ko je tožena stranka ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Da se je tožena stranka sploh odločila uvesti nadzor, je morala za nepravilnosti že vedeti. To pomeni, da je že dne 10. 9. 2011, ko je bil sestavljen uradni zaznamek o opozorilnem razgovoru neposredno nadrejene delavke, vedela za nepravilnosti in je takrat pričel teči 30 dnevi rok za podajo odpovedi. Ker je tožena stranka tožnici tudi po tem razgovoru in opozorilu omogočala nadaljevanje dela in jo celo premestila na P. C., ni mogoče govoriti o porušenem zaupanju. Tožnica je bila vseskozi dobra delavka. Zato je obstajala možnost nadaljnjega sodelovanja. Sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni podalo odgovora, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Nižji sodišči se tudi nista opredelili do edicijske dolžnosti tožene stranke, ker kljub izrecnemu pozivu ni predložila akta oziroma listine, ki je bil sploh podlaga za uvedbo strokovnega nadzora. Tožena stranka je šele v pritožbi zoper prvo sodbo očitala tožnici hudo malomarnost, pred tem pa se je sklicevala na naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Nižji sodišči sta ugotavljali hudo malomarnost mimo trditvene podlage tožene stranke in s tem storili absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ne more samo iskati razlogov za izredno odpoved; če teh razlogov ni, lahko ugotovi le nezakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokaz s pribavo in vpogledom v kazenski spis Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 1608/2012. Ker je sodišče v tem delovnem sporu v primerjavi s kazensko oprostilno sodbo v zgoraj citirani kazenski zadevi pravno relevantna vprašanja ugotovilo povsem drugače, je podano nasprotje med vsebino listine v spisu in med obrazložitvijo sodišča. Pri tem sodišče drugačnosti odločitve ne pojasni in se sodb ne da preizkusiti. Poleg tega je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločilo povsem drugače in tega ni obrazložilo. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče razbrati, katera navodila o pravilnem poslovanju je tožnica kršila in s kakšno obliko krivde. Sodišči tudi nista pojasnili, kakšen pomen je imel opozorilni razgovor dne 10. 9. 2011. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je bila tožnica seznanjena z navodili. Tožnica je bila neenakopravno obravnavana v primerjavi z javno uslužbenko, ki je bila za podobno kršitev bistveno mileje sankcionirana, predvsem pa ji ni bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bila tožnica pri toženi strani zaposlena na delovnem mestu administrator V. Delo v administraciji je opravljala skupaj s sodelavko M. Š., ki je bila kot poslovna sekretarka tudi vodja pisarne. Med drugim je bila zadolžena za odvode gotovine od prometa na A. s plačljivimi tiskovinami, ki so jo policisti tedensko prinašali iz mejnega prehoda B. za tiskovine oziroma dovolilnice za enkraten prestop meje, seznanjena pa je bila tudi z izdelavo mesečnih poročil o stanju plačljivih obrazcev ter drugimi nalogami sodelavke, saj jo je nadomeščala v času odsotnosti.

9. Tožena stranka je zaradi domnevnih nepravilnost pri tožničinem delu v času od 26. 9. 2011 do 3. 10. 2011 izvedla strokovni nadzor in ugotovitve nadzora zapisala v poročilu št. 0602-9/2011/3 z dne 11. 10. 2011 (v nadaljevanju: poročilo). Na podlagi ugotovitev poročila je dne 10. 11. 2011 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V odpovedi ji je očitala naklepno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena KZ-1 ter znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1. Očitala ji je tudi, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

10. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da kršitve tožnice nimajo zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj in tudi niso bile storjene naklepno. Tožnici namreč ni mogoče očitati, da je denar porabila zase in si ga na ta način protipravno prilastila, saj ga je ves čas hranila v železni blagajni. To pomeni, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja. Ker je tožnica tudi odvod gotovine prikazala v poročilu za tisti mesec, v katerem je gotovino dejansko odvedla in ne ko jo je prejela, ravnanje tudi ni imelo zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Zato izredna odpoved tožene stranke po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni utemeljena. Kljub temu sta sodišči presodili, da zamuda pri odvodu gotovine za pologe na transakcijski račun C. in zamuda pri evidentiranju nakazil gotovine pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno iz hude malomarnosti. Tudi zato, ker je do zamud v obdobju od aprila 2010 do avgusta 2011 prišlo večkrat in gre torej za ponavljajoče se istovrstne kršitve v daljšem časovnem obdobju.

11. Po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (kršitev iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR očitno ni bila podana) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Odpovedni razlog po tej določbi se torej nanaša na kršitev pogodbenih obveznosti, ki mora biti hujše narave in ki mora biti storjena v krivdni obliki naklepa ali hude malomarnosti.

12. Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov s strani delodajalca (po tolmačenju sodišč gre za dejanske razloge za odpoved, ki in kot so navedeni v odpovedi) oziroma v okviru obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi (kot to izhaja iz 24. člena ZJU v povezavi s drugim odstavkom 86. člena ZDR) (1). Delodajalec v sodnem postopku ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi oziroma delavcu poleg kršitev, ki v dejanskem opisu izhajajo iz izredne odpovedi, očitati še drugih dejanj. Tudi sodišče ne sme preseči tega opisa.

13. Tožnica v reviziji utemeljeno opozarja na to, da se dejanski opis očitane kršitve nanaša le na dejanje oziroma povezana dejanja poneverbe in neupravičene uporabe ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin, ki naj bi jih storila naklepoma in da očitka, da je huje kršila neke druge pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja s krivdno obliko hude malomarnosti v izredni odpovedi ni. Izven opisa naklepnih ravnanj tožena stranka tožnici ne očita (tudi) nepravilnosti, ki se nanašajo na nevestno oziroma malomarno delo (2), ali nepravilnosti v krivdni obliki (hujše) malomarnosti, ki bi jo izrecno opredelila, ali bi dovolj jasno izhajala iz opisa očitanih dejanj oziroma nepravilnosti v izredni odpovedi.

14. Edini okvir in bistvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je torej le v očitku naklepnih ravnanj z opisom, ki se nanaša na znake (kaznivih dejanj) poneverbe in neupravičene uporabe ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin in ne zamude pri odvodu gotovine za pologe ter zamuda pri evidentiranju nakazil gotovine (3). Zato sta nižji sodišči s presojo, da je tožnici mogoče očitati tudi kršitve nevestnega dela, ki ga v dejanskem opisu očitanih kršitev v izredni odpovedi (že pred tem pa v predlogu za izredno odpoved) ni, presegli okvir izredne odpovedi in v tem delu zmotno uporabili materialno pravo. Na ta način sta v sodnem postopku dopolnjevali razloge izredne odpovedi in ugotavljali kršitve in krivdno obliko kršitev, ki ju v odpovedi ni oziroma jo sama odpoved celo izrecno izključuje.

15. Nadalje ni nepomembno, da je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi očitala le, da je naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in celo izrecno izključila možnost, da bi tožnica očitana dejanja storila v krivdni obliki (hude) malomarnosti. Tožena stranka je v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi opisala ravnanja tožnice, ki se storijo naklepno in tudi izrecno navedla, da dejanj, ki jih je storila, ni mogoče narediti pomotoma oziroma iz malomarnosti. Zato je utemeljen tudi nadaljnji revizijski ugovor, da se tožena stranka na očitek kršitve s krivdno obliko hude malomarnosti sploh ni sklicevala (4).

16. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenega razloga, preostale revizijske navedbe za odločitev niso pomembne in revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

17. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. V ostalem je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista ukvarjali in opredelili do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov.

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj s sodbo in sklepom VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014, s sodbo VIII Ips 105/2010 z dne 24. 1. 2012, itd..

Op. št. (2): Čeprav omenja tudi dolžnost vestnega dela in dolžnost spoštovanja navodil delodajalca (31. in 32. člen ZDR) tožena stranka to v nadaljevanju povezuje le z očitkom ravnanj z vsemi znaki naklepnih kaznivih dejanj, samostojno pa ji nevestnega dela ne očita kot kršitve, ki bi bila (tudi) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Op. št. (3): Pri tem sicer ni odločilno, ali gre za dejanje po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj se tožena stranka sklicuje na oba odstavka.

Op. št. (4): Takšne navedbe je prvič (dovolj jasno) podala šele v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je sicer tudi pravočasnost odpovedi utemeljevala z dodatnim poročilom o ugotovitvah nadzora, vendar le v povezavi s tem, da je bil ta potreben zaradi ugotovitve naklepnega ravnanja tožnice z znaki kaznivih dejanj. Naklepno ravnanje oz. znaki kaznivih dejanj kasneje niso bili ugotovljeni.