Jedro

Tožena stranka je tožnici (javni uslužbenki, ki je opravljala delo administratorke na policijski upravi), utemeljeno očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je bila seznanjena z delom, ki ga je opravljala potem, ko je nadomestila odsotno delavko, svoje delo je v začetku izpolnjevala vestno, kasneje pa ne več. Tožnica sama je izpovedala, da je bila pri delu raztresena in površna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica kršila navodila o pravilnem poslovanju ter da je istovrstne kršitve ponavljala v daljšem časovnem obdobju. Zato je bil podan odpovedni razlog iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 in z dne 21. 12. 2011, zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodi in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da pritožbi tožnice ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi je neobrazložena, protispisna in zmotna. Kot datum, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je štelo datum, ko se je tožena stranka seznanila z poročilom o opravljenem strokovnem nadzoru. Pri tem je spregledalo utemeljene navedbe tožnice, da je bil nadzor opravljen v času od 26. 9. 2011 do 3. 10. 2011. Da je delodajalec nadzor sploh uvedel, je že v celoti poznal prav vse pomanjkljivosti oziroma očitane nepravilnosti v delu tožnice, saj v nasprotnem primeru ne bi izvajal nadzora. Spregledalo je vsebino uradnega zaznamka o opozorilnem razgovoru z dne 10. 9. 2011, ki ga je sestavila komandirka PMP A.. Nadrejena delavka in komandirka sta torej vedeli za vse nepravilnosti in delavki je bilo izrečeno opozorilo, ker posledice niso nastale. Najkasneje 10. 9. 2011 je torej delodajalec vedel za nepravilnosti in tedaj je pričel teči 30 dnevni rok za podajo odpovedi. Ugotovitve strokovnega nadzora niso nič drugačne od ugotovitev komandirke. Oktobra 2011, ko se je delodajalec odločil za odpoved, je bil rok za podajo izredne odpovedi že zamujen. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu je tako skopa oz. pomanjkljiva, da se sodbe sploh ne da preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, posledično je zmotno uporabilo materialno pravo.

Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede dejstva, ali je podan utemeljen oz. zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpostavlja, da je tožena stranka šele v pritožbi zoper sodbo z dne 8. 7. 2013 prvič podajala opis oz. očitek v zvezi s hudo malomarnostjo. Tožena stranka je bila tedaj prekludirana, gre za nedovoljene novote, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Ker se je tožena stranka v zvezi s podano odpovedjo po 2. alineji 111. člena ZDR vseskozi sklicevala na naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, se torej ne more sklicevati na hudo malomarnost, saj česa takšnega sploh ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je torej odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločb, ker je zavrnilo dokaz s pribavo in vpogledom v kazenski spis I K 1608/2012. Iz kazenske oprostilne sodbe je razvidno, da tožnica ni bila pooblaščena za vodenje materialnega in finančnega poslovanja, temveč je bila njena naloga le sodelovanje pri tem poslovanju ter da tožnica ni bila deležna posebnega uvajanja v materialno poslovanje. Sodišče prve stopnje je v tem postopku na omenjena vprašanja sprejelo povsem drugačen zaključek in gre torej za kršitev pravice do spoštovanja načela ? enakega varstva pravic?.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaključilo povsem drugače kot v prvem postopku in tega ni obrazložilo, poleg tega pa tožena stranka tožnici ni očitala hude malomarnosti, temveč le naklep. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kakšen pomen je imel opozorilni razgovor 10. 9. 2011. Tožena stranka je potem, ko je že vedela za domnevne okoliščine (nepravilnosti pri finančno - materialnem poslovanju) morala tožnici izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter izdati sklep o prepovedi opravljanja dela. Tožnica pa je bila z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 10. 2011 premeščena zaradi njenih domnevnih napak pri finančno - materialnem poslovanju na PP B.. Šele 28. 10. 2011 ji je tožena stranka vročila sklep o prepovedi opravljanja dela. Iz uradnega zaznamka z dne 10. 9. 2011 izhaja, da je tedaj komandirka ugotovila vse nepravilnosti in z tožnico opravila le opozorilni razgovor, drugih ukrepov pa ni sprejela. Sklicuje se na zadevo opr. št. Pdp 777/2005. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z dejstvom, na kakšen način naj bi se tožnica z Navodili seznanila. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila tožnica na PMP A. zaposlena kot druga tajnica in ne kot vodja pisarne administracije, katere funkcijo je opravljala C.C.. Le ta je bila odgovorna oz. zadolžena za finančno - materialno poslovanje na PMP A.. V novembru 2009 je bila tožnica primorana prevzeti njeno delo, ker je odšla na porodniški dopust. Tako je bila v obdobju, ko je bila vodja pisarne odsotna, prepuščena sama sebi, nikoli je ni nihče opozoril, da počne kar koli narobe, kaj šele, da bi bila deležna ustreznega uvajanja v delo s financami. Zato v njenem ravnanju ni znakov naklepa, niti malomarnosti, delodajalcu ni nastala nobena materialna škoda. Dokazovanje hude malomarnosti je s strani tožene stranke povsem izostalo, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti v škodo tožnice. Tožnici podrobni predpisi s področja materialno finančnega poslovanja niso bili znani, delodajalec tožnice ni nadziral, usmerjal ter jo opominjal na sprotno odvajanje gotovine.

Tožena stranka tudi tekom postopka ni podala navedbe, zakaj delovnega razmerja s tožnico ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica sodišču prve stopnje očita objektivnost in nepristranskost. Navaja, da je tožena stranka drugo uslužbenko v primerljivi zadevi obravnavala povsem drugače, zato je podana očitna kršitev načela enakopravnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta v obravnavanem individualnem delovnem sporu že odločali. S sodbo opr. št. Pd 68/2012 z dne 8.7.2013 je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 970/2013 z dne 8.11.2013 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri presoji utemeljenosti razlogov za izredno odpoved, ki je bila podana iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je sodišče prve stopnje presodilo, da odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan oziroma, da se tožnici neutemeljeno očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ker je ugotovilo, da v ravnanju tožnice niso podani znaki kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja, niti kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu soglašalo s presojo sodišča prve stopnje v zvezi z odpovednim razlogom po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker pa se ni strinjalo z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker je ugotovilo, da presoja sodišča prve stopnje temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa še dodaja: V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 (potrjene s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 12. 2011), ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 110. ter 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). V njej ji je očitala, da je naklepoma kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209/I-III. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditev ali uničenje poslovnih listin po 235 /I. členu KZ-1, ter da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njo ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011, potrjene s sklepom komisije za pritožbe z dne 21. 12. 2011) oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbo 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, 110. in 83. člena ZDR, ki opredeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri preverjanju postopka pred izredno odpovedjo pravilno ugotovilo, da je bil izveden zakonito ter da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno, v okviru 30 dnevnega prekluzivnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved, ki je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. Po navedeni zakonski določbi mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se seznani delodajalec z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved je dejansko vprašanje. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se je tožena stranka z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele na podlagi poročila o izvedbi strokovnega nadzora z dne 11. 10. 2011, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 podana v prekluzivnem roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, obrazložitev je glede pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasna in se jo da preizkusiti. Bistveno je, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi, to pa je bilo po poročilu o izvedbi strokovnega nadzora. V primeru, če je delodajalec državni organ, nastopa v imenu delodajalca njegov predstojnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba. Tako je le generalni direktor tožene stranke oziroma od njega pooblaščena oseba tisti, ki na podlagi zbranih dokazov odloči ali bo zoper delavca uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR je temeljna obveznost delavca, kot ene od pogodbenih strank pogodbe o zaposlitvi, da vestno opravlja delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Za hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno šteti vsako ravnanje, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja delavec in glede na naravo dejavnosti delodajalca materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovalo interesom ter upravičenim pričakovanjem delodajalca. Tožnica je bila seznanjena z delom, ki ga je opravljala potem, ko je nadomestila odsotno delavko, svoje delo je v začetku izpolnjevala vestno, kasneje pa ne več. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni dokazano, da se je tožnica seznanila z Navodili, bistveno je, da je bila tožnica seznanjena z delom, ki ga je opravljala, sama tožnica pa je izpovedala, da je bila pri delu raztresena in površna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnica kršila navodila o pravilnem poslovanju ter da je istovrstne kršitve ponavljala v daljšem časovnem obdobju.

Ravnanje tožnice vsekakor pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kot je to ugotovila že tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi tega nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno niti do izteka odpovednega roka. Zaupanje tožene stranke v zakonito ravnanje tožnice je taka okoliščina, zato od nje ni mogoče pričakovati, da bo z njo nadaljevala delovno razmerje ob izteku odpovednega roka.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo dokaz s pribavo in vpogledom v kazenski spis Okrajnega sodišča E.. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga. Odločitev v kazenski zadevi (oprostilna sodba), v delovnopravnem sporu glede na odločitev, da tožnici ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, ne vpliva na odločitev v delovnem sporu, saj gre za ločena postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).