Jedro

Katero dejstvo šteje za dokazano, odloči sodišče prve stopnje po presoji vseh dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdijo izpodbijana sodba in sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da obstaja pravica stvarnih služnosti nemotena souporabe prostorov v delavnici in v pisarni v prizidku stanovanjske hiše na parc. št. 530/14 k.o. v korist objekta, stoječega na parc. št. 530/35 k.o. v obsegu nemotene uporabe upravljanja proizvodnje za skladiščenje izdelkov in materialov souporabe garderob, kurilnice, pisarne, garaže, predprostora, prostega prehoda, prostega prevažanja, prenašanja in parkiranja na parc. št. 530/14 k.o.. Zavrnilo je tudi zahtevek za izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine, zavrnilo pa je tudi predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi z omenjenim zahtevkom in predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks. Hkrati je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal dogovora o služnostni pravici, v zvezi s tem je njegov zahtevek neutemeljen, prav tako pa predlog za izdajo začasne odredbe. Ugotovilo je tudi, da premoženjske razmere tožnika niso take, da bi upravičevale, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Proti sodni odločbi se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše obravnavo pred sodiščem druge stopnje, da bi se pravilno ugotovilo dejansko stanje, po opravljeni obravnavi pa naj ugodi njegovemu zahtevku, predlogu za začasno odredbo in predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Navaja, da je prvostopno sodišče do njega pristransko in nesposobno. V zadnjih dveh letih je vložil že najmanj 10 upravičenih zadev, pa so bile vse zavrnjene. Vse njegove predlagane dokaze sodišče ignorira. Kot stranka se večkrat pojavlja mati, ki je povsem pod pritiskom sestre. Od sodišča je zahteval njeno izločitev kot priče in predlagal povsem nove neobremenjene priče. Sodišče prve stopnje je njegov predlog ignoriralo. Tako dejansko stanje ni bilo razjasnjeno. Zaradi takega ravnanja je trpel veliko gospodarsko škodo. Krivec za njegovo tragedijo je sestavljalec darilne pogodbe, katerega sumi, da je goljufivo pogodbo pomagal sodno overiti, saj niti ni preveril zemljiškoknjižnih listin in ostalih pogodb in dogovorov med podpisniki izročilno-darilne pogodbe, po kateri je on prejel le obveznosti. Vse do julija 1996 so nemoteno delali, tako kot je bilo dogovorjeno. Ni res, da je imel pred podpisom darilne pogodbe možnost izbire. Predlaga, da se ugotovi njegov delež iz naslova dedovanja in pri tem loči njegov lastninski delež, prislužen v skupni dejavnosti. Prisiljen je spremeniti svoj tožbeni zahtevek v prvem odstavku tako, da naj se ugotovi lastninska pravica do 2/3 na nepremičnini, pri čemer nato to natančneje definira. Upravičen je tudi do začasne odredbe, ki je bila v vloženi tožbi nekoliko nerodno formulirana in predlaga višjemu sodišču, da začasni odredbi ugodi v spremenjeni obliki. Tudi vsebino te spremenjene začasne odredbe navaja. Prereka navedbe toženke o nakupih avtomobilov in motornih koles. Neprihodke in prihodke je dokazal z verodostojnimi listinami in zahteva, da nasprotna stranka prav tako dokaže svoje navedbe. Meni, da je upravičen do samo oprostitev sodnih taks. Pritožuje se glede stroškov, saj jih okrajno sodišče njemu nikoli ne prizna.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi tožnik dokazuje, da je bil sklenjen drugačen dogovor kot je zapisan v izročilni in darilni pogodbi oziroma, da je bila poleg tistega, kar je v pogodbi zapisano, dogovorjena tudi še služnostna pravica, ki jo s tožbo uveljavlja. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni dokazal obstoja dogovora. Razlogi sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, so jasni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je ocenilo dokaze in povedalo, zakaj šteje, da dogovora ni bilo. Tako mati V.Š. kot toženka M.Š. sta zanikali obstoj dogovora. Zatrjuje ga le tožnik. Ko tožnik trdi, da sodišče ni upoštevalo njegovih prič, ne pove, katere so tiste priče, ki jih je sodišče ignoriralo. Sicer pa si je le stežka predstavljati, da bi o obstoju ustnega dogovora lahko bolj verodostojno kot same stranke dogovora izpovedovale priče, ki niso pogodbene stranke. Ko tožnik v pritožbi trdi, da je od sodišča zahteval "izločitev" matere kot priče, je treba povedati, da izločitev priče ni mogoča. Priča v ožjem smislu je dokazilo ali dokazno sredstvo, v širšem smislu pa dokaz. Katera dejstva pa šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (člen 8 ZPP). Ko gre za pričo mater V.Š., je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo ocenilo v skladu s spredaj opisano določbo in pritožbeno sodišče nima razloga, da bi o tej oceni dvomilo. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo tudi razmerje med pravdnima strankama, ki je trajalo po sklenitvi citirane pogodbe in do leta 1996 in tudi s tako oceno pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V pritožbi tožnik tudi spreminja tožbo, to pa je po določilu člena 190/1 ZPP mogoče storiti le do konca glavne obravnave. V zvezi s tem tudi ni mogoče upoštevati njegovega predloga za izdajo spremenjene začasne odredbe.

Ker je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, je pravilna tudi odločitev o tem, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na sklep o tem, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je razloge o tem zapisalo, pritožnik pa svojih pritožbenih trditev v tem delu ne konkretizira tako, da bi lahko vzbudile dvom o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo tudi odločitev o stroških. Stroške mora namreč povrniti stranka, ki v pravdi ni uspela. Razlog, ki ga v pritožbi navaja tožnik kot razlog, zaradi katerega naj bi tožena stranka ne bila upravičena do plačila pravdnih stroškov, torej ni upošteven.

Če na katero od pritožbenih trditev ni bilo odgovorjeno, je pritožbeno sodišče ni štelo kot odločilne.

Določbe ZPP/77 so v tej odločbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.