Jedro

Zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila, če opusti obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Tožnik ni poklicno, torej za plačilo, opravljal dela vodenja štaba civilne zaščite. Tudi plačila po pogodbi ni prejel kot plačila za opravljeno delo, temveč kot povračilo stroškov. Zato mu ni mogoče očitati neobveščanja zavoda o nečem, česar ni bilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 617,32 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z dokončno odločbo odločila, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ker je opustil dolžnost sprotnega obveščanja zavoda za zaposlovanje o dodatnem dohodku. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe. Presodilo je, da je bil podan razlog za prenehanje pravice do denarnega nadomestila iz razloga po 9. alineji prvega odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 15. 11. 2011 in tudi prvostopno odločbo zavoda za zaposlovanje z dne 7. 9. 2011. Presodilo je, da je odločilna dejanska narava prejemka in da je treba med tožnikom in občino sklenjeno pogodbo razlagati v skladu z namenom pogodbenih strank. Kljub poimenovanju pogodbe kot delovršne oziroma pogodbe o delu, je šlo dejansko le za dogovor o povračilu stroškov v zvezi z vodenjem štaba civilne zaščite za leto 2011 in ne za plačilo za opravljeno delo. Zato ni uporabljiva določba 9. alineje prvega odstavka 65. člena ZUTD.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZUTD in Uredbe o nadomestilu plače in povračilu strokov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči (v nadaljevanju Uredba). Prezrlo je 13. člen Uredbe, ki določa način izplačevanja povračil stroškov. Če bi tožnik in Občina Š. zasledovali pogodbeni namen povrnitve potnih stroškov, jima posebne pogodbe sploh ne bi bilo potrebno sklepati, saj je povračilo potnih stroškov že urejeno. Iz sklenjene pogodbe pa je jasno razviden njen namen, to je plačilo za opravljeno delo. Tožnik pa je bil na podlagi 65. člena ZUTD dolžan obveščati zavod o prejetih izplačilih. Stališče v izpodbijani sodbi je tudi v nasprotju z odločitvami pritožbenega sodišča v istovrstnih primerih (Psp 141/2014 in Psp 215/2013).

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila, če opusti obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo (9. alineja prvega odstavka 65. člena ZUTD). Dejanske ugotovitve sodišča so jasne. Tožnik ni poklicno, torej za plačilo, opravljal dela vodenja štaba civilne zaščite Občine Š. Tudi plačila po pogodbi z dne 13. 4. 2011 ni prejel kot plačila za opravljeno delo, temveč kot povračilo stroškov, ki jih je imel v zvezi z opravljanjem navedenega dela v letu 2011. 8. Zakaj mu občina stroškov ni povrnila v skladu s 13. členom Uredbe, ampak je bila sklenjena posebna pogodba, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno: ker ni bil zaposlen v občinski upravi, mu župan ni mogel izplačevati potnih stroškov ter je predlagal, da podpišeta podjemno pogodbo. Tudi če tak način ni bil ustrezen oziroma pravilen, to ne vpliva na odločitev. Tožnik zaradi tega ne more biti prikrajšan pri pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Bistveno je le, da v letu 2011 ni prejel dodatnega dohodka ali opravljal dela, za katerega je bilo dogovorjeno plačilo. Zato mu ni mogoče očitati neobveščanja zavoda o nečem, česar ni bilo.

9. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na domnevno drugačne odločitve pritožbenega sodišča. V zadevah Psp 141/2014 in Psp 215/2013 je šlo za drugačno dejansko stanje: upravičenca sta za plačilo opravljala dodatno delo in zanj prejemala dohodek, o čemer zavoda nista obvestila.

10. Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti utemeljene stroške odgovora na revizijo v višini priglašenih stroškov zastopanja po odvetniku, odmerjenih po veljavni Odvetniški tarifi.