Jedro

Operativne naloge gasilstva so tudi preventivne in operativne naloge v zvezi z varstvom pred požarom. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da tožnik ni opravljal operativnih nalog gasilstva ter da zato ni upravičen do vključitve v obvezno dodatno zavarovanje po 282. členu ZPIZ-1 oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje po 198. členu ZPIZ-2. Tožnik je v skladu z določbo devetega odstavka 14.a člena ZGas kot poklicni gasilec upravičen do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Po navedeni določbi imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi, zato je zmotno stališče pritožbe, da ne gre za posebno težka in zdravju škodljiva dela, ki jih po določeni starosti ne bi bilo več mogoče opravljati in da je tožnik upravičen do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje.

Ker je tožnik pri toženi stranki dne 12. 3. 2019 ponovno uveljavljal odpravo kršitev, tožena stranka pa je vlogo prejela 13. 3. 2019, je utemeljen ugovor zastaranja za čas pred 13. 3. 2014, torej do vključno 12. 3. 2014, saj gre za terjatve iz delovnega razmerja, ki zastarajo v roku petih let, v skladu z določbo 202. člena ZDR-1 oziroma v skladu z določbo 206. člena ZDR, ki je veljal do 11. 4. 2013. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki I. izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 1. 9. 2012 do vključno 12. 3. 2014 prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, mu za navedeno obdobje priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s A. skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje tožeče stranke, in sicer za čas od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2013 po prispevni stopnji 10,55 % od bruto plače, od 1. 1. 2014 do vključno 12. 3. 2014 pa po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače, v roku 8 dni.; - v točki II izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni obračunati in na račun B. plačati zapadle prispevke za poklicno zavarovanje za tožnika za mesece: - september 2012 v višini 221,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 dalje do plačila, - oktober 2012 v višini 221,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2012 dalje do plačila, - november 2012 v višini 221,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 dalje do plačila, - december 2012 v višini 221,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2013 dalje do plačila, - januar 2013 v višini 258,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2013 dalje do plačila, - februar 2013 v višini 154,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 dalje do plačila, - marec 2013 v višini 140,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 dalje do plačila, - april 2013 v višini 157,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2013 dalje do plačila, - maj 2013 v višini 136,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2013 dalje do plačila, - junij 2013 v višini 143,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2013 dalje do plačila, - julij 2013 v višini 124,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2013 dalje do plačila, - avgust 2013 v višini 155,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2013 dalje do plačila, - september 2013 v višini 139,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila, - oktober 2013 v višini 139,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2013 dalje do plačila, - november 2013 v višini 231,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2013 dalje do plačila, - december 2013 v višini 221,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2014 dalje do plačila, - januar 2014 v višini 196,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2014 dalje do plačila, - februar 2014 v višini 200,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2014 dalje do plačila, - marec 2014 (do 12. 3. 2014) v višini 69,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2014 dalje do plačila."; - v prvem odstavku točke III izreka glede odločitve o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (nespremenjeni del točk I in II izreka ter odločitev o plačilu predpravdnih stroškov v točki III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 1. 9. 2012 do 25. 2. 2015 prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, mu priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s A. skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje tožeče stranke, in sicer za čas od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2013 po prispevni stopnji 10,55 % od bruto plače, od 1. 1. 2014 do 25. 2. 2015 pa po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače, v roku 8 dni (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni obračunati in za tožnika na račun B. plačati zapadle prispevke za poklicno zavarovanje za mesece od septembra 2012 do vključno februarja 2015, v mesečnih zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, kot to izhaja iz izreka sodbe (točka II izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške predpravdnega postopka v višini 186,66 EUR in stroške sodnega postopka v višini 1.209,05 EUR, vse v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (prvi odstavek točke III izreka). Kar je tožnik zahteval več iz naslova stroškov predpravdnega postopka, to je znesek 70,37 EUR, je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridrži za končno odločbo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se glede na določbo prvega odstavka 367. člena Obligacijskega zakonika (OZ) šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, ker je tožnik v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, vložil novo tožbo. Tožnik je prvo tožbo vložil že dne 6. 2. 2017, ki pa je bila s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 553/2017 z dne 7. 1. 2019 zavržena, ker tožnik ni uveljavljal notranjega varstva pravic v smislu določbe drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sklep o zavrženju tožbe je postal pravnomočen 30. 1. 2019. Nato je 2. 4. 2019 vložil novo tožbo. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da se je zastaranje pretrgalo, ker se vzrok za zavrženje ni nanašal na stvar samo, saj je zavrženje zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za vložitev tožbe vzrok, ki se tiče same stvari. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi petletni zastaralni rok začel teči šele s sklenitvijo obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje od 1. 9. 2012 do 1. 4. 2014, je zastaran, saj je bila nova tožba vložena 2. 4. 2019. Glede operativnih nalog gasilstva meni, da so zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v 199. členu določa, da se v poklicno zavarovanje pod pogoji, določenimi s tem zakonom, obvezno vključijo zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Enako določbo vsebuje 279. člen predhodno veljavnega ZPIZ-1. Da je oseba upravičena do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma poklicnega zavarovanja, mora opravljati posebno težka in zdravju škodljiva dela ali dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Dela, ki jih je pri toženi stranki opravljal tožnik v času trajanja delovnega razmerja, od 1. 9. 2012 do dne 25. 2. 2015, pa niso takšna dela. Dejansko delo tožnika je predstavljalo gašenje manjših začetnih požarov (konkretno gašenje globinskega požara na deponiji premoga v C., kjer pa do dejanskega požara ne pride, ampak se samo kadi), požarne straže pri vročih delih, zlasti pri pretakanju naftnih derivatov, pretežno pa je tožnik opravljal dnevne in tedenske obhode, preverjal in servisiral gasilne aparate, prezračeval prostore, urejal okolico in vodil evidence, sodeloval pri usposabljanju, pri obveznih gasilskih vajah, enkrat pa je sodeloval pri reševanju osebe zaradi poplavljene Save. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da navedena dela pomenijo operativne naloge gasilstva, je napačno. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 100/2010 z dne 17. 10. 2011 je potrebno v vsakem konkretnem primeru ugotavljati, ali dejansko opravljeno delo zadosti kriterijem, ki jih ZPIZ-1 (oziroma ZPIZ-2) zahteva za priznanje pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (oziroma poklicnega zavarovanja). Ne zadostuje torej, kakšne naloge ima delavec navedene v svoji pogodbi o zaposlitvi ali kakšne naloge izhajajo iz opisa delovnega mesta pri delodajalcu. „Operativna" dela so predstavljala le zanemarljiv del opravil, ki jih je tožnik opravljal v celotnem obdobju svoje zaposlitve. Glede višine prispevkov navaja, da je tožena stranka višini plače za mesec september - december 2012 ugovarjala, zato je nasprotni zaključek sodišča prve stopnje napačen. V dokaz je tožena stranka priložila povzetek obračuna dohodkov, izplačanih v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka v mesecu septembru prejela plačo v višini 2.070,52 EUR bruto, v mesecu oktobru plačo v višini 1.738,79 EUR bruto, v mesecu novembru plačo v višini 1.429,69 EUR bruto in v mesecu decembru plačo v višini 1.323,13 EUR bruto. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim postopanjem je sodišče kršilo tudi 22. člen Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, saj je toženi stranki okrnjena pravica do pritožbe, in pa tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki s spregledom dokaza okrnjena možnost obravnavanja pred sodiščem.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek tudi po višini utemeljen, pri čemer je v celoti upoštevalo višino bruto plače, ki jo je navedel tožnik za posamezni vtoževani mesec. Ugotovilo je, da je višina plače oziroma nadomestila plače za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2014 razvidna tudi iz povzetka obračuna dohodkov v tem obdobju ter plačilnih list za meseca januar in februar 2015 (A15). Tožena stranka je ugovarjala višini plače za mesece od septembra do decembra 2012, vendar plačilnih list za navedene mesece ni predložila. Direktor D.D. je tudi v svoji izpovedi potrdil, da gasilci, zaposleni pri toženi stranki, niso bili plačani kot javni uslužbenci v javnem sektorju, temveč so prejemali plačo kot strojni tehniki po Kolektivni pogodbi elektrogospodarstva oziroma dejavnosti energetike, prav tako pa je izpovedal, da je podatek, ki se nanaša na tožnikov plačo za december 2012, pravilen. Glede na to, da direktor tožene stranke v izpovedi ni problematiziral višino plače, ki jo je navedel tožnik, posledično ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem kršilo pravico tožene stranke do izjave in da je podana tudi kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj ne bi upoštevalo dokazil tožene stranke. Glede na navedeno tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), saj toženi stranki ni bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic.

7. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je 5. točko 5. člena Zakona o gasilstvu (ZGas; Uradni list RS, št. 71/1993 in nasl.), ki določa, da so operativne naloge gasilstva gašenje in reševanje ob požarih, prometnih, okoljskih oziroma ekoloških in industrijskih nesrečah, zaščita in reševanje oseb in premoženja ob naravnih in drugih nesrečah, požarna straža ter druge splošne reševalne naloge. Operativne naloge gasilstva so tudi preventivne in operativne naloge v zvezi z varstvom pred požarom. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da tožnik ni opravljal operativnih nalog gasilstva ter da zato ni upravičen do vključitve v obvezno dodatno zavarovanje po 282. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 in nasl.) oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje po 198. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.).

8. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu "gasilec", da je opravljal naloge gašenja in reševanja ob požarih in nesrečah, opravljal zaščito in reševanje oseb in premoženja ob nesrečah, požarno stražo, zlasti pri vročih delih in pretakanju goriva. Veliko je delal na preventivi, na pregledih in vzdrževanju opreme, da ne bi prišlo do večjih težav oziroma katastrof, požarov in razlitij. Posredoval je pri reševanju premoženja, ko se je dvigoval nivo reke Save in so morali hitro ukrepati ter preprečiti zalitje termoelektrarne oziroma določenih črpalk. Sodeloval je tudi pri gašenju globinskega požara na deponiji premoga v C. leta 2014 ter iskanju oziroma reševanju pogrešane osebe, ki je padla v reko Savo. Pri preventivnih nalogah pa je izvajal predvsem požarno stražo, ki se je nanašala na nadzor celotnega delovnega procesa. Vsakodnevno je skrbel za prezračevanje prostorov, redno opravljal obhode in kontrole glede pravilne namestitve gasilnih aparatov, pregledovati hidrantne sisteme. Pri pretakanju goriv je moral v iztekališču preveriti morebitno puščanje goriva oziroma poskrbeti za statičnost elektrike. Vedno je moral biti navzoč pri zagonu plinskih elektrarn, pri vseh vročih delih (plamensko rezanje, brušenje, rezanje) in vseh primerih prečrpavanja nevarnih snovi, kot so lugi oziroma NaOH in klorovodikova kislina, kar se je dogajalo precej pogosto oziroma najmanj dvakrat mesečno. Sodeloval je tudi pri pretakanju naftnih derivatov iz vagonskih cistern v rezervoarje, velikosti 20 milijonov litrov.

9. Vse ugotovljeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da je tožnik v skladu z določbo devetega odstavka 14.a člena Zakona o gasilstvu (ZGas; Ur. l. RS, št. 71/93 in nasl.) kot poklicni gasilec upravičen do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi. Po navedeni določbi imajo poklicni gasilci pravico do priznavanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu s splošnimi predpisi, zato je zmotno stališče pritožbe, da ne gre za posebno težka in zdravju škodljiva dela, ki jih po določeni starosti ne bi bilo več mogoče opravljati in da je tožnik upravičen do vključitve v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma do vključitve v poklicno zavarovanje.

10. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 367. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki določa, da se šteje, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. Prva tožba je bila namreč zavržena, ker tožnik ni uveljavljal notranjega varstva v smislu določbe drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), zato se zavrženje nanaša na samo stvar.

11. Ker je tožnik pri toženi stranki dne 12. 3. 2019 ponovno uveljavljal odpravo kršitev, tožena stranka pa je vlogo prejela 13. 3. 2019 (A6), je utemeljen ugovor zastaranja za čas pred 13. 3. 2014, torej do vključno 12. 3. 2014, saj gre za terjatve iz delovnega razmerja, ki zastarajo v roku petih let, v skladu z določbo 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) oziroma v skladu z določbo 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal do 11. 4. 2013. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019, in sicer, da gre pri tovrstnih zahtevkih (šlo je za spor zaradi vključitve voznikov mestnih avtobusov v dodatno pokojninsko zavarovanje in plačilo prispevkov) za (denarne) terjatve iz delovnega razmerja. Zato ni odločilno stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi opr. št. Pdp 353/2017 z dne 21. 9. 2017, saj je navedena odločitev Vrhovnega sodišča RS kasnejša in v tem smislu zavezuje tudi pritožbeno sodišče. 12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo glede zastaranja, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na čas od septembra 2012 do vključno 12. 3. 2014 (5. alineja 358. člena ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek za marec 2014 zavrnilo le v sorazmernem delu (12/31), torej do zneska 69,83 EUR, saj je v preostalem, za čas od 13. 3. 2014 do 31. 3. 2014, zahtevek za vključitev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in plačilo prispevkov utemeljen. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ni poseglo v odločitev o stroških predpravdnega postopka, saj so bili ti v celoti potrebni za spor.

13. Posledično je spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik je deloma uspel v pravdi, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, in sicer, da je tožnik kot gasilec upravičen do vključitve v obvezno dodatno zavarovanje, da je bil torej spor potreben, ter da je deloma uspel v sporu, pa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

14. Ker je tožena stranka delno uspela v pritožbenem postopku, tožnik pa je vložil odgovor na pritožbo, je tudi glede stroškov pritožbenega postopka sodišče odločilo, da jih vsaka stranka krije sama.