Jedro

Terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, ni čista denarna terjatev, saj se spor prvenstveno nanaša na dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje (torej ali bi tožnik sploh moral biti poklicno zavarovan itd.) in šele posledično na plačevanje prispevkov za takšno zavarovanje.

Iz sklepa sodišča prve stopnje I Pd 553/2017 izhaja, da je bila tožnikova prva tožba zavržena, ker je njegov zahtevek izhajal iz delovnega razmerja, šlo pa je za zahtevek, glede katerega je treba najprej uporabiti notranje varstvo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1.2 Ker tožnik tega ni storil, ni bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem, zaradi česar je sodišče tožnikovo prvo tožbo zavrglo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku.

Podlaga za odločitev sodišča je bila formalne narave - neizpolnjevanje procesne predpostavke za sodno varstvo - in ne vsebinski razlogi za odločitev. Očitno je šlo torej za zavrženje tožbe iz razloga, ki se ne tiče same stvari v smislu določbe prvega odstavka 367. člena OZ. Prav za takšen primer („če je bila tožba zoper dolžnika zavržena iz kakšnega vzroka, ki se ne tiče same stvari“) pa ta določba predvideva možnost, da se pomanjkljivosti popravijo, kljub temu, da tožnik ni pravilno ukrepal. Vendar pa mora zato, da pride do prekinitve zastaranja že z vložitvijo prve tožbe, vložiti novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. To je tožnik storil.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v znesku 812,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnika od 1. 9. 2012 do 25. 2. 2015 prijavi v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, mu prizna pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s Kapitalsko družbo Pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d., Ljubljana sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno poklicno zavarovanje tožnika, in sicer za čas od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2013 po prispevni stopnji 10,55 % od brutto plače, od 1. 1. 2014 do 25. 2. 2015 pa po prispevni stopnji 9,25 % od brutto plače, v roku 8 dni (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da v roku 8 dni obračuna in na račun Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije plača zapadle prispevke za poklicno zavarovanje za tožnika za mesece od septembra 2012 do vključno februarja 2015 v posameznih zneskih, ki izhajajo iz sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. v mesecu za obveznost iz prejšnjega meseca do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi, da toženka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške predsodnega postopka v višini 186,66 EUR in stroške sodnega postopka v višini 1.209,05 EUR, vse v osmih dneh, višji zahtevek tožnika iz naslova stroškov predsodnega postopka (za znesek 70,37 EUR) pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek za prijavo v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju poklicno zavarovanje) ter sklenitev pogodbe za čas od 1. 9. 2012 do vključno 12. 3. 2014, in v II. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za obračun in plačilo zapadlih prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od septembra 2012 do 12. 3. 2014, v posameznih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremenilo pa je tudi odločitev o stroških postopka, tako da vsaka stranka sama krije svoje stroške (I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 10/2021 z dne 16. 2. 2021 na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne odločitve sodišča druge stopnje o zavrnitvi dela tožnikovega zahtevka zaradi zastaranja.

4. V pravočasni reviziji se tožnik pridružuje razlogom odločitve sodišča prve stopnje. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 183/2013 z dne 22. 5. 2014 ter stališče pravne teorije v komentarju splošnega dela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS št. 83/2001 in nadalj.), sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 353/2017 z dne 21. 9. 2017 ter odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-248/2010 z dne 7. 6. 2012. Meni, da pritožbeno sodišče pravnega vprašanja zastaranja po prvem odstavku 367. člena OZ ni rešilo zakonito. Tožnik je namreč za isto terjatev vložil tožbo že dne 6. 2. 2017. Ta je bila zavržena s sklepom z dne 7. 1. 2019, vendar je 12. 3. 2019 ponovno uveljavljal notranje varstvo pri delodajalcu in tudi tožbo vložil v zakonskem trimesečnem roku, dne 2. 4. 2019. To pomeni, da se je zastaranje pretrgalo že z vložitvijo prve tožbe. Sodišče je njegovo terjatev tudi zmotno obravnavalo kot denarno terjatev in se pri tem sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019, kjer pa je bil obravnavan le primer uveljavljanja terjatve in ne uveljavljanja pravice, ki je delodajalec delavcu ni priznal (kot to uveljavlja tožnik v tem sporu).

5. V odgovoru na revizijo toženka predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da revizija glede narave terjatve odpira vprašanja, glede katerih ni bila dopuščena. Meni, da večina revizijskih očitkov ni relevantna. Dolžina zastaralnega roka ne more biti sporna, ker jo določa 202. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Uradni list RS št. 21/2013 in nadalj.). Tožnik naj bi prvotno tožbo vložil pri sodišču, vendar je bila ta zavržena, ker ni izkoristil notranjega varstva pravic pri delodajalcu. To predstavlja primer neskrbnega ravnanja in razlog na strani tožnika, zaradi česar se zastaranje po prvem odstavku 367. člena OZ ne more pretrgati.

6. Revizija je utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na delovnem mestu gasilec od 1. 9. 2012 do 25. 2. 2015. Zaradi prijave in plačila prispevkov za poklicno zavarovanje je tožbo na sodišče vložil 6. 2. 2017, vendar je bila ta s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 553/2017 z dne 7. 1. 2019 (ki je postal pravnomočen dne 30. 1. 2019) zavržena, ker ni izkoristil notranjega varstva v skladu z določbo prvega odstavka 200. člena ZDR-1. Tožnik je nato 12. 3. 2019 vložil zahtevo za odpravo kršitev (zahtevo za prijavo v poklicno zavarovanje in plačevanje prispevkov) na toženko, ki mu je z odgovorom dne 20. 3. 2019 odgovorila, da zahtevo zavrača, dne 2. 4. 2019 pa je vložil tožbo na sodišče. 8. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila tožba vložena znotraj trimesečnega roka iz prvega odstavka 367. člena OZ, po katerem se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. Tako se je zastaranje pretrgalo že z vložitvijo prve tožbe dne 6. 2. 2017, ugovor toženke glede zastaranja pa ni utemeljen. Obenem je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da med zahtevkoma iz prvotne tožbe in sedanjim zahtevkom obstaja identiteta, tudi sicer pa je na podlagi materialnopravnih predpisov, in sicer Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 in ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012 in nadalj.) ter Zakona o gasilstvu (ZGas, Ur. l. RS, št. 71/93 in nadalj.), upoštevajoč tudi ugotovitev, da je tožnik opravljal naloge gasilstva, ki spadajo med operativne naloge na tem področju za celotno obdobje od septembra 2012 do vključno februarja 2015, upravičen do priznanja zavarovalne dobe s povečanjem 12 na 15 mesecev, za kar mora toženka s Kapitalsko združbo Pokojninskega in invalidskega zavarovanja skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta po predpisani prispevni stopnji in za tožnika plačati prispevke za poklicno zavarovanje.

9. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s tem, da je tožnik po devetem odstavku 14 a. člena ZGas kot poklicni gasilec upravičen do priznanja zavarovalne dobe s povečanjem oziroma vključitve v poklicno zavarovanje, vendar je presodilo, da je bila njegova prva tožba zavržena iz razloga, ker ni uveljavljal notranjega varstva po 200. členu ZDR-1, „zato se zavrženje (v skladu s prvim odstavkom 367. člena OZ) nanaša na samo stvar“, to pa pomeni, da je njegova terjatev zastarala v petletnem roku v skladu z 202. členom ZDR-1. Zato naj bi po prvem odstavku 367. člena OZ zastarale tožnikove terjatve za čas več kot pet let pred vložitvijo zahteve za odpravo kršitve z dne 12. 3. 2019, torej za čas pred 13. 3. 2014. 10. Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje (po predlogu tožnika) se odločanje revizijskega sodišča omejuje na bistveni razlog, zaradi katerega je sodišče druge stopnje zaradi zastaranja zavrnilo del tožbenega zahtevka tožnika, torej na pravilno uporabo prvega odstavka 367. člena OZ in ne na vprašanje, za kakšno vrsto terjatve gre v tem primeru.1 Vseeno je treba tudi pojasniti, da terjatev, ki jo tožnik uveljavlja, ni čista denarna terjatev, saj se spor prvenstveno nanaša na dolžnost vključitve tožnika v poklicno zavarovanje (torej ali bi tožnik sploh moral biti poklicno zavarovan itd.) in šele posledično na plačevanje prispevkov za takšno zavarovanje. V sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje, ni šlo za enak primer, saj se je ta nanašal na tožnike, ki so bili pri toženki zaposleni in vključeni v poklicno zavarovanje in je toženka zanje plačevala prispevke, nato pa je prispevke prenehala plačevati. Šlo je torej za delavce, ki jim je bila že priznana vključitev v poklicno zavarovanje, ki se je enostavno prenehalo izvrševati. Ni šlo za primer delavca (tožnika), ki mu poklicno zavarovanje v času njihove zaposlitve ni bilo priznano, torej v poklicno zavarovanje ni bil vključen.

11. Iz sklepa sodišča prve stopnje I Pd 553/2017 izhaja, da je bila tožnikova prva tožba zavržena, ker je njegov zahtevek izhajal iz delovnega razmerja, šlo pa je za zahtevek, glede katerega je treba najprej uporabiti notranje varstvo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1.2 Ker tožnik tega ni storil, ni bila podana procesna predpostavka za vložitev tožbe pred pristojnim sodiščem, zaradi česar je sodišče tožnikovo prvo tožbo zavrglo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

12. Podlaga za odločitev sodišča je bila formalne narave - neizpolnjevanje procesne predpostavke za sodno varstvo - in ne vsebinski razlogi za odločitev. Očitno je šlo torej za zavrženje tožbe iz razloga, ki se ne tiče same stvari v smislu določbe prvega odstavka 367. člena OZ. Prav za takšen primer („če je bila tožba zoper dolžnika zavržena iz kakšnega vzroka, ki se ne tiče same stvari“) pa ta določba predvideva možnost, da se pomanjkljivosti popravijo, kljub temu, da tožnik ni pravilno ukrepal. Vendar pa mora zato, da pride do prekinitve zastaranja že z vložitvijo prve tožbe, vložiti novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. To je tožnik storil. 13. Glede na navedeno je evidentno napačno stališče sodišča druge stopnje, da zastaranje ni bilo pretrgano že s prvo tožbo z dne 6. 2. 2017. To tudi pomeni, da zastaranje tožnikovih terjatev ni podano (odgovor na revizijsko vprašanje).

14. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo toženke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Z zavrnitvijo te pritožbe je v veljavi ostala tudi v celoti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, toženka pa je posledično tožniku dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo in stroške revizije, stroške odgovora na revizijo pa krije sama.

16. V skladu s tarifno številko 15 Odvetniške tarife so bili stroški odgovora na pritožbo odmerjeni na 279,62 EUR (za odgovor, materialne stroške in DDV), stroški revizije pa na 533,15 EUR (za predlog, revizijo, DDV in stroške takse), kar skupaj znaša 812,77 EUR.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Torej ali gre res za terjatev iz delovnega razmerja v smislu 202. člena ZDR-1. 2 Ker ni predmet revizije, se revizijsko sodišče ne opredeljuje glede pravilnosti takšnega stališča.