Jedro

Stroški za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pri zavarovalnici ne predstavljajo škode, marveč spadajo med pravdne stroške

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 250.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine, 650.000 SIT zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 50.000 SIT zadoščenja za strah ter 23.089 SIT stroškov za uveljavljanje zahtevka pri toženi stranki. Na omenjene zneske je tožnici priznalo zamudne obresti od izdaje sodbe dalje, višje zahtevke pa zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče dejansko stanje sicer pravilno in popolno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin zahtevani znesek odškodnine nikakor ni pretiran, zlasti če upoštevamo prakso v podobnih primerih negmotnih škod. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Zadoščenje, ki ga tožnica zahteva iz tega naslova, je prej nizko kot visoko, pri tem pa je sodišče tudi prezrlo dejstvo, da je tožnica po nesreči dobila odpor do vožnje. Sodišče je pravilno ugotovilo visoko stopnjo intenzivnosti strahu, vendar je od zahtevanih 250.000 SIT zadoščenja priznalo le 20 %. Končno je prenizka tudi odškodnina za gmotno škodo. Tožena stranka je v svoji poravnalni ponudbi tožnici priznala celotne stroške odškodninskega zahtevka v znesku 32.800 SIT.

Zato bi moralo sodišče v celoti ugoditi tudi temu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede izpodbijane višine pravične denarne odškodnine za negmotno škodo. Upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve o tožničini poškodbi in zdravljenju le-te (dva meseca je morala nositi Schantzovo kravato, hoditi je morala na fizioterapijo, 4 x na kontrolne preglede in 1 x na pregled k nevrologu, se podvreči rentgenskemu slikanju) ter vrsti, obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je in jih trpi zaradi posledic poškodbe (4 tedne je trpela srednje hude fizične bolečine, 4 tedne lahke telesne bolečine, pri čemer so bila krajša obdobja bolečin tudi srednje intenzitete, še danes pa ima pogoste bolečine v vratu, ki se pojavljajo ob večjih aktivnostih, prisilni drži glave in pri sedenju), prisojena odškodnina zaradi telesnih bolečin v znesku 250.000 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova (1. odst. 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Tudi izpodbijana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 650.000 SIT je po presoji pritožbenega sodišča primerno zadoščenje za to obliko škode, izhajajoč pri tem iz dejanskih ugotovitev o posledicah poškodbe, ki jih ima tožnica (prizadetost pri vsakdanjih opravilih, težave pri študiju ter športnem udejstvovanju). Tožnica sicer v pritožbi trdi, da je dobila odpor do vožnje z avtomobilom, vendar ker ne zatrjuje, da bi šlo za trajno posledico nesreče, je ta okoliščina ne upravičuje do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob presoji višine pravične denarne odškodnine za negmotno škodo v konkretnem primeru je potrebno opozoriti na okvir, ki je sodišču v tovrstnih zadevah začrtan v 2. odst. 200. člena ZOR. Z izpodbijano sodbo je po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina v zadostni meri individualizirana ter hkrati vpeta v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. To velja tudi za dosojeni znesek zadoščenja za strah (50.000 SIT), pri čemer velja posebej poudariti, da tožnica ni bila v strahu za preživetje (šlo je za zvin vratne hrbtenice z okvaro vezi med 4. in 5. vratnim vretencem).

Neutemeljena je tudi pritožba zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen del zahtevka za gmotno škodo. Sodišče prve stopnje je namreč stroške pravilno odmerilo le od zneska, s katerim je tožnica uspela, t.j. od 950.000 SIT (2. odst. 254. člena ZPP - v nadaljevanju ZPP) in glede tega zneska tudi pravilno uporabilo veljavno Tarifo o odvetniških storitvah (tar.št. 34, tar. št. 14/1 in 15. člen tarife).

Stroški z uveljavljanjem odškodninskih zahtevkov pri zavarovalnici sicer ne predstavljajo škode, marveč spadajo med pravdne stroške (1. odst. 151. člena ZPP). Vendar ker napačna pravna kvalifikacija v konkretnem primeru ni vplivala na odločitev (v končni posledici je rezultat enak - tudi kar zadeva obresti), pritožbeno sodišče tega dela sodbe ni spreminjalo.

Ker je torej pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. člen ZPP).