Jedro

Po določilu prvega odstavka 200.člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje drugi odstavek 200.člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnin se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava zlasti z medsebojnim primerjanjem posameznih škod in odškodnin zanje.

Navedena materialnopravna izhodišča so bila po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ustrezno upoštevana ter zato ocenjuje, da je bila tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici za telesne bolečine 250.000 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 650.000 SIT in za strah 50.000 SIT ter 23.089 SIT za materialno škodo, ker je ugotovilo, da je za tožničino prometno nezgodo in v njej nastalo škodo odgovoren toženkin zavarovanec. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožničino pritožbo zoper zavrnjeni del sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz razlogov 385.člena ZPP in predlagala, da naj se pobijani del sodbe spremeni tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa naj se v pobijanem delu sodba razveljavi. Po revizijskih izvajanjih je sodišče prve stopnje izredno skopo odmerilo tožnici odškodnino posebno za telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem, pa tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Omenjena odškodnina je nizka v primerjavi s podobnimi primeri. Upoštevano tudi ni bilo, da je potekalo zdravljenje med poletnimi meseci, ko je visoka vročina, da je morala tedaj nositi Schanzovo kravato in da ji je vse to povzročalo težave in bolečine. Po zdravljenju je morala opustiti športno aktivnost in od nezgode dalje je dobila tudi odpor do vožnje, kar ima značaj trajnih posledic. Za strah bi sodišče lahko dosodilo celotno zahtevano odškodnino, saj je bila stopnja tako primarnega kot sekundarnega strahu dokaj visoka. Materialno škodo, ki jo predstavljajo stroški v zvezi s poravnalno ponudbo, bi sodišče moralo v celoti priznati v skladu z določilom tretjega odstavka 154.člena ZPP.

O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, toženka pa nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390.člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je vložila revizijo iz razlogov 385.člena ZPP. Po tem določilu se lahko z revizijo uveljavljajo določene procesne kršitve in pa zmotna uporaba materialnega prava. Tožnica je z revizijo pojasnila le razloge, ki zadevajo materialnopravno presojo pobijane sodbe, ni pa navedla razlogov o procesnih kršitvah, ki jih ni opredelila ne v formalnem in ne v vsebinskem pogledu. Revizijsko sodišče je zato pobijano sodbo preizkusilo v smeri procesnih kršitev le v okviru, ki ga predpisuje 386.člen ZPP ter pri takem preizkusu ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz desete točke drugega odstavka 354.člena ZPP.

Zmotna uporaba materialnega prava se kaže po revizijskih izvajanjih v tem, da je bila s sodbama nižjih sodišč priznana prenizka odškodnina glede vseh treh oblik nepremoženjske škode: za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Po takih revizijskih izvajanjih naj bi bilo zmotno uporabljeno določilo 200.člena zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki določa tako oblike nepremoženjske škode, za katere se odškodnina priznava, kot tudi merila za odmero odškodnin. Po določilu prvega odstavka 200.člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" pa razčlenjuje drugi odstavek 200.člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višine odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnin se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava zlasti z medsebojnim primerjanjem posameznih škod in odškodnin zanje.

Navedena materialnopravna izhodišča so bila po oceni revizijskega sodišča v obravnavanem primeru ustrezno upoštevana ter zato ocenjuje, da je bila tožnici glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina za vse tri oblike nepremoženjske škode. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je tožnica utrpela pri prometni nezgodi zvin vratne hrbtenice z okvaro vezi med četrtim in petim vratnim vretencem ter udarec v desno stran glave, zaradi česar je med dvomesečnim zdravljenjem trpela štiri tedne srednje hude telesne bolečine, štiri tedne pa lahke in deloma srednje ter še občasne, dalje je nosila dva meseca Schanzovo kravato (od septembra dalje) in bila na nekaj kontrolah in rentgenskih pregledih. Trajne posledice pa se kažejo predvsem v obliki pogostih bolečin pri večji aktivnosti in glavobolih. Primarni strah ni bil izrazit, sekundaren za izid zdravljenja pa je trajal štiri tedne. Take ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so utemeljevale na prvi stopnji prisojene in na drugi stopnji potrjene odškodnine in sicer za telesne bolečine v višini 250.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 650.000 SIT in za strah 50.000 SIT ali skupaj 950.000 SIT. Taka odškodnina je tako za posamične oblike škode kot celokupno škodo ustrezno odmerjena in ni prenizka kot meni tožnica.

Tak pravni zaključek je v skladu tako z vsemi specifičnostmi tožničinega primera kot s širšimi okviri, ki se na področju odškodninskega prava izražajo v primerjavi z drugimi podobnimi škodnimi primeri. V zvezi z revizijskimi izvajanji je opozoriti, da se posamezne oblike škode prepletajo (telesne bolečine so v tem primeru glavni izraz škode iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odpor do vožnje po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni trajen, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa je nujno povezan z naravo konkretne poškodbe (ki je pri lahkih poškodbah drugačen kot pa pri življenjsko usodnih).

Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe pravilno pojasnilo, da predpravdni stoški postopka ne predstavljajo materialne škode (ki so bili po ugotovitvah sodišča druge stopnje odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in višino odškodnine) ter je revizijsko ponavljanje že v pritožbi iznešenih enakih trditev neutemeljeno.

Ker po ugotovitvah revizijskega sodišča niso podane v reviziji uveljavljene kršitve, samo pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393.člen ZPP).