Jedro

V sporih v zvezi z objavo popravka ali odgovora ni mogoča prilagojena (analogna) uporaba določb ZPP o zamudni sodbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da mora toženec kot odgovorni urednik dnevnika A. objaviti popravek in odgovor na navedbe o članku "Dobil je napačna zdravila", ki ga je napisala novinarka B. B. in je bil objavljen v dnevniku A. dne 13.4.2005. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica v zahtevanem popravku le ponavlja informacijo, ki je razvidna že iz vsebine članka ter da njene navedbe ne predstavljajo bistvenega dopolnjevanja navedb v objavljenem obvestilu.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, revizijskemu sodišču pa predlaga, naj izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Meni tudi, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker toženec ni podal obrazloženega odgovora na tožbo. V odgovoru na tožbo namreč ni predlagal dokazov. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov, zakaj sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožnica, v nasprotju s podatki spisa pa je navedlo, da tožnica v bistvu uveljavlja le pravico do objave popravka (in ne tudi odgovora na objavljeno informacijo). Tožnica je izrecno zahtevala tako objavo popravka kot objavo odgovora na informacijo. Tu ne gre za strankino pravno kvalifikacijo, marveč za trditveno podlago tožbe, ki jo je tožnica jasno navedla: objava popravka in odgovor na objavljeno informacijo.

Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj je bil sploh predmet spornega časopisnega članka, saj iz njega ni razvidno, kaj je njegova vsebina. Da bi sodišče lahko odločilo o zahtevku, bi se moralo seznaniti s samim historičnim dogodkom, na podlagi katerega je novinarka napisala članek. Brez izvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožnica (kazenski spis, zaslišanje novinarke B. B. in tožnice), pa tega ni mogoče ugotoviti. Pomembno je tudi, da novinarka ni bila ves čas navzoča na glavni obravnavi, o kateri je napisala članek. V tem članku je več netočnosti. Netočno je predvsem to, da se o tožnici piše kot o "domnevno odgovorni", kar je v nasprotju z ustavnim načelom domneve nedolžnosti. Napačno je tudi zapisano, da je tožnica obtožena, da je varovanec C. C. dobil napačna zdravila. Predmet obtožbe ni v tem, da bi obdolženka (tožnica) dala varovancu napačna zdravila, pač pa, da je pripravila napačna zdravila. V spornem članku tudi ni naveden obdolženkin zagovor, izpovedbe prič in tudi ne vsebina vprašanj, ki sta jih obdolženka in njen zagovornik zastavila pričam. Revidentka tudi zatrjuje, da "gre za to, da je bilo na glavni obravnavi poudarjeno in tudi navedeno oz. predloženo v zadevni kazenski spis, da je tožeča stranka kot obdolženka takoj zahtevala, da se v tej zadevi opravi strokovni nadzor, da se postavi izvedenec medicinske stroke, da se obvesti Zdravniška zbornica Slovenije in Zdravstveni inšpektorat, kakor tudi, da direktorica zavoda vseh teh ukrepov ni odredila, pač pa so dejansko stanje ugotavljali zgolj direktorica zavoda in njeni podrejeni delavci, pri čemer so le-ti povsem neutemeljeno vso krivdo zvrnili na obdolženko".

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da je za obrazloženost odgovora na tožbo nujno, da toženec predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v odgovoru. Te zahteve namreč prvi odstavek 278. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), na katerega je toženec opozorjen po drugem odstavku 277. člena, ne vsebuje. To je tudi logično, saj je položaj praviloma tak, da je dokazno breme za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, na tožniku. Za obrazloženost odgovora na tožbo zato povsem zadošča, da toženec navede, da nasprotuje tožbenemu zahtevku in pojasni razloge svojega nasprotovanja (ki so lahko tudi povsem pravne narave ali pa brez uveljavljanja ugovorov, ki bi bili povezani z dokaznim bremenom). Sicer pa v sporih v zvezi z objavo popravka ali odgovora ni mogoča prilagojena (analogna) uporaba določb ZPP o zamudni sodbi. Specifičnost tega postopka je namreč hitrost, ki onemogoča obvezen odgovor na tožbo. Brez te faze postopka pa ne more priti do procesnega položaja zamudne sodbe. V sporih za objavo popravka mora biti namreč prvi narok za glavno obravnavo v osmih dneh od vložitve tožbe pri sodišču, toženec pa mora odgovoriti na tožbo najpozneje na glavni obravnavi (prvi in drugi odstavek 34. člena Zakona o medijih - Ur. l. RS, št. 35/2001 - ZMed). V vabilu sodišče opozori tožnika, da se šteje, kot da bi umaknil tožbo, če ne pride na prvi narok, toženca pa, da je sodba lahko izdana tudi v njegovi odsotnosti (tretji odstavek 34. člena ZMed). Ker ZPP ne pozna sodbe zaradi izostanka, iz teh določb jasno izhaja, da analogna uporaba določb 318. člena ZPP v teh sporih ne pride v poštev.

Zgrešen je tudi revizijski očitek, da "sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče povsem protispisno zaključujeta, da tožeča stranka v bistvu uveljavlja pravico do objave popravka objavljenega obvestila in ne odgovora na objavljeno informacijo", češ da "tukaj ne gre za vprašanje uporabe prava, ker je tožeča stranka kot trditveno podlago izrecno navedla, da zahteva objavo popravka objavljenega besedila in odgovor na objavljeno informacijo". Revident je namreč prezrl, da je med pravico do popravka in pravico do odgovora pomembna vsebinska razlika. Ta nedvoumno izhaja iz 26. člena ZMed (ki se nanaša na pravico do popravka), kjer je na več mestih poudarjena prizadetost posameznikove pravice ali interesa, in iz prvega odstavka 42. člena ZMed, ki pravico do odgovora opredeljuje kot pravico, ki je namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah. Pravica do popravka je tako dana (predvsem) v interesu prizadetega posameznika, pravica do odgovora pa je (izključno) v javnem interesu (prim. Testen, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 442, prim. tudi Krivic, Pravica do popravka in pravica do odgovora, Pravna praksa, št. 19, 2001, str. 16 in nasl. ter odločba US RS Up-20/93 z dne 19.6.1997).

Medtem, ko je za pravico do popravka tožnica navedla zadostno dejansko podlago, pravice do odgovora ni utemeljila s trditvami o javnem interesu. Sodišči prve in druge stopnje sta zato njen zahtevek pravilno presojali po določbah o pravici do popravka. V teh sporih pa sodišče zavrne tožbeni zahtevek, če ugotovi, da ni prizadeta pravica ali interes tožnika (drugi odstavek 35. člena ZMed), kar pomeni, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne tudi tedaj, ko ugotovi, da z objavo zahtevanega popravka ne bi bil dosežen njegov namen (ker se z njim objavljena informacija vsebinsko ne popravlja ali dopolnjuje). In to sta nižji sodišči tudi ugotovili. To, kar tožnica uveljavlja z zahtevkom za objavo popravka, je že vsebovano v spornem članku. Iz njega nedvoumno izhaja, da kazenski postopek zoper njo še ni pravnomočno zaključen (razen tega tožnica tudi ni zahtevala zamenjave izraza "domnevno odgovorna" s strokovno ustreznejšim izrazom). Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (pritožbeno sodišče pa to sprejelo), da v spornem članku ni navedeno, da je tožnica dala zdravila, temveč, da jih je le pripravila. Pravilna pa je tudi presoja sodišč prve in druge stopnje, da je navedba v zahtevanem popravku, da je tožnica od direktorice zavoda neuspešno zahtevala ustrezen nadzor, postavitev izvedenca medicinske stroke, obvestitev Zdravniške zbornice Slovenije itd., taka, da bistveno ne dopolnjuje navedb v objavljeni informaciji, ki se izrecno osredotoča na potek kazenske obravnave in javnosti predstavlja tožničin zagovor. Razen tega tožnica tudi ni pojasnila, katere trditve v članku s temi navedbami sploh izpodbija. V svojem zagovoru namreč teh okoliščin ni navajala, vsebina novinarskega članka pa je le informacija o tistem, kar se je dogajalo na kazenski obravnavi. Objava navedb, da je tožnica od direktorice zavoda neuspešno zahtevala takojšen nadzor, postavitev izvedenca medicinske stroke itd., bi presegla okvir iz četrtega odstavka 26. člena ZMed.

Končno je neutemeljen tudi revizijski očitek, da sodišče ni ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje tožnice kot stranke, priče B. B. in za pregled celotnega kazenskega spisa. Sodišče prve stopnje se je namreč moralo osredotočiti le na samo novinarsko besedilo ter ga na eni strani primerjati s besedilom, ki predstavlja zahtevani popravek, na drugi strani pa z dogodkom, o katerem je ta novinarski članek obveščal (o tem je izvedlo dokaz z zapisnikom o glavni obravnavi). Ker so bili dokazni predlogi za zaslišanje priče B. B., tožnice kot stranke ter za pregled celotnega kazenskega spisa (glede na obrazloženo pravno kvalifikacijo - prim. prvi odstavek 35. člena ZMed) utemeljeno (in obrazloženo) zavrnjeni, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je kršena tožničina pravica do dokaza.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo.