Jedro

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudno sodbo, moralo pa bi tako odločiti, ker tožena stranka po mnenju pritožnice ni vložila obrazloženega odgovora na tožbo, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč vložila odgovor na tožbo, ki povsem zadošča procesnemu standardu obrazloženosti vloge iz določbe 278. člena ZPP, po katerem mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, da tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku, priloženi pa morajo biti le tiste potrebne listine in le tisti potrebni dokazi, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru. Tej zakonski zahtevi v konkretnem primeru ustreza navedba pravnorelevantnih trditev, s katerimi tožena stranka spodbija trditve tožeče stranke in tožbeni zahtevek postavljen v tožbi. Takšne pravnorelevantne trditve, s katerimi je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku in podala razloge o neobstoju potrebnih zakonskih pogojev za utemeljenost tožničinega zahtevka za objavo odgovora oziroma popravka spornega časopisnega članka, odgovor na tožbo vsebuje. Vsebina in narava predmetnega spora, ko se obravnava pravotvornih okoliščin osredotoča na presojo objavljenega članka in vsebino zahteve po odgovoru in popravku (katera pa je že predložila tožeča stranka skupaj s tožbo), pa nista terjali večje dokazne aktivnosti tožene stranke, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo.

Sodišče prve stopnje sicer res ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje pravdnih strank in predlagane priče in za vpogled v celotni kazenski spis, kot to zahteva določba 2. odstavka 287. člena ZPP, vendar pa takšna procesna pomanjkljivost v konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost spodbijane odločbe. Kot že zgoraj omenjeno, je v konkretnem primeru odločilna presoja spornega časopisnega članka in pisne zahteve po objavi odgovora in popravka, ki jo je tožeča stranka naslovila na toženo stranko. Upoštevaje pravno odločilno dejstveno podlago spornega predmeta, ki je razvidna iz omenjenih dveh listin, potreben materialnopravni okvir spora, vsebovan predvsem v določbi 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju: Zmed), ni terjal razčiščevanja spornih dejstev z zaslišanjem pravdnih strank in prič ter vpogledom v kar celotni kazenski spis, temveč je zadostovala le presoja ali vsebina tožničine zahteve glede na vsebino samega članka izpolnjuje kriterije iz navedene zakonske določbe (kar bo sicer natančneje obrazloženo še v nadaljevanju te pritožbene odločbe). Takšen obseg dokazne ocene je bil opravljen tudi v skladu z določbo 35. člena Zmed, po kateri se obravnava o tožbi za objavo popravka omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčevea dolžnost objave popravka.

Po 42. členu Zmed gre za pravico do odgovora na objavljeno obvestilo tedaj, ko je potrebno zadostiti javni koristi po objektivnem vsestranskem in pravočasnem informiranju kot enem od nujnih pogojev nastanka demokratičnega odločanja v javnih zadevah in v zvezi s tem potreba po varstvu političnega in ne zasebnopravnega statusa.

Vsebina zakonsko predvidene pravice do popravka objavljenega obvestila ni podajanje svojih sodb, mnenj ali stališč in kakršnihkoli trditev o katerihkoli dejstvih, temveč le tistih, s katerimi se popravljajo zatrjevana napačna ali neresnična dejstva oziroma navedbe v objavljenem besedilu ter navajanje le tistih okoliščin in dejstev, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (že cit. določba

4. odstavka 26. člena Zmed, ki podaja definicijo izraza popravek).

Pri slednjem ne gre torej za takšne trditve, ki ničesar, kar je napisano ne spodbijajo, kot tudi ne trditve, ki se nanašajo na vsebinsko samostojno trditev, ki ničesar, kar je napisano, ne dopolnjujejo temveč predočajo neko novo okoliščino, katera pa celo ni bila sestavni del dogajanja, na katerega se opis v obvestilu nanaša. Pravica do popravka s svojo opisano korektivno funkcijo potiska vse drugačne zahteve po objavi trditev in pojasnil prizadetih oseb na področje objav v rubrikah, kot so pisma bralcev in podobno, in torej ne zagotavlja opisanega sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke popravek in odgovor na objavljeni članek z naslovom "Dobil je napačna zdravila", ki je bil objavljen v sredo, dne 13.4... na strani 8 dnevnika ..., katerega je napisala novinarka B.G. in sicer z naslednjim besedilom:" Navedbe v članku "Dobil je napačna zdravila", ki ga je napisala novinarka B.G. in je bil objavljen v dnevniku ...

dne 13.4... so netočne in zavajujoče, ker kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem .. pod opr.štev. I K 318/.. še ni pravnomočno zaključen. Obdolžena oseba v kazenskem postopku odločno zanika, da bi dala oskrbovancu napačna zdravila, ker sama osebno sploh ni dala oskrbovancu zdravil, pač pa je zdravila v konkretnem primeru, brez njene vednosti in soglasja dala povsem druga oseba, glede katere pa ni v teku kazenski postopek. Obdolžena oseba je zahtevala od direktorice zavoda C.., da se v tej zadevi takoj opravi strokovni nadzor, da se postavi izvedenec medicinske stroke, da se obvesti Zdravniška zbornica Slovenije, vendar direktorica zavoda ni hotela izvesti objektivnega in poštenega strokovnega nadzora, pač pa je sama ugotavljala dejansko stanje, na podlagi izjav, ki so jih podali njej podrejeni delavci v zavodu ter so na tej osnovi vso krivdo zvrnili na obdolženko. Prav tako obdolženka poudarja, da predmet obtožbe zoper njo v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem .., pod opr.štev. I K 318/.., ni očitek, da je dala oskrbovancu napačna zdravila, kar samo po sebi izključuje obstoj vzročne zveze med ravnanjem obdolženke in nastalo posledico.".Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke ugodilo pa stroškovnemu zahtevku tožene stranke in tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 5.700 SIT, v 15 dneh.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Predlaga tudi razpis pritožbene obravnave. Poudarja, da sodba nima razlogov in da so zaključki sodbe protispisni. Tožena stranka ni podala obrazloženega odgovora na tožbo in bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo. Sodišče tudi ni navedlo katere dokaze tožene stranke je izvedlo. Prav tako ni navedlo, zakaj je zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Zato je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče protispisno ugotavlja, in ne navaja razlogov, da je tožeča stranka uveljavljala pravico do popravka in odgovora na objavljeno informacijo. Ker sodišče ni vpogledalo v kazenski spis Okrajnega sodišča ..., opr.štev. IK 318/.. je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tudi ni razlogov oziroma so v medsebojnem nasprotju, ker ni bila zaslišana novinarka B.G. o tem ali je napisala članek glede celotnega kazenskega postopka ali glede njegovega dela. Novinarka tudi ni bila ves čas prisotna in ni bila celovito seznanjena s potekom glavne obravnave. Netočna je informacija, da je tožnica domnevno odgovorna za storitev očitanega dejanja. Tožeča stranka je namreč še vedno nedolžna. Ustava Rs določa domnevo nedolžnosti.

Napačno je zapisano, da je varovanec dobil napačna zdravila.

Zagovornik tožnice pa je na kazenski obravnavi podal ugovor pravne narave, da ni predmet obtožbe, da je obdolženka dala napačna zdravila, temveč se ji očita, da je pripravila napačna zdravila. V članku ni naveden zagovor obdolženke in pričanje ostalih prič in tudi ne vsebina vprašanj, ki sta jih obdolženka in zagovornik postavljala zaslišanim pričam. Na glavni obravnavi je bilo poudarjeno in navedeno ter predloženo v kazenski spis, da je tožeča stranka zahtevala, da se v tej zadevi opravi strokovni nadzor, da se postavi izvedenec medicinske stroke, da se obvesti zdravniška zbornica Slovenije in Zdravstveni inšpektorat, kot tudi da direktorica zavoda vseh teh ukrepov ni odredila, pač pa so dejansko stanje ugotavljali zgolj direktorica zavoda in njej podrejeni delavci, pri čemer so le ti povsem neutemeljeno vso krivdo zvrnili na obdolženko.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudno sodbo, moralo pa bi tako odločiti, ker tožena stranka po mnenju pritožnice ni vložila obrazloženega odgovora na tožbo, ni utemeljen. Tožena stranka je namreč vložila odgovor na tožbo, ki povsem zadošča procesnemu standardu obrazloženosti vloge iz določbe 278. člena ZPP, po katerem mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, da tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku, priloženi pa morajo biti le tiste potrebne listine in le tisti potrebni dokazi, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru. Tej zakonski zahtevi v konkretnem primeru ustreza navedba pravnorelevantnih trditev, s katerimi tožena stranka spodbija trditve tožeče stranke in tožbeni zahtevek postavljen v tožbi. Takšne pravnorelevantne trditve, s katerimi je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku in podala razloge o neobstoju potrebnih zakonskih pogojev za utemeljenost tožničinega zahtevka za objavo odgovora oziroma popravka spornega časopisnega članka, odgovor na tožbo vsebuje. Vsebina in narava predmetnega spora, ko se obravnava pravotvornih okoliščin osredotoča na presojo objavljenega članka in vsebino zahteve po odgovoru in popravku (katera pa je že predložila tožeča stranka skupaj s tožbo), pa nista terjali večje dokazne aktivnosti tožene stranke, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo. V

1. odstavku 278. člena predvidena procesna fikcija, da odgovor na tožbo ni vložen, če ni obrazložen, v konkretnem primeru torej ni izkazana. V pritožbi smiselno zatrjevana procesna kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z določbama 278. člena in 318.člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje sicer res ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje pravdnih strank in predlagane priče in za vpogled v celotni kazenski spis, kot to zahteva določba 2. odstavka 287. člena ZPP, vendar pa takšna procesna pomanjkljivost v konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost spodbijane odločbe. Kot že zgoraj omenjeno, je v konkretnem primeru odločilna presoja spornega časopisnega članka in pisne zahteve po objavi odgovora in popravka, ki jo je tožeča stranka naslovila na toženo stranko. Upoštevaje pravno odločilno dejstveno podlago spornega predmeta, ki je razvidna iz omenjenih dveh listin, potreben materialnopravni okvir spora, vsebovan predvsem v določbi 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju: Zmed), ni terjal razčiščevanja spornih dejstev z zaslišanjem pravdnih strank in prič ter vpogledom v kar celotni kazenski spis, temveč je zadostovala le presoja ali vsebina tožničine zahteve glede na vsebino samega članka izpolnjuje kriterije iz navedene zakonske določbe (kar bo sicer natančneje obrazloženo še v nadaljevanju te pritožbene odločbe). Takšen obseg dokazne ocene je bil opravljen tudi v skladu z določbo 35. člena Zmed, po kateri se obravnava o tožbi za objavo popravka omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčevea dolžnost objave popravka. Tožeča stranka je v tem delu navedla torej povsem nepotrebne dokazne predloge, njihova nepotrebnost pa na prvi pogled sicer izhaja tudi iz samih razlogov prvostopne sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnilno odločitev o tožničinem zahtevku na podlagi zadostne presoje obeh listin glede na citirano zakonsko določbo. V pritožbi vsebinsko zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP kot tudi izrecno zatrjevani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako tudi nista izkazana.

Pritožnica nadalje zatrjuje tudi protispisnost razlogov spodbijane sodbe s trditvami, da sodišče ugotavlja, da tožnica uveljavlja pravico do objave popravka, v nasprotju s takšno ugotovitvijo pa je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tako popravek objavljenega obvestila kot tudi odgovor na objavljeno informacijo. Najprej je potrebno pritožnici pojasniti, da je očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP izkazana le tedaj, če obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšnega nasprotja pa z navedenimi trditvami pritožnica ne zatrjuje temveč z njimi dejansko nasprotuje materialnopravni oceni prvostopnega sodišča, ki je tožničino zahtevo pravilno pravno opredelilo kot zahtevo po objavi popravka, pri čemer je uporabilo pravno presojo določeno v 42. členu Zmed, po katerem gre za pravico do odgovora na objavljeno obvestilo tedaj, ko je potrebno zadostiti javni koristi po objektivnem vsestranskem in pravočasnem informiranju kot enem od nujnih pogojev demokratičnega odločanja v javnih zadevah in v zvezi s tem nastane potreba po varstvu političnega in ne zasebnopravnega statusa. V konkretnem primeru, ko tožnica zatrjuje poseg oziroma prizadetost svojih pravic, pa gre nedvomno za uveljavljanje pravice do popravka v smislu 26. člena Zmed.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri zaslišanju pravdnih strank in zaslišanju priče B.G. zaradi ugotovitve poteka kazenske obravnave predvsem v tej smeri ali je bil predmetni kazenski postopek že končan ali ne, kar pa po njenem mnenju iz spornega članka ni razvidno. Sama vsebina spornega članka, ki je zadostni meri povzeta tudi v razloge izpodbijane sodbe, pa na več mestih povsem jasno izpričuje, da je novinarka opisala le potek ene kazenske obravnave, kateri bo sledila še druga in da torej kazenski postopek še ni končan, pri čemer je novinarka tudi korektno izpostavila tožničin zagovor v bistvenem delu (ko je obdolženka trdila, da je zdravila le pripravila in ne tudi dala oskrbovancu). Ta potek obravnave je lahko opisala tudi, če ni bila ves čas prisotna na obravnavi in ni slišala, kaj so govorile zaslišane priče, kot sicer prvič v pritožbi še zatrjuje pritožnica, pri čemer pa tudi ne pojasni ali bi povzetek izpovedb zaslišanih prič v članku izboljšal oziroma v njeno korist objektiviziral predstavo o njeni neodgovornosti za očitano kaznivo dejanje pri bralcih. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se sodišče druge stopnje še sklicuje na zadostne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu. Ob teh ni izkazane nobene potrebe po razčiščevanju dejstev z zaslišanjem strank in priče kot tudi ne z vpogledom v kazenski spis, v katerem naj bi se nahajale tudi listine, ki jih je tožnica uporabila pri svojem zagovoru, pri čemer nenazadnje pritožnica niti ne navede, kakšne pravno bistvene okoliščine, ki naj bi bile izpuščene iz članka, bi lahko dokazala s predlaganimi in neizvedenimi dokazi.

Trditve o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju kot tudi celo bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi neobstoja potrebnih razlogov in obstoju naprotja med tistimi, ki so v sodbi navedeni, niso izkazane s kakšno procesno ali dejansko pomanjkljivostjo izpodbijane sodbe v tem delu.

Pritožnica nadalje trdi, da je zahtevala tudi popravo naslova članka, kjer je zapisano, da je domnevno odgovorna za storitev očitanega kaznivega dejanja, takšen zapis pa je nepravilen, ker v skladu z našim pravnim redom velja domneva nedolžnosti. Pritožbeno sodišče najprej sicer pripominja, da gre za v članku uporabljeni nepravni in nepravi izraz, ki pa vendarle tako v strokovni kot tudi laični javnosti ne vzbuja dvoma o tem, da tožnica še ni kriva in še manj obsojena za očitano kaznivo dejanje. Nenazadnje je v zadostni meri to pojasnjeno na večih mestih spornega članka, kot natančno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (glej v razlogih sodbe izpostavljena mesta članka o tem, da obstaja le domneva o njeni odgovornosti in v tej smeri zgolj za očitke iz obtožnega predloga, o tem da se bo kazenski postopek še nadaljeval in da torej še ni končan). Kar pa je v spornem primeru bistveno - tožeča stranka namreč niti v zahtevi naslovljeni na toženo stranko niti v samem tožbenem zahtevku tega popravka - to je popravo oziroma zamenjavo izraza "domnevno odgovorna" z drugim strokovno ustreznejšim izrazom - ni zahtevala in tako predmet presoje utemeljenosti zahteve po popravku objavljenega obvestila ni mogla biti ta zatrjevana nepravilnost oziroma netočnost. V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena ZPP, ki jo je glede na določbo 2. odstavka 44. člena Zmed potrebno uporabiti tudi v sodnih sporih v zvezi z objavo popravka ali odgovora, namreč odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti, ki je vsebovano tudi v določbi 1. odstavka

310. člena ZPP, po kateri odloči sodišče s sodbo o zahtevku). Zato o teh zatrjevanih dejstvih, četudi navajanih v naraciji tožbe in ne kot rečeno v samem pravovarstvenem zahtevku (izreku tožbe), prvostopno sodišče niti ni smelo in moglo odločati. Opisano velja tudi za pritožbeno zahtevo, da bi morale biti navedene tudi izjave prič in vsebina vprašanj, ki jih je obdolženka oziroma njen zagovornik postavila ostalim zaslišanim pričam, pri čemer so ti očitki celo prvič navedeni šele v pritožbi in gre glede na določbo 1. odstavka

337. člena ZPP zato za nedopustno pritožbeno navajanje novih dejstev, saj pritožnica niti ne navede razlogov, ki bi jo upravičevali do uveljavljanja novot v pritožbenem postopku.

Že sodišče prve stopnje je tožnici povsem razumljivo pojasnilo, da v spornem članku ni navedeno, da je tožnica dala zdravila temveč, da jih je le pripravila. Tudi v pritožbi prvič izpostavljeni izraz v članku, da je oskrbovanec dobil napačna zdravila, ne izkazujejo trditve, da mu je prav tožnica dala napačno zdravilo. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila v članku napačno povzeta vsebina obtožbe, ki se nanaša na očitek o tem, da je tožnica zdravilo le pripravila in ne tudi dala, takšna vsebina obtožbe pa je v članku tudi ustrezno povzeta (glej besedilo drugega odstavka osrednjega teksta članka, ki je izpostavljen tudi v razlogih izpodbijane sodbe).

Končno pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem prvostopnega sodišča, ki je zahtevo za objavo teksta iz 3. odstavka (to je navedbo, da je tožnica od direktorice zavoda neuspešno zahtevala takoj ustrezni nadzor, postavitev izvedenca medicinske stroke, obvestitev Zdravniške zbornice Slovenije in Zdravstvenega inšpektorata, direktorica pa je sama ugotavljala dejansko stanje in krivdo zvrnila na obdolženko) ocenilo kot takšno, ki bistveno ne dopolnjuje navedbe v objavljenem obvestilu, ki se eksplicitno osredotoča na potek kazenske obravnave in predvsem tožničin zagovor, pri čemer je izostala tudi tožničina utemeljitev, katere trditve v članku z njimi spodbija, kar vse predstavlja zakonsko zahtevo iz 4. odstavka 26. člena Zmed. Tožnica v pritožbi pri tem tudi neuspešno spodbija dejansko ugotovitev prvostopnega sodišča, izhajajočo iz dokazno pravilno ocenjenega zapisnika o kazenski obravnavi, da tožnica v svojem zagovoru teh okoliščin niti ni navajala. Tudi zato ni upravičena do dopolnjevanja novinarkinega članka, ki je navedla lahko le tisto, kar se je dogajalo na tej kazenski obravnavi. Vsebina zakonsko predvidene pravice do popravka objavljenega obvestila ni podajanje svojih sodb, mnenj ali stališč in kakršnihkoli trditev o katerihkoli dejstvih, temveč le tistih, s katerimi se popravljajo zatrjevana napačna ali neresnična dejstva oziroma navedbe v objavljenem besedilu ter navajanje le tistih okoliščin in dejstev, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (že cit. določba 4. odstavka 26. člena Zmed, ki podaja definicijo izraza popravek). Pri slednjem ne gre torej za takšne trditve, ki ničesar, kar je napisano ne spodbijajo, kot tudi ne trditve, ki se nanašajo na vsebinsko samostojno trditev, ki ničesar, kar je napisano, ne dopolnjujejo temveč predočajo neko novo okoliščino, katera pa celo ni bila sestavni del dogajanja, na katerega se opis v obvestilu nanaša. Pravica do popravka s svojo opisano korektivno funkcijo potiska vse drugačne zahteve po objavi trditev in pojasnil prizadetih oseb na področje objav v rubrikah, kot so pisma bralcev in podobno, in torej ne zagotavlja opisanega sodnega varstva.

Navedeno zakonsko ureditev je sodišče prve stopnje na pravilno in zadostno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo, ko je pravilno ugotovilo, da z nobeno od v tožbenem zahtevku navedeno trditvijo oziroma navedbo tožnica ne popravlja kakšnega zapisanega netočnega ali neresničnega dejstva kot tudi bistveno ne dopolnjuje vsebine kakšnega zapisanega dejstva, katerega bi istočasno tudi spodbijala oziroma pri tem izkazovala takšen namen in da zato ne gre za pravico do popravka, kot jo opredeljuje citirana zakonska določba.

Tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal na kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče ob povedanem zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ob povedanem je neutemeljen tudi pritožničin predlog za razpis pritožbene obravnave.