Jedro

Tožnik pri opravljanju svoje dejavnosti čiščenja v svoj delovni proces vključuje delavce, ki so bili napoteni s strani delodajalcev, ki za to dejavnost niso imeli izvedenega vpisa v register pri ministrstvu, pristojnem za delo. Za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa je bistvena ugotovitev, da so obravnavani delavci storitve čiščenja opravljali po navodilih in nadzorom tožnika, z delovnimi sredstvi in čistili tožnika in v delovni obleki tožnika. Navedeni delavci so bili tožniku na razpolago. Da gre za kontinuirano delo izkazujejo tudi evidence dela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za delo, OE Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku naložil, da mora prenehati opravljati delo z delavci, ki so napoteni oz. zagotovljeni od drugega delodajalca, ki je naveden v točki 1 izreka in nimajo vpisa v register na ministrstvu, pristojnem za delo, dokler vanj ne bodo vpisani (točka 1. izreka); rok za izvršitev odločbe je takoj po prejemu odločbe (točka 2. izreka); tožnik mora inšpektorju poročati o izvršitvi odločbe v 8-ih dneh po poteku posameznega roka (točka 3. izreka).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in tožbo vlaga zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Tožnik naj bi imel v svojem delovnem procesu na delovnih mestih čistilcev in čistilk delavce, ki so zaposleni v drugih družbah ali drugih s.p., vendar naj bi delali pod nadzorom in v skladu z navodilom tožnika oz. od njega pooblaščenih oseb. Prvostopenjski organ je napačno ugotovil, da obstajajo elementi zagotavljanja delavcev oz. napotitve iz ene družbe ali s.p. k tožniku. Tako ugotovljeno dejansko stanje je napačno. Tožnik dejansko ne dela z delavci, ki jih zagotavljajo drugi delodajalci, marveč gre za podizvajalsko razmerje tožnika na podlagi sklenjenih pogodb. Podizvajalci izvajajo čiščenje pri tožniku, ki je v danem primeru naročnik. Ne drži trditev, da so delavci, ki so zaposleni v teh družbah ali s.p., vključeni v delovni proces tožnika. Tožnik ne izvaja nadzora nad temi delavci in jim tudi ne daje navodil. Prav tako ne vodi neposredne evidence dejansko opravljenih ur in jih tudi ne razporeja iz enega objekta na drug objekt ter jim ne določa delovnega časa. Tožnik sam zaposluje več kot 80 delavcev, od tega razen čistilcev le še direktorja in dva administratorja. Glede na postopek dela ti ne morejo razporejati drugih delavcev in nadzirati njihovega dela ter jim dajati navodila, jih prerazporejati in jim določati delovni čas ter voditi evidence dejansko opravljenih ur. Tožnik izvaja le občasen nadzor lokacij, kjer se izvaja čiščenje. Tudi evidenco dejansko opravljenih ur zaposlenih pri podizvajalcih tožnik prejme od podizvajalcev, kot prilogo k računu za opravljeno storitev. Delovna oblačila tožnika pa ti delavci uporabljajo z namenom reklame tožnika, saj je na njih blagovna znamka tožnika.

Z večino naročnikov ima tožnik dogovorjeno plačilo na uro in se tako posledično sproti dogovarja s svojimi podizvajalci. Ne glede na dogovor v pogodbi, pa tožnik dejansko podizvajalcem A. s.p., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in E. d.o.o. plačuje pavšal, v katerem je všteta tudi cena čistil in delovnih sredstev. Ti podizvajalci pa ne izvajajo pogodbenih del s čistil in delovnimi sredstvi tožnika. Tožnik podizvajalcem v Ljubljani in okolici dostavlja svoja čistila in delovna sredstva, ker ima do naročnikov zavezo ekološkega oz. zelenega čiščenja. Podizvajalec F. d.o.o. pa je za tožnika izvedel le dva generalna čiščenja in tožnik z njim ne sodeluje.

Tožnik ugovarja, da se prvostopenjski organ ni opredelil do njegovih pripomb na zapisnik, ki jih izpodbijana odločba v obrazložitvi niti ne povzema. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, na podlagi česa so bile zatrjevane ugotovitve ugotovljene, saj se sklicuje na podizvajalske pogodbe, iz katerih pa takšne ugotovitve ne izhajajo. Sklicuje se tudi na evidence, glede katerih je tožnik že podal pojasnilo. Predlaga zaslišanje podizvajalcev in zaposlenih, ki bi edini lahko izvajali nadzor ostalih aktivnosti zaposlenih pri podizvajalcih. Pripominja tudi, da ima za čiščenje prostorov sklenjene z naročniki pogodbe za čiščenje več kot 500 objektov in glede na navedeno in glede na svojo kapaciteto nadzor in ostale aktivnosti do zaposlenih pri podizvajalcih, ki jih zatrjuje izpodbijana odločba, objektivno ni izvedljiv. Tožnik je že prekinil sodelovanje z naslednjimi podizvajalci, ki so navedeni v točki 1. izreka izpodbijane odločbe: A. s.p., B. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o., J. s.p. in F. d.o.o. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa tožniku prisodi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Pri pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je ta pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je za svojo odločitev navedel tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se v zvezi s tožbenimi ugovori sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, skladno z drugi odstavkom 71. člena ZUS-1 ter dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ tožniku pravilno in zakonito izrekel inšpekcijski ukrep prenehanja opravljanja dela z delavci, ki so napoteni oz. zagotovljeni od drugega delodajalca, ki so navedeni v točki 1 izreka izpodbijane odločbe, ker ti delodajalci nimajo izvedenega vpisa te dejavnosti v register na ministrstvu, pristojnem za delo. Med strankama je sporna zlasti narava dela delavcev in sicer vprašanje, ali gre v predmetni zadevi dejansko za napotene delavce ali pa gre za podizvajalsko oz. naročniško razmerje. V postopku je inšpekcijski organ ugotovil, da tožnik kot delodajalec v nasprotju s predpisi, ki urejajo trg dela v svoj delovni proces vključuje delavce drugih delodajalcev, ki za posredovanje delovne sile nimajo predpisanih dovoljenj. Na podlagi prvega odstavka 163. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) je opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku je vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjene pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika. Na podlagi drugega odstavka 163. člena ZUTD delodajalec, ki zagotavlja dela delavcev uporabniku je vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci zaradi zagotavljanja njihovega dela uporabniku na način, določen v prejšnjem odstavku, in je pridobil dovoljenje za opravljanje dejavnosti pri pristojnem ministrstvu za delo ter je vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb, za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ali v evidenco tujih pravnih fizičnih oseb za opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Delodajalec se lahko pri določitvi pogojev opravljanja dela sklicuje na pogoje, ki jih določi uporabnik. Uporabnik je na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZUTD vsaka pravna ali fizična oseba, za katero na način iz prvega odstavka 163. člena ZUTD začasno dela napoteni delavec.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da ima tožnik v svoj delovni proces vključene delavce drugih delodajalcev, ki nimajo predpisanega dovoljenja za opravljanje takšne dejavnosti (zagotavljanja delavcev uporabniku) s strani ministrstva, pristojnega za delo. Pri tem med strankama ni sporno dejstvo, da delodajalci, navedeni v točki 1 izreka izpodbijane odločbe ne izpolnjujejo pogojev iz prvega odstavka 164. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 167. člena ZUTD. Sporna je predvsem pravna narava razmerja med tožnikom in obravnavanimi delavci. Tožnik v tožbi ugovarja, da gre za podizvajalske pogodbe in ne za posredovanje dela delavcev uporabniku. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi po presoji sodišča izhajajo objektivne okoliščine, ki predstavljajo pravno razmerje zagotavljanja delavcev uporabniku. Obravnavani delavci pretežno uporabljajo delovna sredstva, ki jih zagotavlja tožnik, uporabljajo pa tudi njegovo delovno obleko. V pritožbi in tožbi tožnik sicer navaja, da jo uporabljajo za reklamne namene, kar na odločitev ne vpliva. Ugotovljeno je bilo tudi, da delavci tožnika delajo razpored dela obravnavanih delavcev. Obravnavani delavci so tudi tožniku ves čas na razpolago. Sodišče se z dokazno oceno prvostopenjskega organa v celoti strinja. Tudi po presoji sodišča je relevantna dejanska vsebina medsebojnih razmerij in ne naziv sklenjene pogodbe. Pomembno je dejansko izvajanje pogodbe ter način in pogoji opravljanja dela. Sam naziv oziroma poimenovanje pogodbe pa na odločitev ne vpliva. Tudi po presoji sodišča gre za takšno vsebino pogodb in za takšne dejanske okoliščine izvajanja dela, ki predstavljajo posredovanje delovne sile v smislu 163. člena ZUTD. Tudi po mnenju sodišča iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so izpolnjeni zakonski znaki iz prvega odstavka 163. člena ZUTD. Za presojo o vsebine in narave opravljanja dela je pomembno, ali so obravnavani delavci dejansko vključeni v delovni proces tožnika, ne glede na lokacijo, kjer se dela izvajajo. Tožnik je kot delodajalec tudi po presoji sodišča v nasprotju s predpisi (ZUTD) v svoj delovni proces vključil delavce drugih delodajalcev, ki za posredovanje delovne sile niso razpolagali s predpisanimi dovoljenj in niso bili vpisani v register pri ministrstvu, pristojnem za delo.

Na podlagi 2. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID-1) je pristojnost inšpekcije za delo, da nadzira izvajanje zakonov, predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov s področja varnosti in zdravja pri delu, delovnih razmerij, minimalne plače, trga dela in zaposlovanja, dela in zaposlovanja tujcev itd. Inšpektorat za delo ima na podlagi 16. člena ZID-1 po opravljenem inšpekcijskem nadzoru pravico in dolžnost, da z odločbo zavezancu odredi, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oz. aktom v roku, ki ga določi zagotovi izvajanje zakonov in drugih predpisov. Na podlagi 3. točke 19. člena ZID-1 inšpektor z odločbo prepove opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa oz. uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi, da je delodajalec oz. uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja in trg dela posredovani delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela delavcev uporabniku, omogočil delo delavcu v nasprotju s predpisi, ki ureja trg dela. Na pravilno navedeni pravni podlagi je bil tožniku pravilno izrečen inšpekcijski ukrep, da mora prenehati opravljati delo z delavci, ki so bili napoteni oz. zagotovljeni od v točki t izreka izpodbijane odločbe navedenih delodajalcev, ker ti niso imeli izvedenega vpisa v register na ministrstvu, pristojnem za delo, vse dokler vanj ne bodo vpisani.

V zadevi je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik pri opravljanju svoje dejavnosti čiščenja v svoj delovni proces vključuje delavce, ki so bili napoteni s strani delodajalcev, ki za to dejavnost niso imeli izvedenega vpisa v register pri ministrstvu, pristojnem za delo. Za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa je bistvena ugotovitev, da so obravnavani delavci storitve čiščenja opravljali po navodilih in nadzorom tožnika, z delovnimi sredstvi in čistili tožnika in v delovni obleki tožnika. Navedeni delavci so bili tožniku na razpolago. Da gre za kontinuirano delo izkazujejo tudi evidence dela. Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da so bila v postopku kršena pravila postopka. Iz podatkov predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in izvedenih dokazih (inšpekcijski zapisnik 06120-980-2014-14 z dne 6. 11. 2014, na katerega je tožnik 20. 11. 2015 tudi podal pripombe).

Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z določbo prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve izhajajo razlogi, zaradi katerih prvostopenjski organ ocenjuje, da gre za razmerje, kot ga določa 163. člen ZUTD, torej, da gre za napotene delavce drugih delodajalcev oz. za zagotavljanja dela delavcev uporabniku (prvi odstavek 163. člena ZUTD-C) in ne gre za podizvajalsko razmerje, kot to ugovarja tožnik Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.