Jedro

Dokazna ocena dobrovernosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je najprej izdalo sklep in dopustilo spremembo tožbe, vendar to ni predmet pritožbe. Nato je zavrnilo primarna in podredni tožbeni zahtevek, ki so se glasili takole:

1.

„Ugotovi se, da sta tožeči stranki solastnika, in sicer vsak do ene polovice dela parcele, št. 2405/1, k.o. R., ki ga tvori trikotnik, ki poteka z eno stranico na meji s parcelo, št. 2405/6, k.o. R., na drugi strani s stranico na meji s parcelami, št. 2406/28, 2406/36, 2406/15 in 2406/44, vse k.o. R., tretji krak trikotnika pa predstavlja daljica od krajne jugovzhodne točke parcele, št. 2405/6, k.o. R. do krajne točke parcele, št. 2406/44, k.o. R..

Tožena stranka E. R. je dolžna naročiti geodetsko odmero oziroma parcelacijo navedenega dela parcele, osnovanje nove parcelne številke tega dela parcele in po pravnomočno izvršeni parcelaciji izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bosta lahko tožeči stranki vpisali kot solastnika vsak do ene polovice na novo nastali parceli, sicer bo takšno listino nadomestila sodba, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Ugotovi se, da sta toženi stranki posegli v solastninski pravici tožečih strank dela parcel, štev. 2405/1, k.o. R.; parcele, ki ga tvori trikotnik, ki poteka z eno stranico na meji s parcelo, št. 2405/6, k.o. R., z drugo stranico na meji s parcelami, št. 2406/28, 2406/36, 2406/15 in 2406/44, vse k.o. R., tretji krak trikotnika pa predstavlja daljica od krajne jugovzhodne točke parcele, št. 2405/6, k.o. R. do krajne zahodne točke parcele, št. 2406/44, k.o. R., tako da sta v času od 11. do 14. avgusta 2007 izruvala 6 kovinskih stebrov ograje in postavila svojo leseno ograjo, nato pa v času od 16.8. do 17.8.2007 porušila vse preostale kovinske stebre ograje na meji, ki se je nahajala na daljici od krajne jugovzhodne točke parcele, št. 2405/6, k.o. R. do krajne zahodne točke parcele, št. 2406/44, k.o. R..

Toženi stranki sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da nazaj na isto mesto postavita oziroma zabetonirata vse podrte kovinske stebre ter podreta in odstranita na novo postavljeno leseno ograjo na navedenem delu parcele, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Toženi stranki sta dolžni v bodoče prenehati oziroma se izogibati takšnih in podobnih dejanj oziroma posegov v solastninsko pravico tožečih strank, zlasti pa ne smeta na noben način posegati v navedeni del parcele, pod izvršbo“.

2.

„Ugotovi se, da sta toženi stranki nadalje posegli v solastninski pravici tožečih strank dela parcele, štev. 2405/1, k.o. R.; ki ga tvori trikotnik, ki poteka z eno stranico na meji s parcelo, štev. 2405/6, k.o. R., z drugo stranico na meji s parcelami, štev. 2406/28, 2406/36, 2406/15 in 2406/44, vse k.o. R., tretji krak trikotnika pa predstavlja daljico od krajne jugovzhodne točke parcele, štev. 2405/6, k.o. R. do krajne zahodne točke parcele, št. 2406/44, k.o. R., - tudi tako da sta dne 24.10.2008 podrla dve sadni drevesi in eno smreko, vse last tožnikov, ki so se nahajali na omenjenem delu parcele 2405/1, k.o. R., na tem delu postavila ograjo, sestavljeno iz 12 kovinsko betonskih stebrov ter na ta del navozila pesek.

Toženi stranki sta dolžni vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstranita in odpeljeta vseh dvanajst svojih kovinsko betonskih stebrov, odstranita nasuti pesek ter ga odpeljeta ter mesta, kjer se nahajajo stebri ter pesek, zasujeta oziroma posujeta z zemljo ter zasadita na ista mesta, kjer so prej stala navedena drevesa – dve novi sadni drevesi ter novo smreko, v roku 8 dni.

Toženi stranki sta se dolžni v bodoče vzdrževati takšnih in podobnih dejanj, pod izvršbo“.

3.

„Ugotovi se, da sta tožeči stranki solastnika, in sicer vsaka do ene polovice dela parcele, štev. 2405/1, k.o. R., ki ga tvori trikotnik, ki poteka z eno stranico na meji s parcelo, št. 2405/6, k.o. R., z drugo stranico na meji s parcelami, štev. 2406/28, 2406/36, 2406/15 in 2406/44, vse k.o. R., tretji krak trikotnika pa predstavlja daljico do krajne zahodne točke parcele, št. 2406/44, k.o. R., kot izhaja iz elaborata pooblaščene geodetske organizacije, ki je sestavni del sodbe, in ki dobi svojo parcelno številko na podlagi odločbe pristojne geodetske uprave.

Tožena stranka E. R. je dolžna naročiti geodetsko odmero oziroma parcelacijo navedenega dela parcele, osnovanje nove parcelne številke tega dela parcele in po pravnomočno izvršeni parcelaciji izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bosta lahko tožeči stranki vpisali kot solastnika vsak do ene polovice na novo nastali parceli, sicer bo takšno listino nadomestila sodba, v roku 15 dni, pod izvršbo“.

Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.705,57 EUR v 15 dneh. Ugotovilo je, da tožnikoma ni uspelo dokazati, da bi sporno zemljišče priposestvovala.

Zoper sodbo se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Sodišče druge stopnje bo potrebne pritožbene trditve povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialnopravno je pravilna odločitev o zavrnitvi vseh tožbenih zahtevkov. Sodišče druge stopnje sprejema razloge izpodbijane sodbe in tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Pritožba najprej navaja, da je sodišče svojo sodbo oprlo na ugotovitev, da tožeči stranki nista dokazali, da so bili pravni predniki tožencev lastniki sporne parcele. Ta trditev da je bila podana šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Ker tega dejstva toženi stranki prej nista zatrjevali, bi ga sodišče ne smelo upoštevati glede na določbo 286. člena ZPP. Ker ga je, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP, kajti ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče druge stopnje se s tem ne strinja. Predvsem sodba ne temelji na tej ugotovitvi oziroma ta ugotovitev ni bistvena, kajti odločilno je – s tem pa se strinja tudi sodišče druge stopnje – da B. V. kot pravni prednik tožnikov ni bil dobroveren. Četudi bi bila torej zatrjevana kršitev podana, pa ni vplivala niti na zakonitost niti na pravilnost sodbe. V zvezi s tem pa tudi ni mogoče trditi, da je bila tožnikoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot je zapisano zgoraj, pa se tudi sodišče strinja s trditvijo, zapisano v zadnjem odstavku pritožbe na list. št. 61, da dejstvo, ali je bil pravni prednik toženih strank lastnik tudi spornega zemljišča, niti ni pravno pomembno.

Pritožba nato trdi, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, ki nasprotuje dobrovernosti tožnikov. Navaja, da seveda tožnika nista bila vpisana kot lastnika, saj bi sicer tožba ne bila potrebna. Sta pa sporni del ves čas uporabljala ob vedenju toženih strank in njunega pravnega prednika. Zato sta bila v dobri veri, da gre za njun del parcele. Sodišče spregleda dobroverno priposestvovanje, za katerega je treba uporabljati nepremičnino 20 let in ne 10 let. Tako priposestvovanje je bilo predvideno po prej veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR in Občem državljanskem zakoniku – ODZ. Pritožba pravi, da je sodišče napačno uporabilo Stvarnopravni zakonik – SPZ. Moralo bi uporabiti ZTLR in ODZ ter prej veljavno sodno prakso. Do uveljavitve SPZ v letu 2003 je namreč poteklo več kot 20 let, od kar sta tožnika povsem nemoteno uporabljala sporni del v prepričanju, da gre za njuno parcelo oziroma del njune parcele. Po stališču pritožbe je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnika z listinami dokazati dogovor med pravnimi predniki. Tudi sicer je v primeru dogovora o prenosu lastninske pravice treba ugotoviti dobro vero, saj pridobitelj upravičeno meni, da je prejel zemljišče od lastnika. Ker je stvar uporabljal določen čas, ne da bi mu lastnik nasprotoval, stvar priposestvuje. Na podlagi ugotovitve, da je obstajal nekoč celo dogovor o uporabi oziroma prenosu zemljišča v last, bi sodišče moralo ugotoviti, da gre za dobroverno priposestvovanje. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj meni, da tožnika nista bila v dobri veri. Sicer pa se dobra vera domneva. Ker sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki sta ga predlagali toženki, domneva dobre vere že teoretično ni mogla biti izpodbita. Prva tožeča stranka pa je pri zaslišanju povedala, da je obstajal celo dogovor o izročitvi dela parcele v last kot plačilo za opravljena elektro dela. Listina o dogovoru ni edini relevanten ali celo nujen dokaz. Gre za sodbo presenečenja. Nepravilno je zavrnjen tudi negatorni del tožbe, ker predhodno ne ugotovi, da sta stranki originarno pridobili lastninsko pravico.

Sodišče druge stopnje na to odgovarja, da se sicer strinja s pritožbo, da bi bilo glede na tožbene trditve o tem, da naj bi se priposestvovanje začelo že leta 1974 ali 1975, treba upoštevati 20 letni priposestvovalni rok po ZTLR (4. odstavek 28. člena ZTLR in Načelno mnenje XXIII. Skupne seje ZS 14. in 15.12.1983, Poročilo VS SL 1985/I, stran 1). Vendar pa je tudi ZTLR zahteval dobrovernost posestnika. Posestnik je moral biti ves čas prepričan, da je stvar njegova, ker ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni tako (Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik Ljubljana 1993, stran 90, tč. 13). Res je, da se dobra vera domneva, kot pravi pritožba. Vendar bi v konkretnem primeru morala tožnika navesti, na kakšni podlagi sta bila skupaj s svojim pravnim prednikom prepričana, da je sporni del zemljišča njihov. To velja še posebej zato, ker se je tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicevala na zemljiškoknjižno stanje in je s tem nasprotovala dobrovernosti tožnikov, kajti trdila je, da bi tožnika morala zemljiškoknjižno stanje poznati. Na tožnikih je bil tedaj dokaz o tem, da gre za njuno dobrovernost, kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju. Ta dokaz pa jima ni uspel, saj sta v tožbi trdila, da so sporni del zemljišča uporabljali (ne da bi navedla na kakšni podlagi), kasneje pa sta trdila, da so sporni del zemljišča uporabljali v dobri veri, da gre za kupljeni del parcel (list. št. 40 in 48). Zaslišana kot stranka pa je M. V. izpovedala nekaj tretjega, in sicer, da naj bi ta del zemljišča pridobili glede na dogovor med J. S. in E. R. v zvezi s plačilom za opravljeno delo. Izpovedala je tudi, da je B. V. hotel urediti zemljiškoknjižno stanje in urediti prepis, pa do tega ni prišlo. Trditve tožeče stranke torej v zvezi z bistvenim delom – torej na kakšni podlagi naj bi tožniki mislili, da so pridobili lastninsko pravico – niso bile konsistentne. Tožnika oziroma njun pravni prednik bi bili dobroverni, če bi bili prepričani, da so postali lastniki, na podlagi določenega pravnega posla. Zgolj uporaba sama po sebi, pa ne more pripeljati do lastninske pravice.

Sodišče druge stopnje se tako strinja s sodiščem prve stopnje, da o dobrovernosti tožnikov ni mogoče govoriti, kajti že njihove trditve in dokazi v povezavi s sklicevanjem tožene stranke na zemljiškoknjižno stanje ne dajejo podlage za ugotovitev, da sta bila tožnika oziroma njun pravni prednik dobroverna.

Tako je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi negatornega dela tožbe.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.