Jedro

Zaradi nenačrtovanega rojstva otrok, kot posledica zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe (točka II izreka) ter odločbo o pravdnih stroških (točka III izreka) se delno ugodi in se prvostopna sodba v zavrnilnem delu (točka II izreka): - spremeni tako, da se znesek 4.172,93 EUR (točka I prvostopnega izreka) nadomesti z zneskom 6.172,93 EUR; - glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 8.012,00 EUR in mesečne rente v znesku 267,10 EUR (točka II izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III prvostopnega izreka) razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje;

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba toženca in pritožba toženke pa v celoti, zavrnejo ter v nespremenjenem in nerazveljavljenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče v točki I izreka prvega toženca Z.D.R.N.K. (nadalje: toženec) in drugo toženko Z.M. d.d. (nadalje: toženka) iz naslova nepremoženjske škode, katero je tožnica utrpela zaradi neuspele prekinitve nosečnosti (neuspeli splav) obsodilo na nerazdelno plačilo odškodnine za prestani strah tožnice v znesku 4.172,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je od navedenega zneska toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od 4. 11. 2002 do plačila, toženka pa od 10. 4. 2001 dalje do plačila. V točki II izreka je prvostopno sodišče v presežku do zneska 27.908,00 EUR (pravilno je: 24.970,08 EUR) zavrnilo tožbeni zahtevek. V odločbi o pravdnih stroških (točka III prvostopnega izreka) je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženca v višini 1.404,99 EUR in toženki v znesku 92,37 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih za presojo vtoževane odškodnine za prestane fizične bolečine tožnice in za njeno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Po pravilni presoji bi prvostopno sodišče tožnici zaradi storjene zdravniške napake po zdravnici, zaposleni pri tožencu, moralo prisoditi tudi odškodnino za prestane fizične bolečine in za zmanjšanje življenjske aktivnosti. V tej smeri bi prvostopno sodišče moralo slediti tudi dokaznemu predlogu tožeče stranke za pritegnitev drugega izvedenca medicinske stroke, zaradi česar je tudi dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Prvostopno sodišče je nadalje neutemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek iz naslova premoženjske škode. Zaradi zdravniške napake je tožnica rodila otroka - dvojčka, katerih rojstvo ni želela, rojena otroka pa je bila dolžna preživljati. Tožena stranka je dolžna iz navedenega razloga tožnici povrniti znesek, ki ga je tožnica porabila za preživljanje otrok, plačati pa ji je dolžna tudi mesečno rento za stroške preživljanja otrok. Nadalje izpodbija odločitev prvostopnega sodišča, ko ta v razlogih presoja ali je pri Splošni bolnišnici XY bila tožnici dana pojasnilna dolžnost. Takšna presoja po pritožbi ni potrebna, ker je o odškodninski odgovornosti Splošne bolnišnice XY že pravnomočno odločeno. Pritožba tožeče stranke izpodbija tudi odločbo o pravdnih stroških z navajanjem, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo pravdnega uspeha. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani zavrnilni del prvostopne sodbe spremeni tako, da je toženka poleg že prisojene odškodnine dolžna plačati še odškodnino v znesku 20.539,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da sta toženca tožnici od 1. 11. 2002 dolžna plačevati še mesečno rento v znesku 267,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Obsodilni del s pritožbo izpodbijata toženec in toženka. Toženec uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče sicer pravilno presodilo, da je zdravnica, zaposlena pri tožencu, spregledala oziroma napačno ocenila velikost tožničine maternice in s tem povezan sum, da se tožničina nosečnost nadaljuje, kljub umetni prekinitvi nosečnosti. Kljub navedeni napaki pa bi tožnica želeni splav lahko opravila po opravljenem pregledu z dne 24. 1. 2000, ko je bila ugotovljena nosečnost, ker bi tega lahko opravila najkasneje do 2. 2. 2000, do dopolnjenega 22. tedna nosečnosti. Med ravnanjem zdravnice ginekologinje, zaposlene pri toženi stranki, in nastalo posledico (rojstvo otrok) tako ni vzročne zveze. Tožnica bi lahko splav še vedno brez zapletov opravila. Sicer pa je za nastalo stanje kriva tudi sama tožnica, ker kontrolnih pregledov po opravljenem splavu v S.B. XY ni opravila v dogovorjenih rokih. V primeru, da pa je podana odškodninska odgovornost toženca, pa je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo znatno previsoko odškodnino za prestani strah, ker je ta trajal največ dva meseca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka prvostopno sodbo izpodbija le glede začetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za prestani strah tožnice. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Po pritožbi je toženka zapadla v zamudo šele s sprejemom tožbe, ne pa s dnem 10. 4. 2001, ko je predpravdni odškodninski zahtevek tožeče stranke zavrnila iz razloga, ker je razpolagala s podatki, da se tožnica nikoli ni zdravila pri tožencu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem obrestnem delu spremeni tako, da pritožbi ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe v obsodilnem delu in ugoditev pritožbi tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6. Toženec in toženka nista vložila odgovora na pritožbo.

7. Zadeva je bila pritožbenemu sodišču predložena v pristojno odločanje dne 8. 8. 2011 iz razloga, ker se je zadeva zaradi revizije tožeče stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1517/2008, izdano v predmetni zadevi, nahajala na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

8. V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi zdravniške napake, v obliki prestanega strahu, prestanih fizičnih bolečin in zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kot premoženjsko škodo pa uveljavlja odškodnino v obliki denarne rente, katere temelj utemeljuje z nezaželenim rojstvom otrok zaradi zdravniške napake, višino pa s stroški preživljanja otrok.

9. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožbi toženca in toženke sta neutemeljeni.

10. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja naslednji potek dogodka: - tožnica je kot 17-letno dekle bila pri ginekologinji dne 5. 11. 1999 seznanjena, da je noseča in ima dvojčka. Tožnica nosečnosti in rojstva otrok ni želela ter je dobila napotnico za umetno prekinitev nosečnosti, - tožnica je bila dne 8. 11. 1999 sprejeta na ginekološko porodniški oddelek S.B. XY zaradi umetne prekinitve nosečnosti z dvojčki. Ob sprejemu je bila noseča 9 tednov in 2 dni. Umetna prekinitev nosečnosti je bila opravljena v splošni anesteziji. Iz bolnišnice je bila 10. 11. 1999 odpuščena v domačo oskrbo z navodilom o 7-dnevnem počitku in kontrolnem pregledu pri izbranem ginekologu čez 3 ali 4 tedne.

- na kontrolni pregled pri izbrani ginekologinji v ZD RNK (toženec) se je tožnica zglasila dne 17. 12. 1999. Izbrana ginekologinja je pri pregledu ugotovila normalno stanje po izvedenem splavu. Zaradi glivičnega vnetja nožnice je tožnici predpisala ustrezna zdravila ter ji tudi predpisala kontracepcijske tablete, - zaradi slabega počutja in znakov nosečnosti se je tožnica pri izbrani ginekologinji ponovno zglasila na pregled dne 24. 1. 2000. Takrat je ginekologinja ugotovila nosečnost tožnice in dejstvo, da umetna prekinitev nosečnosti (splav) v SB XY ni bila uspešna in da je tožnica še vedno noseča z dvojčki in da je v 20. tednu nosečnosti. Ginekologinja je tožnico napotila v ginekološki dispanzer porodniškega oddelka SB XY. Tam so ugotovili enako, kot je ugotovila že ginekologinja, - tožnica se za ponovno umetno prekinitev nosečnosti ni odločila, pri čemer iz izpovedbe tožnice in njene matere izhaja, da se za prekinitev nosečnosti koncem meseca januarja 2000 ni odločila iz razloga, ker je zaradi dolgotrajne nosečnosti že obstajala (tako so jima povedali zdravniki) nevarnost za življenje tožnice, umetna prekinitev nosečnosti pa bi bila opravljena tako, „da bi rodila mrtva otroka“, - na nadaljnje kontrolne preglede je tožnica hodila v ambulanto za patološko nosečnost GKKCL, kjer pa ni bilo ugotovljeno pomembnejših odstopanj od normalnega poteka dvoplodne nosečnosti, - tožnica je dvojčka rodila v 33. tednu nosečnosti, dne 22. 4. 2000. Otroka sta se rodila zdrava in porodni potek je bil brez posebnosti. Mati in otroka sta bila v domačo oskrbo odpuščena 19. 5. 2000. Otroka sta po izvedencu pediatru bila pregledana dne 19. 8. 2004 in takrat je izvedenec ugotovil za sina, da v somatskem statusu ne odstopa od normale, za hčerko pa je bila ugotovitev enaka z dodatkom, da ta škili na desno oko in ima kariozno zobovje.

K sodbi:

11. Pravni temelj odškodninske odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu, je poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 134. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), temelječa na zavezi po strožji profesionalni skrbnosti tistih, ki to dejavnost opravljajo. Objektivna je le odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje svojih delavcev, ki pa se je zdravstvena ustanova lahko razbremeni, če uspe dokazati, da je v okoliščinah primera njen delavec (zdravnik) ravnal kot je treba (170. člen ZOR). V praksi se strokovne napake pripetijo praviloma zaradi zdravnikove malomarnosti. Ta se kaže v nevestnosti, neskrbnosti, neznanju ali lahkomiselnosti zdravnika, ki ni v skladu s standardnimi pravili zdravniške doktrine oziroma profesionalnim ravnanjem. Kot tako medicinsko napako opredeljuje tudi določba tedaj veljavnega 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti - ZZDej. Kršitev pojasnilne dolžnosti pa je podana takrat, kadar je ravnanje po strokovni plati neoporečno (lege artis), pa je vseeno prišlo do poslabšanja zdravja pacienta, vendar pacient v poseg v lastno integriteto ni predhodno informirano privolil (47. člen ZZDej).

12. Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da je zdravnica, ginekologinja, zaposlena pri tožencu, ob ginekološkem pregledu tožnice dne 17. 12. 1999 storila strokovno zdravniško napako, kot jo opredeljuje 45. člen ZZDej. Iz izvedenskega mnenja izvedenca Medicinska fakulteta v Ljubljani - Komisija za izvedenska mnenja, za katerega sta izvedensko mnenje opravila doc. dr. Andrej Vogler, specialist ginekolog in porodničar ter prof. dr. Ciril Kržišnik, specialist pediater (stran 8 izvedenskega mnenja, list. št. 84 spisa) namreč izhaja, da je ginekologinja pri takratnem pregledu očitno spregledala ali napačno ocenila velikost tožničine maternice in s tem povezan sum, da se tožničina nosečnost nadaljuje kljub umetni prekinitvi nosečnosti. Ob takem sumu bi se morala opraviti ultrazvočna preiskava, da bi se nosečnost potrdila ali ovrgla. Ta pa ni bila opravljena. Takšno postopanje zdravnice pri navedenem pregledu pa predstavlja nevestno, neskrbno ter nestrokovno postopanje zdravnika (ginekologinje), ki ni v skladu s standardnimi pravili stroke oziroma profesionalnim ravnanjem zdravnika. Tako postopanje tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja malomarno ravnanje zdravnika in s tem povezano odškodninsko odgovornost toženca, pri katerem je zdravnica zaposlena. Toženka (zavarovalnica) pa je pasivno legitimirana na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti toženca (zavarovanca toženke).

13. Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 384/2009 (ta je bila izdana v obravnavani zadevi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo Splošne bolnišnice XY, kjer je bila opravljena neuspešna prekinitev nosečnosti) zavzelo stališče, da zaradi nenačrtovanega rojstva otrok, kot posledica zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane. Gre za odškodnino zaradi posega v pravico ženske, da odloča o svojem telesu in o tem, ali bo rodila otroka ali ne. Zato je treba ločiti rojstvo otroka (in njegovo pravico, da je spoštovan kot človek), od preživnine (ki sama po sebi ni v nasprotju s pravnim redom in omogoča sredstva za boljše življenje otroka in družine). V Evropi se odškodnina za premoženjsko škodo v smislu rente za stroške preživljanja otroka do njegove polnoletnosti sicer še vedno redko prisoja (razen v primeru, ko je odločitvi staršev, da ne bodo imeli otroka, botroval finančni razlog), je pa odškodnina pogosto dodeljena za bolečine in strah v času nosečnosti, poroda, izgube dohodka v času nosečnosti in razumnem roku po rojstvu. Razlog za to gre iskati predvsem v poskusu ureditve primerov iz medicinske stroke. Če zdravniki ne bi bili odgovorni za morebitno nastalo škodo kot posledico malomarnega opravljanja postopkov, kot je npr. umetna prekinitev nosečnosti, bi to pomenilo, da se tolerira opravljanje zdravstvene dejavnosti na tovrsten način (npr. malomarno ravnanje).

14. Pritožba toženca ima načeloma prav, da bi tožnica nameravano neželjeno prekinitev nosečnosti (splav) lahko opravila do konca meseca januarja 2000, torej še v času po opravljenem pregledu z dne 24. 1. 2000, ko je bila ugotovljena njena nosečnost. Ker pa v prekinitev nosečnosti v navedenem obdobju ni privolila oziroma se zanjo ni odločila, je v mesecu aprilu rodila dva zdrava otroka. Pritrditi ni pritožbi, da zaradi takšnega ravnanja tožnice ni vzročne zveze (pretrganje vzročne zveze) med zdravniško napako zdravnice ter nastalo posledico - rojstvom otrok. Odklonitev splava po tožnici in s tem preprečitev nezaželenega rojstva otrok je vprašanje sodelovalne dolžnosti pacienta - tožnice pri odpravi za otroka nevarne in za tožnico nezaželene nosečnosti, ne pa vprašanje pretrganja vzročne zveze. Zaradi nesodelovanja (odklonitve) tožnice pri izvedbi splava se lahko le doseže znižanje odškodnine po določbi petega v zvezi s četrtim odstavkom 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem pa je potrebno presojati, ali je ravnanje oškodovanca, v danem primeru tožnice, razumno in življenjsko sprejemljivo.

15. Dejstvo je, da je zaradi neskrbnega pregleda tožnice po ginekologinji z dne 17. 12. 1999 v končni fazi prišlo do rojstva zdravih dvojčkov in da rojstvo zdravih otrok ne predstavlja škode za tožnico. Tožnica pa bi se (temu pritožba toženca ne oporeka) v primeru, da bi bilo dne 17. 12. 1999 ugotovljeno, da se nosečnost kljub opravljenemu splavu nadaljuje, odločila za ponovno umetno prekinitev nosečnosti. V mesecu decembru 1999 splav zagotovo ne bi predstavljal takšne nevarnosti za tožnico, kot poseg koncem meseca januarja leta 2010, ko je bilo dne 24. 1. 2000 po isti ginekologinji ugotovljeno, da se nosečnost nadaljuje in da splav dvojčkov z dne 8. 11. 1999 ni bil uspešen. Tožnica se v mesecu januarja 2000 ni odločila za ponoven splav, ker jo je bilo strah za lastno življenje in ker bi „rodila mrtva otroka“. Ali drugače povedano, tožnica ob skrbnem in strokovnem postopanju ob pregledu pri ginekologinji z dne 17. 12. 1999 ne bi nadaljevala z nosečnostjo, o kateri je bila po isti ginekologinji seznanjena šele dober mesec kasneje, ko se je očitno iz razloga strahu za lastno zdravje in življenje ter moralnih razlogov (velikost plodu) ni odločila za ponovno prekinitev nosečnosti. Takšna odločitev tožnice o nadaljevanju nosečnosti (odklonitev splava) je razumna in življenjsko sprejemljiva in zato kot tako ne more vplivati na zmanjšanje odškodnine po določbi petega in četrtega odstavka 266. člena ZOR. Pritrditi tudi ni pritožbi toženca, da je podana deljena odškodninska odgovornost, ker tožnica kontrolnih pregledov po splavu (poskusu splava) ni opravila v določenih rokih. Takim izvajanjem ni pritrditi, ker je tožnica prvi pregled z dne 17. 12. 1999, ko je bila storjena zdravniška napaka, opravila dejansko nekaj dni po dogovorjenem roku. Tak potek časa pa je prej v škodo toženca, kot tožnice, ker je bilo nadaljevanje nosečnosti tožnice dne 17. 12. 1999 vsekakor zaradi rasti zarodkov bolj zaznavno, kot poprej.

16. Pritrditi je prvostopnemu sodišču, da je tožnica upravičena do odškodnine za prestani strah, ki se je pri tožnici odražal predvsem kot strah za rojstvo zdravih otrok in za njeno zdravje. Obstoj takega strahu izhaja ne samo iz izpovedbe tožnice, zaslišane kot stranke, temveč tudi iz izvedenskega menja (stran 10 izvedenskega mnenja, list. št. 86 spisa). Navedeni strah je pri tožnici dejansko obstajal od 24. 1. 2000, ko je bilo ugotovljeno nadaljevanje nosečnosti, pa do koncem meseca aprila 2000, torej do rojstva otrok oziroma nekaj dni po rojstvu otrok, ko je bilo ugotovljeno, da sta se rodila zdrava otroka in da je z materjo otrok (tožnico) vse v redu. Navedeno trajanje in intenziteta strahu (nadaljevanje nosečnosti po neuspelem splavu, ob predhodnem jemanju kontracepcijskih tablet pri povprečni bodoči materi zagotovo povzroča veliko zaskrbljenost in strah za lastno zdravje in zdravje otrok) tudi po presoji pritožbenega sodišča narekuje po sodišču prve stopnje odmerjeno odškodnino v višini 4.172,93 EUR. Pavšalna pritožbena izvajanja toženca, da je odškodnina odmerjena previsoko, so neutemeljena.

17. Pritožba tožeče stranke ima prav, da tožnici pripada tudi odškodnina za prestane fizične bolečine in nevšečnosti, katere je tožnica trpela zaradi nenačrtovanega in neželenega rojstva otrok, kot posledice zdravniške napake. Dejstvo je, da je tožnica (tako iz izvedenskih mnenj) bila deležna po ugotovitvi, da je še vedno noseča in da bo rodila, številnih pregledov pred in po rojstvu otrok. Sam porod, kot sta povedala izvedenca, pa je potekal brez posebnosti, pri čemer ne more biti sporno, da že porod brez posebnosti povzroča bolečine ženski, ki rojeva. Izhajajoč iz takšnih ugotovitev, katere sicer ugotavlja že prvostopno sodišče, pravilna uporaba materialnega prava (upoštevaje citirano odločbo VSRS II Ips 384/2009) narekuje odmero odškodnine za pretrpljene fizične bolečine tožnice. Po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo po 200. členu ZOR znaša 2.000,00 EUR. Pritožbena zavzemanja tožeče stranke za še višjo odškodnino za tovrstno škodo so neutemeljena.

18. Iz izvedenskega mnenja navedenega izvedenca ne izhaja, da bi tožnica v posledici nosečnosti in poroda utrpela zmanjšanje življenjske aktivnosti in zato ji odškodnina za tovrstno nepremoženjsko škodo ne pripada. Pod zmanjšanje življenjske aktivnosti, kot vrstno nepremoženjske škode, ne spadajo težave oziroma zmanjšanje aktivnosti, ki jih je tožnica imela v posledici nosečnosti in tudi ne tožničini napori, ki jih je imela v zvezi z materinstvom, kot skuša prikazati pritožba. Nosečnost tožnice je bila le začasne narave in ni povzročala (tako izvedenci) upada telesnih ali psihičnih zmožnosti tožnice. Materinstvo tožnice je trajno in pritožbeno sodišče verjame, da je tudi naporno, vendar praviloma, to velja tudi za tožnico, ne povzroča zmanjšanja (upad) telesnih in psihičnih zmožnosti, kot to določba 200. člen ZOR. Tako pa so neutemeljena pritožbena izvajanja tožnice, da zmanjšanje družbene in osebne aktivnosti tožnice v posledici nosečnosti in materinstva predstavlja pravno priznano škodo iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice.

19. Pritožba tožeče stranke nima prav, da bi prvostopno sodišče po izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke v dokazni postopek moralo pritegniti novega izvedenca medicinske stroke. Predlogu po pritegnitvi novega izvedenca medicinske stroke prvostopno sodišče pravilno ni sledilo iz razloga, ker je že na podlagi navedenega izvedenskega mnenja (izvedenko mnenje je bilo podano pisno in dopolnjeno ustno na zaslišanju pred sodiščem v prisotnosti pravdnih strank) sodišče razjasnilo vsa odločilna vprašanja o odškodninski odgovornosti tožene stranke ter obstoju, vrsti, trajanju in intenziteti vtoževanih oblik nepremoženjske škode, katero je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela tožnica.

20. Po spremenjeni prvostopni sodbi sta toženec in toženka dolžna nerazdelno plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6.172,93 EUR (za strah 4.172,93 EUR, za fizične bolečine 2.000,00 EUR). Tako prisojena odškodnina je v skladu z 200. členom ZOR ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na sodno prakso za podobni primer se pritožbeno sodišče ni moglo sklicevati, ker podobnega primera ni ugotovilo.

21. Toženka je od navedenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 10. 4. 2001 dalje, ker je navedenega dne zavrnila predpravdni odškodninski zahtevek oškodovanca - tožnice. Dejstvo, da je toženka odškodninski zahtevek zavrnila iz razloga, ker je toženec (zavarovanec toženke) sporočil, da se tožnica „nikoli ni zdravila v omenjenem zdravstvenem domu“, nima nobenega vpliva na začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Navedeni razlog, ki se je izkazal kot povsem neresničen, je namreč na strani toženke oziroma njenega zavarovanca, ne pa tožnice (oškodovanke). Toženka je tako z dnem 10. 4. 2001 s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo zapadla v zamudo (prvi odstavek 324. člena ZOR) in je od navedenega dne dalje dolžna plačati zakonske zamudne obresti (drugi odstavek 326. člena ZOR). Nasprotna izvajanja toženke so neutemeljena.

22. Pritožba tožeče stranke ima prav, da se je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe brez potrebe obširno ukvarjalo o obstoju oziroma neobstoju pojasnilne dolžnosti po SB XY. Dejstvo je, da je zoper SB XY izdana pravnomočna zavrnilna sodba (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru II P 11/2003 z dne 28. 3. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1571/2008 z dne 4. 11. 2008, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/09 z dne 19. 5. 2011), s katero je odločeno, da Splošna bolnišnica XY ni odškodninsko odgovorna, ker zaposlenim v navedeni bolnišnici v zvezi z neuspelim splavom pri tožnici ni očitati zdravniške napake in tudi ne kršitve pojasnilne dolžnosti. O zatrjevani kršitvi pojasnilne dolžnosti pri SB XY je že pravnomočno odločeno. Ker je zahtevek zoper SB XY pravnomočno zavrnjen, tudi ZM, pri kateri je SB XY imela zavarovano civilno odgovornost, ni odškodninsko odgovorna, kot je tudi že odločeno v citiranih sodnih odločbah.

23. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke proti delni zavrnitvi zahtevka za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo ter o pritožbah toženca in toženke zoper obsodilni del prvostopne sodbe o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo, odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena in 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

K sklepu:

24. Prvostopno sodišče je po tožeči stranki uvejavljano odškodnino za premoženjsko škodo v smislu rente za preživljanje otrok zavrnilo iz razloga, ker rojstvo zdravih otrok in njihovo preživljanje, tudi če so otroci rojeni proti željam staršev, ne predstavlja premoženjske škode. Pri tem se je sodišče sklicevalo še na določbo 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZDR), ki določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke, skrbeti za njihovo življenje in zdravje ter jih vzgajati. Takšno materialnopravno stališče prvostopnega sodišča je zmotno, ker zaradi nenačrtovanega rojstva otrok v posledici zdravniške napake, lahko obstaja tudi premoženjska škoda v smislu rente za stroške preživljanja otroka. Gre za odškodnino zaradi posega v pravico ženske, da odloča o svojem telesu in o tem, ali bo rodila otroka ali ne. Zato je treba ločiti rojstvo otroka (in njegovo pravico, da je spoštovan kot človek), od preživnine (ki sama po sebi ni v nasprotju s pravnim redom in omogoča sredstvo za boljše življenje otroka in družine). Tako stališče je zavzeto v sodbi VSRS II Ips 384/09 (glej točka 12 razlogov te odločbe) in temelji na ustavno varovanih človekovih pravicah po 35. členu Ustave Republike Slovenije (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) ter 55. členu Ustave Republike Slovenije (svoboda odločanja o rojstvih otrok).

25. Na navedeni podlagi tožeča stranka z zatrjevanjem, da je tožnica dvojčka rodila proti lastni volji zaradi zdravniške napake (z zdravniško napako se je poseglo v svobodo odločanja o rojstvu otrok), uveljavlja plačilo premoženjske škode, pri čemer se sicer materialno zmotno sklicuje na določbo 190. člena ZOR (popolna odškodnina). Zraven tega je tožeča stranka v tožbi in tekom pravde zatrjevala, da se je tožnica za prekinitev nosečnosti (splav) odločila, ker kot 17 letno dekle, brez zaposlitve in brez sredstev za lastno preživljanje, otrok ne bi mogla preživljati. Na podlagi takšnega zatrjevanja tožeče stranke pa se kot preuranjena, če ne že zmotna, pokaže presoja prvostopnega sodišča, da tožnici ne pripada odškodnina za vtoževano premoženjsko škodo. Tako pa je utemeljena pritožba tožeče stranke, ki izpodbija takšno presojo prvostopnega sodišča. 26. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi tožeče stranke zoper zavrnitev zahtevka o plačilu premoženjske škode v znesku 8.012,00 EUR in plačila mesečne rente v znesku 267,10 EUR odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje materialno pravna navodila pod točko 24 te odločbe presoditi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke. V primeru presoje, da obstaja temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, pa bo moralo prvostopno sodišče presojati utemeljenost višine vtoževane premoženjske škode, katero tožeča stranka utemeljuje s stroški preživljanja.

27. Razveljavitev odločbe o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve odločitve prvostopnega sodišča o glavni stvari.

28. Sklep je pritožbeno sodišče izdalo na podlagi 355.člena ZPP.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

30. Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).