Jedro

Izrecno je izvedenec pojasnil, da ozemljitev sčasoma korodira in sicer korozija vpliva na upornost tako, da se ozemljitvena upornost veča in stiki slabšajo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi slednje tožena stranka kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in ozemljitev kontrolirati, torej ravnati bi morala z večjo skrbnostjo po pravilih stroke (2.odst. 18.čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.716.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.800,00 SIT od 01.06.1998 do plačila, od zneska 1.213.800,00 SIT od 19.02.2004 dalje do plačila in od zneska 3.500.000,00 SIT od 01.01.2002 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero do 19.02.2004 in od 20.02.2004 do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 622.583,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.02.2004 do plačila.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu ter v izreku o pravdnih stroških in uveljavlja zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nezakonito odločilo o nepremoženjski škodi, ki jo je tožnik utrpel v tistem delu, kjer je zavrnilo tožbeni zahtevek. Za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem bi sodišče moralo tožniku priznati iz tega naslova še odškodnino v znesku 500.00,00 SIT, kajti priznalo mu je le 1.500.000,00 SIT, kar je za tovrstno škodo prenizek znesek. Priznava, da je bil njen zahtevek nekoliko previsoko postavljen, vendar pa priznana odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Tudi odškodnina iz naslova strahu je prenizko določena, kajti pri tožniku je šlo za hud in intenziven strah ob in po nezgodi, kot tudi kasneje, ves čas zdravljenja. Določen strah pa je še vedno prisoten. Iz tega razloga tožeča stranka smatra, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova še v znesku 300.000,00 SIT. Največji problem pa je po mnenju tožeče stranke ravno pri nepremoženjski škodi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da bi sodišče moralo priznati tožniku iz tega naslova odškodnino še v znesku 1.000.000,00 SIT, kar bi predstavljalo pravično odškodnino za tovrstno škodo. Posledice nezgode so za tožnika zelo velike, saj se odražajo na kvaliteti sluha in vida, kar pomembno vpliva na nadaljnji način življenja tožnika. S tehničnimi pripomočki si bo tožnik nekoliko pomagal pri svojih težavah, vendar pa posledice ostajajo in se bodo z leti le še potencirale. Sodišče ni dovolj prepričljivo ugotovilo celoten obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, saj se do tega niti oba izvedenca nista znala natančno opredeliti. Sodba sodišča prve stopnje je nepravilna tudi v delu, kjer je sodišče odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov. Tožeča stranka nima pripomb na odločitev sodišča, ko je tožniku priznalo pravdne stroške v višini 958.111,00 SIT, prav tako tudi nima pripomb na odmero stroškov tožene stranke v višini 639.641,00 SIT, ni pa sodišče pravilno izračunalo uspeh v pravdi in je v posledici tega tožniku priznalo premalo stroškov. Pooblaščenec tožnika je na zadnjem naroku modificiral tožbeni zahtevek na znesek 8.029.735,00 SIT, prej pa je uveljavljal odškodnino v znesku 3.515.935,00 SIT. Iz teh razlogov bi moralo sodišče priznati tožeči stranki prav vse pravdne stroške, ki jih je imela do zadnjega naroka, saj je glede na prejšnji zahtevek v celoti uspela v pravdi. Zgolj stroške zadnjega naroka in takso za sodbo bi lahko sodišče odmerilo po izračunanem uspehu 79% za tožnika in 21% za toženo stranko.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo odgovornost tožene stranke, kajti izvedenec je potrdil, da je bilo telefonsko omrežje zgrajeno v skladu z veljavnimi predpisi. Tožena stranka je izkazala, da je bilo omrežje zgrajeno v skladu s predpisi in da so varovala delovala, tožena stranka torej ni ravnala protipravno, zato ji ni mogoče očitati krivdnega ravnanja. O vseh ostalih okoliščinah, ki so veljale v času nastanka dogodka pa se izvedenec ni mogel določno opredeliti. Tekom postopka ni bilo z gotovostjo ugotovljeno niti mesto udara oziroma preboja strele v telekomunikacijsko omrežje torej, ali je do udara prišlo na tt omrežju v lasti tožene stranke ali na stanovanjski hiši oškodovanca. To pa je v tem primeru bistveno, saj tožena stranka odgovarja le za svoje omrežje, ne pa za stanje zaščite energetskih naprav v tožnikovi hiši ali na elektroenergetskem omrežju. Ozemljitev pri naročniku je namreč stvar interne naročniške instalacije, katero mora zgraditi in vzdrževati sam lastnik objekta. Tako izvedenec ni mogel določno ugotoviti kam je udarila strela, kje je prišlo do udara indukcijske napetosti, niti kakšna je bila upornost tt omrežja v času škode. Izvedenec je na zaslišanju izrecno izjavil, da ne more dati ocene o tem, kakšna je bila upornost omrežja na dan nastanka škode. Okoliščine nastanka škode torej niso dokazane in zato ni mogoče ugotavljati krivde tožene stranke. Ker je tožena stranka ravnala kot dober strokovnjak, ni kriva za nastalo škodo. Zgolj pavšalna navedba sodišča, da tožena stranka ni ravnala dovolj skrbno, ker ni poskrbela za zadostno zaščito oziroma ozemljitev omrežja, ob hkratni ugotovitvi, da je omrežje zgrajeno v skladu s predpisi, ne more biti podlaga za njeno odgovornost. Navedba, da v času nastanka škode ozemljitev ni bila zadostna je le predpostavka, ki ni z ničemer dokazana. Sodišče je predpostavljalo, da v času škodnega dogodka omrežje tožene stranke ni imelo ustrezne ozemljitve, pri čemer je prav tako predpostavljalo, da je do preboja strele prišlo v omrežju v lasti tožene stranke. Tožena stranka pa nasprotuje tudi odmerjeni odškodnini, ki je v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in nabavo slušnih aparatov. Pri tožniku gre za osebo, ki je upokojena in glede tega podvržena manjšim vsakdanjih naporom. Kot je razvidno iz izvedeniških mnenj, pa težave solidno premaguje s pomočjo slušnega aparata, za nabavo katerega je sodišče tudi priznalo odškodnino in zato se težave s sluhom praktično odpravijo. Posebej pa tožena stranka nasprotuje izreku glede priznanih zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka se je tekom postopka ves čas protivila tožbenemu zahtevku v celoti, tako po temelju kot po višini in s tem v zvezi tudi postavljenemu zahtevku za zamudne obresti. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek modificirala 19.02.2004 in so tako priznane zakonske zamudne obresti le od tega dne. Nerazumljiva je odločitev sodišča, da tožniku ob tem, ko mu je priznalo odškodnino po cenah v času izdaje sodbe, mimo zakonskih določil priznava še zakonske zamudne obresti od 01.01.2002 dalje, ko tožeča stranka svojega zahtevka sploh še ni dokončno postavila. Tožniku je bil priznan tudi znesek 1.213.800,00 SIT za nabavo dveh slušnih aparatov, glede katerih pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi ju nabavila. Strošek z nabavo slušnih aparatov ji torej še ni nastal in zato prisojene zakonske zamudne obresti od tega zneska niso utemeljene.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej o pritožbi tožene stranke glede temelja odškodninske odgovornosti: Po določbi 1.odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v času škodnega dogodka veljavnega zakona je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Gre za subjektivno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kjer se krivda povzročitelja škode po zakonu domneva in na njegovi strani je dokazno breme, da dokaže, da ni kriv oškodovancu za škodo, kar pa po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki v tem postopku ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca elektro stroke A. T. ugotovilo, da je do udara strele v telekomunikacijski napeljavi prišlo zaradi razelektritve ozračja in je neposreden vzrok za nastanek tožnikove škode inducirana napetost v zračnem telefonskem vodu, kot posledica praznjenja ozračja. Ne držijo torej trditve v pritožbi, da sodišče ni ugotovilo, kam je strela udarila. Izvedenec je tudi jasno povedal, da je strela udarila v telekomunikacijsko napeljavo in ne v hišno napeljavo tožnika, kajti če bi udarila v hišno napeljavo, bi bile posledice drugačne. Telekomunikacijsko omrežje na področju vasi Š. je bilo zgrajeno v letu 1993 po takratnih predpisih (ZJPTT) za gradnjo zračnih vodov. Predpisi so določali zaščitno upornost maksimalno 30 ? na posamezni vod. Izvedenec je 12.08.2003 izmeril zaščitno omejitev in je ta znašala 95,6 ?. Ta vrednost pa, kot je izvedenec izrecno povedal, ne ustreza standardom ZJPTT in tudi ne današnjim priporočilom T. S.. Potrdil je tudi, da je navedena vrednost ozemljitvene upornosti, ki varuje telekomunikacijsko omrežje, naprave na mreži, posredno pa tudi uporabnike, nezadostna. Izrecno je izvedenec tudi pojasnil, da ozemljitev sčasoma korodira in sicer korozija vpliva na upornost tako, da se ozemljitvena upornost veča in stiki slabšajo. Po mnenju pritožbenega sodišča bi slednje tožena stranka kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in ozemljitev kontrolirati, torej ravnati bi morala z večjo skrbnostjo po pravilih stroke (2.odst. 18.čl. ZOR). Res je, da izvedenec meritev ni opravil na dan škodnega dogodka, ampak šele 12.08.2003, vendar pa kljub temu ni mogoče zaključiti, da je bila v času udara strele ozemljitvena upornost pravilna, kajti če bi bila pravilna do udara strele ne bi prišlo, saj ustrezna ozemljitvena upornost varuje telekomunikacijsko omrežje. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za škodo tožnika je po mnenju pritožbenega sodišča v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna.

Nato o pritožbah tožeče in tožene stranke o višini škode: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku za vse oblike nepremoženjske škode pravično denarno odškodnino, zato je pritožba tožeče stranke, ki zahteva več in pritožba tožene stranke, ki meni, da je bila tožniku odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti previsoko odmerjena, neutemeljeni. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT. V celoti je namreč upoštevalo mnenje obeh izvedencev oftamologa in otorinolaringologa, katera sta opisala trajanje in intenzivnost fizičnih bolečin ter vse nevšečnosti med zdravljenjem. Te pa je potrdil tudi tožnik, ko je bil zaslišan kot stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi poškodbe očesa trpel hude bolečine na dan poškodbe, nato dva dni zmerne bolečine, zmerne bolečine pa je trpel tudi na dan operacije. Zaradi poškodbe ušesa pa je trpel srednje hude bolečine v času zdravljenja na ORL oddelku šest dni. Nevšečnost med zdravljenjem pa je bila 16-dnevna hospitalizacija na očesnem in ORL oddelku. Tako intenzivnost kot trajanje bolečin opravičujejo prisojeno odškodnino, zato so brez podlage trditve tožeče stranke, da je prisojena odškodnina prenizka.

Za strah je sodišče tožniku odmerilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, katera je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna. Ta popolnoma ustreza duševnemu trpljenju tožnika ob sami poškodbi in tudi kasneje ob zdravljenju. Ob sami poškodbi je bil strah intenziven, ob zdravljenju pa dolgotrajen, kajti tožnik je štiri mesece z desnim očesom videl le svetlobo, ni razločil nikakršnih oblik in gibov. Strah zaradi izida zdravljenja je bil torej upravičen in glede na to, da je tožnik optimistična osebnost, je bil zmeren, kar pomeni, da je bilo duševno ravnovesje pri tožniku porušeno, vendar ne v tolikšni meri, da bi bil ta upravičen do višje odškodnine, kot mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Pri odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožniku vid po operaciji sicer izboljšal, vendar je ta slabši kot pred poškodbo. Zaradi pomanjkljivosti umetne leče je manjša kontrastna senzitivnost, prisotno je bleščanje, predvsem pri močni svetlobi. Zaradi ostrega roba umetne leče je predvsem pri upadu svetlobe s strani moteče bleščanje. Ni več akomodacije in s tem sposobnosti za branje. Slabša je preglednost očesnega ozadja v primerjavi z naravno. Statistično je večja verjetnost za odstop mrežnice kot pri očesu, ki ni operirano. Zaradi okvare sluha in šumenja ima tožnik povečan napor pri razumevanju govora, ki je osnova socialnega kontakta. Opisane težave pa opravičujejo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT, katera je po oceni pritožbenega sodišča primerna. Neupravičene so trditve v pritožbi tožene stranke, da je ta odškodnina previsoko odmerjena glede na dejstvo, da je tožniku sodišče priznalo tudi odškodnino za nabavo slušnega aparata, ki bo tožnikove težave zmanjšal. To sicer drži, težave v zvezi s sluhom bodo zmanjšane, ne pa odpravljene. Še vedno pa ostajajo težave, ki jih tožnik ima v zvezi s poškodovanim očesom, kar je tožena stranka spregledala. Tožeča stranka pa neupravičeno zahteva višjo odškodnino, kajti že je poudarjeno, da bodo pri tožniku posledice, ki jih ima v zvezi s sluhom, bistveno zmanjšane zaradi nabave slušnega aparata.

Nazadnje še o pritožbi tožene stranke glede zamudnih obresti in o pritožbi tožeče stranke glede stroškov postopka: Glede obresti pri nepremoženjski škodi je sodišče prve stopnje pravilno sledilo načelnemu pravnemu mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim na občni seji dne 26.junija 2002, ki je spremenilo obstoječo sodno prakso na področju obresti od določenih odškodninskih terjatev. To pravno mnenje se od uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ) od 01.01.2002 uporablja tudi pri odločanju o obrestih za škodo, nastalo pred uveljavitvijo OZ. Ni pravilno razlogovanje pritožbe, da tožniku zamudne obresti od zneska za nabavo slušnih aparatov ne gredo, ker tožeča stranka slušnih aparatov ni nabavila, kajti zahtevek za izplačilo denarnega zneska iz naslova povračila škode za nabavo teh aparatov ni originaren denarni zahtevek, temveč predstavlja denarno vrednost vzpostavitve v prejšnje stanje. Gre za zahtevek za povračilo denarne odškodnine za pretrpljeno nedenarno premoženjsko škodo in zato ima naravo nečiste denarne terjatve. Za slednje pa ne velja načelo denarnega nominalizma in je potrebno denarno vrednost škode, ki je nastala in ki ob izdaji sodne odločbe še ni bila reparirana, določiti po cenah ob izdaji sodbe, kot to narekuje 2.odst. 189.čl. ZOR. Zamudne obresti od tako določene odškodnine pa tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina določena.

Neupravičeno pa tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno odmerilo uspeh v sporu obeh strank, kajti tožeča stranka je šele na zadnji obravnavi 19.02.2004 modificirala tožbeni zahtevek na znesek 8.029.735,00 SIT, prej pa je uveljavljala odškodnino v znesku 3.515.935,00 SIT in bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati v celoti vse pravdne stroške, ki jih je imela do zadnjega naroka, samo stroške v zvezi z zadnjim narokom in takso za sodbo pa bi sodišče lahko odmerilo v skladu z uspehom v sporu. Takšna razlaga ni pravilna, kajti sodišče določi uspeh strank v sporu glede na uspeh celotnega postopka in ne parcialno po fazah, za kar se zavzema tožeča stranka. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino v znesku 8.029.735,00 SIT in zato je od tega zneska potrebno obračunati uspeh v sporu ne glede na to, da je tožbeni zahtevek modificirala šele na zadnji obravnavi.

Ker sta obe pritožbi iz navedenih razlogov neutemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.