Jedro

Strela je zunanji dogodek, ki ga ni mogoče preprečiti, mogoče pa se je izogniti škodi, ki jo lahko povzroči. Obstaja ustrezna zaščita telekomunikacijskega omrežja proti udarcem strele, in sicer pravilna ozemljitev omrežja. Za nezadostno ozemljitev omrežja in s tem za nezadostno zaščito omrežja in uporabnikov telekomunikacijskih sredstev je odgovorna tožena stranka kot lastnik in upravljavec tega omrežja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v znesku 4.716.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in s pravdnimi stroški. V breme tožene stranke je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo 3.500.000 SIT in za premoženjsko škodo 1.216.600 SIT, ki mu je nastala, ko je dne 1.3.1998 v telefonsko omrežje tožene stranke udarila strela in je posledično tožnika vrglo po tleh, pri čemer se je poškodoval. Višji tožbeni zahtevek do uveljavljanega zneska 8.029.735 SIT je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti pravnomočni sodbi je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). V reviziji navaja, da tožena stranka tožniku s svojim ravnanjem ni povzročila nobene škode. Povzročitelj škode je zunanji dogodek, to je neodvisni naravni pojav, ki ga ni mogoče predvideti, se posledicam izogniti ali jih odstraniti. Pri udaru strele gre za višjo silo, za pojav katere tožena stranka ne more odgovarjati. Tožena stranka je dokazala, da je telefonsko omrežje zgrajeno v skladu z veljavnimi predpisi v času gradnje. Varovala so delovala, saj so v omarici, iz katere je speljan telefonski priključek tožene stranke, vsa varovala pregorela. Tožeča stranka ni dokazala niti nedopustnega ravnanja tožene stranke, niti vzročne zveze. Izpodbijani sodbi sta v svojih ugotovitvah o obstoju subjektivne odgovornosti tožene stranke v nasprotju z izvedenim postopkom.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilna dejstva, sodišče druge stopnje pa se je z dejanskimi ugotovitvami strinjalo. Revizijska trditev, da so ugotovitve sodišč o odgovornosti tožene stranke v nasprotju z dokaznim postopkom, so nekonkretne in zato neupoštevne. Dokazni postopek je postopek izvajanja posamičnih dokazov, ki jih sodišče presodi posamično in skupaj ter odloči, katera dejstva so dokazana (8. člen ZPP). Za zatrjevano kršitev postopka bi šlo le v primeru, če bi sodišče v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov v spisu navedlo nekaj drugega, kar iz samih teh listin oziroma zapisnikov ne izhaja. Takih nasprotij pa tožena stranka ne zatrjuje in jih v sodbah nižjih sodišč ni. Dokaznim ocenam nižjih sodišč, ki izhajajo iz dokaznega postopka, pa tožena stranka v reviziji ne more nasprotovati, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Nižji sodišči sta ugotovili naslednje dejansko stanje: strela je udarila v telekomunikacijsko omrežje, katerega lastnik in upravljalec je tožena stranka in ne v hišno napeljavo tožnika. V zračnem telefonskem vodu je prišlo do inducirane napetosti, ki se je širila do tožnikovega telefona in povzročila tožnikovo poškodbo. Telekomunikacijska omrežja in posredno uporabniki so varovani z ozemljitvami. V obravnavanem primeru je bila ozemljitev in s tem zaščita nezadostna. Na podlagi navedenih dejstev sta nižji sodišči ugotovili krivdno odgovornost tožene stranke v smislu prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), ker kot lastnik in upravljalec telefonskega omrežja ni poskrbela za ustrezno zaščito oziroma konkretno za pravilno ozemljitev omrežja. Kot strokovnjak bi morala tožena stranka ravnati s profesionalno skrbnostjo in kontrolirati ozemljitev ter skrbeti za zaščito, saj je izvedenec z meritvijo ugotovil upornost ozemljitve omrežja 95,6 ?, kar znatno presega s predpisom določeno maksimalno upornost 30 ?. S potekom časa se upornost ozemljitve veča, tožena stranka pa ni dokazala, da bi bila v času škodnega dogodka ozemljitvena upornost omrežja skladna s predpisanim standardom.

Revizijsko sodišče navedene razloge v celoti sprejema in ugotavlja kot neutemeljene revizijske trditve tožene stranke, da je bil udar strele zunanji dogodek in od tožene stranke neodvisen naravni pojav, ki ga ni mogoče predvideti in preprečiti. Strela je res zunanji dogodek, ki ga ni mogoče preprečiti, mogoče pa se je izogniti in preprečiti škodo, ki jo lahko povzroči, v konkretnem primeru tožnikovo poškodbo. Obstaja namreč ustrezna zaščita telekomunikacijskega omrežja proti posledicam strele in sicer pravilna ozemljitev omrežja. V obravnavanem primeru je ugotovljena nezadostna ozemljitev in s tem nezadostna zaščita omrežja in uporabnikov telekomunikacijskih sredstev, za kar je odgovorna tožena stranka, ki ni s potrebno profesionalno skrbnostjo skrbela za zaščito svojega omrežja. Njena odgovornost je torej podana zaradi nezadostne skrbnosti, pri čemer je tudi neutemeljeno njeno sklicevanje na delovanje zaščite omrežja, ker so varovala pregorela, saj taka zaščita ni zadostna, ker lahko posledice strele prepreči le pravilna ozemljitev omrežja, kot je bilo že pojasnjeno. Po drugi strani pa tudi ni nobene podlage za ugotovitev tožnikovega prispevka k nastanku škode, saj je ugotovljeno, da je uporabljal telefonski aparat v času, ko glede na stanje vremena ni bilo mogoče pričakovati strele. Temelj odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo je zato podan in so neutemeljene revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava.

Tožena stranka izpodbija drugostopenjsko sodbo v celoti vendar v reviziji razlogov proti prisojeni višini odškodnine ne navaja. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je v skladu z ugotovljenimi dejstvi o premoženjski škodi, ki je nastala tožniku, materialnopravno pravilna odločitev o prisoji premoženjske škode v znesku 1.213.800 SIT in 2.800 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik je bil v škodnem dogodku poškodovan in sicer je dobil vnetje roženice in šarenice desnega očesa, poškodbeno sivo mreno desnega očesa, prisotnost umetne leče v desnem očesu in odstop steklovine desnega očesa. Poleg tega je utrpel poškodbo ušesa z delno izgubo sluha. V skladu z navedenimi poškodbami sta nižji sodišči ugotovili obseg in trajanje fizičnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je podrobno opisano in obrazloženo v prvostopenjski sodbi in prisodili odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.500.000 SIT. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je navedena odškodnina v skladu z načelom individualizacije višine odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine ter gre pri odločitvi za pravilno uporabo določb 200. in 203. člena ZOR kot relevantnega materialnega prava.

Na podlagi opisanega revizijsko sodišče zaključuje, da je revizija tožene stranke neutemeljena, kar je narekovalo zavrnitev revizije (378. člen ZPP).