Jedro

Tožniku, ki je v prometni nesreči utrpel pretres možganov, zlom prsnice, zlom leve ključnice, rano na spodnji ustnici, udarnino desnega kolena, udarnino levega gležnja, okrušenje krone zoba prvega sekalca ter udarnino desne rame, je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo 1.200.000,00 SIT za telesne bolečine, 1.300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 300.000,00 SIT za pretrpljeni strah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v skupni višini 2.945.893,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 63.000,00 SIT od 13.3.2000 do plačila, - zneska 62.393,50 SIT od 19.2.1999 do plačila, - zneska 13.500,00 SIT od 4.2.2000 do plačila, - zneska 7.000,00 SIT od 15.2.2000 do plačila ter - zneska 2.800.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. V presežku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in razsodilo še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 395.278,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, prav tako v 15 dneh. Zavrnilni del navedene sodbe tožnik pravočasno izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, podrejeno pa, da ta del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik navaja, da trpi nenehne bolečine tako v rami, nogi, kolenu kot prsnem košu, trpi tudi za pogostimi glavoboli in vrtoglavicami. Poudarja, da so vse bolečine izključna posledica pretrpljenih poškodb v prometni nesreči, in to ne glede na dejstvo, da je do pretrganja mišice supraspinatusa v desni rami prišlo deloma tudi zaradi predhodnih degenerativnih sprememb. Splošno znano dejstvo je, da se degenerativne spremembe v ramah pri vseh ljudeh začnejo pojavljati nekje po štiridesetem letu starosti, vendar pa večina ljudi ne trpi bolečin zaradi zgoraj navedenih degenerativnih sprememb in tudi nima težav z ramo. Prav nikakršnega dokaza ni, da bi sedanje bolečine v desni rami tožnik trpel tudi v primeru, da poškodbe desne rame ne bi bilo. Ob pravilni oceni izvedenih dokazov in pravilni uporabi materialnega prava bi mu moralo sodišče prve stopnje iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju tako priznati v celoti zahtevano odškodnino oziroma še razliko v znesku 1.300.000,00 SIT. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti svojo sodbo oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče protispisno ugotavlja, da tožnik ni dokazal svojih omejitev za delo nadzora nad vzdrževanjem namakalnih naprav v Egiptu kakor tudi ne svojega dela inštruktorja pri Kinološki zvezi Slovenije. Tožnik je zaslišan kot stranka in opozorjen na dolžnost govoriti resnico izpovedal glede teh svojih aktivnosti, kar je samo po sebi dokaz v pravdnem postopku. To tudi ni bilo oporekano s strani tožene stranke. Vsaj kot posredni dokaz o svojem delu v Egiptu je tožbi priložil tudi zdravniško potrdilo egiptovskega zdravnika z dne 9.6.1999, ko je bil prisiljen zaradi bolečin v levem gležnju in desnem kolenu jemati ustrezna protibolečinska sredstva in na ta način tudi prekiniti dotednja dela nadzora nad vzdrževanjem namakalnih naprav. Iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja je nadalje razvidno, da tožnik po poškodbi desne rame ne more več dvigniti roko nad horizontalo in je zaradi tega onemogočen ne le pri igranju tenisa ali smučanju, temveč praktično pri vseh aktivnostih, ki zahtevajo dvigovanje desne rame nad horizontalo, kot na primer pri prenašanju bremen. Zaradi bolečin in omejene gibljivosti gležnja je nesposoben tudi za planinarjenje oziroma siceršnjo daljšo hojo po neravnem terenu, hojo po stopnicah, dolgotrajnejše kolesarjenje in podobno. Tožnik navaja, da na naroku res ni naštel vseh sedanjih omejitev pri vsakodnevnih opravilih, športu in rekreaciji, vendar pa so te po njegovem mnenju glede na trajnost poškodb samoumevne in sodišču nedvomno znane. Nasploh se je sodišče prve stopnje pretirano omejilo le na ugotavljanje njegovih dejanskih in ne tudi potencialnih aktivnosti, s katerimi se tožnik po poškodbi ne more oziroma ne bo mogel več ukvarjati, čeprav mu pripada primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tudi za v bodoče. Glede lastne izjave, da od upokojitve od leta 1997 dalje ni opravljal kakšnih posebnih težkih fizičnih del, poudarja, da jih ni opravljal po svoji lastni odločitvi in brez kakršnihkoli objektivnih razlogov, ki bi mu takšna dela onemogočali. Sedaj pa teh del ne more več opravljati zaradi objektivnih omejitev, ki so mu ostale v posledici pretrpljenih poškodb v prometni nesreči in je zato tudi to temelj za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi navedenega meni, da mu gre iz tega naslova odškodnina še v višini dodatnih 1.200.000,00 SIT. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora. Pritožba ni utemeljena. Obseg poškodb, potek zdravljenja, bolečinska obdobja ter vse druge težave in nevšečnosti toženca po prometni nesreči dne 8.12.1998 je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pisnega in ustnega izvedenskega mnenja kirurga dr. E.S. in tožnikove izpovedbe. Te ugotovitve so v izpodbijani sodbi podrobne in jih pritožbeno sodišče zaradi nepotrebnega podvajanja ne bo ponavljalo. Bistveno je, da je tožnik utrpel več poškodb, vendar je v fazi pritožbenega postopka sporna predvsem še poškodba desnega ramenskega obroča oziroma iz nje izhajajoča višina prisojene odškodnine. Pritožnik poudarja, da težav z desno ramo pred prometno nesrečo leta 1998 ni imel. Ugotovitev izvedenca in tudi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so njegove težave z desno ramo med drugim posledica degenerativnih sprememb mišic ramenskega obroča, je po mnenju (pri)tožnika morda delno pravilna, vendar tožnik v zvezi s tem hkrati poudarja, da ni nikakršnega dokaza o tem, da bi sedanje bolečine desne rame trpel tudi v primeru, če do prometne nesreče ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče v tem smislu sledi pritožbenim izvajanjem tožnika. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnik svojega prejšnjega bolezenskega stanja v desni rami, ki ga je izvedenec sicer ugotovil v obliki degenerativnih sprememb, pred škodnim dogodkom (prometno nesrečo) ni občutil. Tudi se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdilo, da bi se stanje desne rame samo po sebi slabšalo. Očitno je, da je tožencu v danem primeru opazne težave povzročila šele prizadejana poškodba, zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da degenerativne spremembe tetive ramenskega obroča ne bi smele biti razlog za prisojo nižje odškodnine za telesne bolečine ali za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Temu nasprotno stališče sodišča prve stopnje je torej materialnopravno napačno. Konkretno ugotovljeni obseg nepremoženjske škode (toženčevih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti, tudi v smislu vseh posledic poškodbe desne rame) pa kljub temu ni utemeljeval prisoje kar po 2.500.000,00 SIT odškodnine za prvo in drugo obliko škode. Niti ugotovljeni obseg telesnih bolečin niti konkretno ugotovljene vsakodnevne omejitve pri siceršnjem tožnikovem življenju niso tolikšne, da bi bila na prvi stopnji prisojena višina odškodnine iz tega naslova nesorazmerna odškodninam v podobnih odškodninskih zadevah. Pri tem je treba poudariti, da se višina odškodnine ne gradi na potencialni škodi, če ta ni vsaj verjetno izkazana, kot smiselno izhaja iz pritožbenega stališča tožnika, temveč na škodi, za katero oškodovanec izkaže, da nastaja oziroma bi nastala po normalnem teku stvari. Škodni dogodek še ne potegne za seboj nujno tudi nastanka škode. Dokazati je treba tako eno kot drugo predpostavko odškodninske obveznosti oziroma tim. civilnega d elikta. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni uspel dokazati škode glede zatrjevanih del v Egiptu in ne glede zatrjevanega dela v kinološkem društvu. Podobno velja glede pritožbenih trditev o objektivno onemogočenem opravljanju fizičnega dela po škodnem dogodku. Trditev v zvezi s tem, da bi tožnik v prihodnje opravljal fizično delo, če bi mogel, med postopkom na prvi stopnji niti ni postavil, pa bi jih po oceni pritožbenega sodišča seveda moral, saj ne gre za splošno znano ali temu podobno dejstvo, ki bi ga sodišče upoštevalo brez aktivnega ravnanja stranke. Pa tudi če bi tožnik to storil, po oceni pritožbenega sodišča s takimi pavšalnimi trditvami še ne bi dokazal (že nastale ali bodoče) škode. Glede višine prisojene odškodnine iz naslova prestanega strahu pritožba ne vsebuje nobenih konkretnih pritožbenih navedb. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu in nasploh v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le še v okviru uradno upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pri čemer ni ugotovilo takih pomanjkljivosti ali napak. Zato je bilo potrebno po določilu 353. člena ZPP zavrniti pritožbo tožnika ter potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi neuspeha pritožbe, pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana o odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe.