Jedro

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 2,945.893,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 395.278,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prisojena je odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2,800.000 SIT in za premoženjsko škodo v znesku 145.893,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del v višini 2,500.000 SIT. Uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožeči stranki prizna nadaljnja odškodnina za telesne bolečine v znesku 1,300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1,200.000 SIT. V reviziji navaja, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo vpliv predhodnih degenerativnih sprememb tožnikove desne rame v višini 50 odstotkov in mu zaradi navedenega prisodilo nižjo odškodnino. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo navedbam tožeče stranke, da predhodne degenerativne spremembe desne rame tožnika niso vplivale na trajanje in intenzivnost bolečin in ne na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ter da je zaradi navedenega prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ne glede na tako ugotovitev pa je drugostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Drugostopenjsko sodišče je kršilo tudi določbo 359. člena ZPP, saj je smiselno odločilo, da je bila prisojena odškodnina na prvi stopnji previsoka in da je šele ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava prisojena v primerni višini. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče tožniku moralo dosoditi odškodnino v zahtevani višini.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ne drži, da bi bil izrek drugostopenjske sodbe v nasprotju z razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da poškodba tožnikove desne rame izhaja delno iz udarca v prometni nezgodi (do 50 odstotkov) in delno iz predhodnih degenerativnih sprememb (do 50 odstotkov) ter to upoštevalo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Drugostopenjsko sodišče pa je ocenilo, da degenerativne spremembe desne rame ne smejo biti razlog za prisoditev nižje odškodnine za telesne bolečine ali za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Kljub taki presoji ni zvišalo odškodnine, ampak je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. V tem pa ni nobenega nasprotja, kot trdi revizija, saj je pritožbeno sodišče izrecno poudarilo, da tudi če se vse posledice v zvezi z desno ramo pripišejo poškodbi, obseg telesnih in duševnih bolečin ter primerjava z odškodninami v podobnih odškodninskih zadevah, ne opravičujejo prisoditve višje odškodnine za obe vrsti škode.

Tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 359. členom ZPP ni utemeljen.

Drugostopenjsko sodišče ob reševanju pritožbe tožeče stranke ni spremenilo sodbe v njeno škodo, saj je iz izreka sodbe sodišča druge stopnje razvidno, da je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena in prvostopenjska sodba potrjena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje tožeča stranka samo z navedbo, da bi sodišče moralo dosoditi odškodnino v zahtevani višini. V tem delu torej revizija ni obrazložena, zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP). Za izhodišče je vzelo dejanske ugotovitve nižjih sodišč o tožnikovih poškodbah, to je pretresu možganov, zlomu prsnice, zlomu leve ključnice, rani na spodnji ustnici, udarnini desnega kolena, udarnini levega gležnja, rani na levem gležnju, okrušenju krone prvega sekalca desno zgoraj in udarnini desne rame. Upoštevaje nadaljnje ugotovitve pravno odločilnih dejstev o trajanju in intenzivnosti bolečin, vrsti in trajanju neugodnosti, anatomskih in funkcionalnih posledic poškodbe ter o drugih okoliščinah primera je prišlo do zaključka, da so bila ustrezno uporabljena merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in 203. člena ZOR. Po eni strani so bile v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa je bila upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Ob upoštevanju vsega navedenega je prisojena pravična denarna odškodnina za telesne bolečine v višini 1,200.000 SIT in za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1,300.000 SIT, tako da je utemeljen zaključek o pravilni uporabi materialnega prava pri odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo.

Vrhovno sodišče torej zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zaradi česar je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).