Jedro

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog predlagateljice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je uveljavljala plačilo odškodnine za 1/3 solastniški delež na izročeni nepremičnini s parc. št. 899, k. o. ..., v izmeri 4173 m2, ki ji je bila odvzeta z odločbo št. 464-77/86-9 z dne 17. 3. 1987. 2. Sodišče prve stopnje je predlog za določitev odškodnine zavrnilo. Pojasnilo je, da sta bila sklepa sodišč prve in druge stopnje v predhodnem sojenju razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 39/2016 z dne 19. 3. 2018. Revizijsko sodišče je namreč pojasnilo, da ima odškodninska terjatev razlastitvenega zavezanca obligacijskopravno naravo, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zahteva po plačilu odškodnine in priznanju prednostne pravice za gradnjo predlagateljice pa ni pomenila pretrganja zastaranja, saj ta zahtevek ni bil podan pred pristojnim organom, to je sodiščem (388. člen ZOR). Predlagateljica je sprožila prvi sodni postopek za določitev odškodnine šele dne 13. 12. 2006. V obravnavanem primeru je tako na podlagi 51. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN1) zastaralni rok pričel teči z 2. 7. 1987 in se je zato iztekel 2. 7. 1992. Odškodninska terjatev predlagateljice je torej zastarala.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sklep sodišča druge stopnje predlagateljica vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednji vprašanji:

(1) ali sme sodišče določen zahtevek zavrniti zaradi zastaranja na podlagi sodne prakse, ki se je izoblikovala tekom (dolgotrajnega) sodnega postopka, in ali je takšno sodno varstvo združljivo s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS; in

(2) ali je zastaranje združljivo z ustavno pravico predlagateljice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS oziroma ali je uporaba pravnih pravil ZOR v razlastitvenih pravnih razmerjih z vidika človekove pravice do zasebne lastnine sprejemljiva, oziroma ali sme sodišče ustavno varovano pravico do zasebne lastnine fizične osebe v korist javnopravne osebe in v javnopravnem razmerju razlastitve omejiti z uporabo institutov civilnega prava.

Predlagateljica najprej natančno opisuje dejanske okoliščine obravnavane zadeve. Navaja, da je bilo v času vložitve zahtevka za določitev odškodnine uveljavljena sodna praksa2, da pravica do odškodnine za razlaščeno zemljišče ne zastara. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 39/2016 zavzelo drugačno stališče. Uporaba spremenjene sodne prakse je posledica ravnanj nasprotne udeleženke, zapletov v zvezi s pristojnostjo in dolgotrajnega sodnega postopka ter je v nasprotju z ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Stališče o zastaranju odškodninske terjatve pomeni odvzem zasebne lastnine v javno korist brez nadomestila, kar nasprotuje 69. členu Ustave. Z Ustavo varovane temeljne pravice pa so nezastarljive. Poudarja še, da je bila nasprotna udeleženka v prejšnji ureditvi hkrati tudi upravni organ, ki je odločal o razlastitvi zemljišča. Ta upravni organ pa ni izpolnil svoje dolžnosti, da odstopi zahtevo za določitev odškodnine sodišču, zato je sploh nastal položaj, ko je morala predlagateljica sama ponovno vložiti predlog za določitev odškodnine v nepravdnem postopku.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je predlog predlagateljice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

1 Ur. l. SRS, št. 5/1980, 30/1987. 2 Sklicuje se na sodni odločbi VSL II Cp 5393/2005 in II Cp 1174/2012 ter sklep zveznega civilnega posvetovanja z dne 28. in 29. 5. 1986, pravno mnenje občne seje VS BiH z dne 19. 8. 1988 in pravno mnenje občne seje VSH z dne 8. 11. 1983.