Jedro

Odškodninski zahtevek zaradi razlastitve zastara po obligacijskopravnih pravilih o zastaranju terjatev. Predlagateljica zahtevka, kljub temu, da za to ni bilo ovire (drugi odstavek 51. člena ZRPPN), ni pravočasno vložila pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da vsaka udeleženka nosi svoje stroške tega postopka.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu (v I. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog za določitev odškodnine zavrne (I. točka izreka). Predlagateljica je dolžna nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka v znesku 11.999,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov. Glede zavrnitve zahtevka iz razloga zastaranja navaja, da je sodna praksa v preteklosti oblikovalo enotno in ustaljeno stališče, da pravica do nadomestila zaradi odvzema lastninske pravice v javnem interesu in na podlagi zakona ne zastara. Lahko pa potem, ko je odškodnina za razlaščeno zemljišče v predvidenem postopku pravnomočno določena, zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali poravnavo že določene odškodnine. Gre namreč za javnopravno razmerje, ki ni podvrženo civilnopravnemu zastaranju. Takšno sodno prakso je Vrhovno sodišče RS tekom trajanja te zadeve spremenilo in se postavilo na stališče o zastarljivosti nadomestila za razlaščeno zemljišče, ker naj bi imel zahtevek na plačilo odškodnine obligacijskopravno naravo. Takšno stališče je nezdružljivo z ustavno pravico predlagateljice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (URS) in daje določbam Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) vsebino, ki je neskladna z vsebino človekove pravice do zasebne lastnine oziroma je z vidika človekove pravice do zasebne lastnine nesprejemljiva. Ustavna pravica do zasebne lastnine ne varuje le gole lastninske pravice, temveč daje enako pravno naravo tudi nekaterim upravičenjem, ki imajo premoženjsko naravo, vključno s pričakovalnimi pravicami in terjatvami. Stališče o zastaranju terjatve zoper lokalno skupnost, ki je na račun predlagateljice pridobila določno premoženje, pomeni odvzem zasebne lastnine v javno korist brez nadomestila, kar je nezdružljivo z 69. členom URS oziroma predstavlja de facto razlastitev še za terjatev na plačilo nadomestila za razlaščeno zemljišče. Spregledan je bil tudi pomemben vidik, kdaj je sploh dopustno človekovo pravico omejiti. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa URS in zaradi varstva človekovih pravic drugih. V tej zadevi predlagateljici nasproti stoji javnopravna oseba oziroma javni interes, ki nista nosilca človekovih pravic. Ne obstoji nobena podlaga za omejitev predlagateljičine pravice do zasebne lastnine nasproti javnopravni osebi oziroma nasproti javnemu interesu. To je še toliko manj utemeljeno, ker nasprotna udeleženka v prejšnji ureditvi kot upravni organ, ki odloča o razlastitvi zemljišča, ni izpolnila svoje dolžnosti, da odstopi zadevo za določitev odškodnine sodišču. Predlagateljica je tako morala vložiti ponovni predlog za določitev odškodnine v nepravdnem postopku, sodišče je predlog dvakrat zavrglo zaradi nepristojnosti. Predlagateljica je v situacijo spremenjene sodne prakse prišla izključno zaradi ravnanj nasprotne udeleženke in sodišč in ne po lastni krivdi. Sprememba ustaljene in enotne sodne prakse tekom postopka oziroma po vložitvi predloga v konkretni zadevi je neskladna tudi z 22. členom URS. Vrhovno sodišče RS ni utemeljilo, zakaj je bila potrebna sprememba dosedanje sodne prakse, pri čemer sprememba za predlagateljico ni bila razumno predvidljiva. Spremenjena praksa ne temelji na nobenem pravnem argumentu. Predlagateljica je izrecno opozorila, da je s stališčem, da je njen zahtevek zastaral, neenako obravnavana glede na ostali dve solastnici razlaščenega zemljišča, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. A. A. je prejela nadomestno zemljišče na podlagi sodbe na podlagi pripoznave P 627/1998 z dne 26. 2. 1999. Kljub temu, da je preteklo več kot pet let od zaključka upravnega postopka, je nasprotna udeleženka A. A. priznala pravico do nadomestnega stavbnega zemljišča. Nasprotna udeleženka nepošteno prihaja sama s seboj v nasprotje. Predlagateljica graja tudi sklep o stroških. Odločitev o stroških na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) je materialnopravno zmotna. V skladu s 37. členom ZNP se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, če s tem ali drugim zakonom ni drugače določeno. Glede stroškov vsebuje ZNP specialne določbe v 35. členu ZNP, zato podlage za smiselno uporabo določb ZPP o stroških v nepravdnem postopku ni. Sodišče bi moralo odločitev opreti na prvi odstavek 35. člena ZNP, ki določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, saj v ZNP za konkretni primer ni drugačne določbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku predlog predlagateljice na določitev odškodnine zavrnilo zaradi zastaranja. Postavilo se je na stališče, da ima zahtevek za plačilo odškodnine zaradi razlastitve obligacijskopravno naravo in je podvržen zastaranju po splošnih obligacijskopravnih pravilih o zastaranju. Sodišče je ugotovilo, da je odločba št. ... o izročitvi nepremičnine, s katero je bilo predlagateljici naloženo, da mora Občini izročiti parc. št. 899, k. o. X, postala pravnomočna 1. 4. 1987. Takrat je pričel teči trimesečni rok za sporazumno določitev odškodnine, ki je potekel 1. 7. 1987. Do poteka tega roka se stranki nista sporazumeli o višini odškodnine, upravni organ pa odločbe o razlastitvi skupaj s spisi ni predal pristojnemu sodišču. Po izteku trimesečnega roka za sporazumno določitev odškodnine je imela predlagateljica realno možnost sodno uveljavljati svoj odškodninski zahtevek zaradi razlastitve (51. člen Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, ZRPPN) in na takšen način terjati izpolnitev obveznosti. Na podlagi 361. člena takrat veljavnega ZOR je začel teči rok za zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, v konkretnem primeru 2. 7. 1987, in je petletni splošni zastaralni rok potekel 2. 7. 1992. 5. Predlagateljica ugotovljenih dejstev v zvezi z zastaranjem ne izpodbija, nasprotuje pa samemu stališču o zastarljivosti terjatve, ki je predmet tega postopka. Opozarja na sklep zvezne skupne seje 18. in 29. 5. 1986, po katerem začne teči zastaranje terjatve na pravično nadomestilo za nepremičnine, ki so prešle v družbeno lastnino na podlagi razlastitve oziroma nacionalizacije, ali na kakšni drugi zakonski podlagi, kjer se nadomestilo določa po uradni dolžnosti, prvega dne po dnevu, s katerim je prejšnji lastnik nepremičnine dobil po republiškem oziroma pokrajinskem zakonu pravico zahtevati s poravnavo oziroma s sodno odločbo določeno nadomestilo. Glede na takšno stališče je del sodne prakse (na takšno stališče se je postavilo tudi to sodišče pri predhodnem odločanju) štel, da pravica do nadomestila zaradi odvzema lastninske pravice v javnem interesu in na podlagi zakona ne zastara, zastara le pravica izterjave s sodno odločbo ali poravnavo že določene odškodnine. Vendar pa pritožba neutemeljeno navaja, da je šlo za ustaljeno sodno prakso, saj so se v praksi pojavljale tudi drugačne odločbe.1 Nadalje je Vrhovno sodišče RS že v zadevi II Ips 189/2012 sprejelo stališče, da zastara odškodninski zahtevek zaradi protipravne razlastitve. V predmetni zadevi pa se je v sklepu II Ips 39/2016 opredelilo glede zastaranja odškodninske terjatve, nastale zaradi zakonite razlastitve. Pritožba opozarja na eno drugačno odločbo višjega sodišča (ter pravna mnenja občnih sej VS drugih bivših republik SFRJ), tako da neutemeljeno zatrjuje, da je Vrhovno sodišče RS z odločitvijo v tej zadevi nedopustno spremenilo sodno prakso glede vprašanja zastarljivosti nadomestila za razlaščeno zemljišče. 6. Navedba, da gre za javnopravno razmerje, ki ni podvrženo civilnopravnemu zastaranju, prav tako ni utemeljena. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 39/2016, je namreč v sodni praksi ustaljeno stališče, da so predmet zastaranja tudi terjatve, ki jih imajo posamezniki do oblastnih organov.

7. Pritožnica navaja, da je stališče o zastarljivosti nezdružljivo s pravico do zasebne lastnine in se sklicuje na varstvo pričakovalnih pravic in terjatev. Navaja, da stališče o zastarljivosti pomeni de facto razlastitev še za terjatev, kljub temu, da ji odškodnina pripada na podlagi 69. člena URS, z ustavo določene temeljne in človekove pravice ter iz njih izhajajoča jamstva pa so nezastarljivi, vendar s takšnimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Pritožnica je imela možnost (pravočasno) zahtevati odškodnino za odvzeto zemljišče, vendar tega ni storila. Uporaba zastaralnega roka v konkretnem primeru ji tudi ni onemogočala učinkovitega varstva. Pritožnica ni bila nesorazmerno otežena oziroma onemogočena pri uveljavljanju svojega zahtevka, saj zgolj zatrjevano dejstvo, da upravni organ zadeve ni odstopil sodišču, ne predstavlja takšne okoliščine.

8. Pritožnica neutemeljeno opozarja na vidik, kdaj je človekovo pravico dopustno omejiti in opozarja na tretji odstavek 15. člena URS. Do omejitve njene pravice do zasebne lastnine je namreč prišlo z razlastitvijo, vendar ji je pripadala pravica do odškodnine, zato so njeni očitki, da ne obstoji podlaga za uvedbo instituta zastaranja v to pravno razmerje, neutemeljeni. Upravni organ res ni izpolnil svoje dolžnosti, da odstopi zahtevo za določitev odškodnine sodišču, vendar ne drži, da je iz tega razloga nastopila konkretna situacija. Sama predlagateljica namreč zahtevka, kljub temu, da za to ni bilo ovire,2 ni pravočasno vložila pred sodiščem. Ker je že prvi predlog vložila v času, ko je zahtevek že zastaral (v letu 2006), ravnanje sodišč (zavrženje predlogov) na pravilnost odločitve v ničemer ne vpliva. Predlagateljica zmotno zatrjuje, da do predmetne situacije ni prišlo po njeni krivdi.

9. Na očitek o spremembi ustaljene in enotne sodne prakse (kar je neskladno z 22. členom URS) je bilo že odgovorjeno. Glede na že obrazloženo, ko so obstajale tudi drugačne odločbe in glede na predhodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, so očitki predlagateljice neutemeljeni.

10. Predlagateljica neutemeljeno opozarja na prezrt vidik in navaja, da je bila neenako obravnavana glede na ostali dve solastnici razlaščenega zemljišča, saj navedeno za odločitev ni pravno relevantno. Tudi če je A. A. prejela nadomestno zemljišče na podlagi sodbe na podlagi pripoznave P 627/1998 z dne 26. 2. 1999, to na pravilnost odločitve ne vpliva. Nasprotna udeleženka očitno v letu 1999 zastaranja še ni ugovarjala. Ugovarjala pa ga je v tem postopku, v katerem je bil predlog vložen deset let kasneje, kar samo po sebi ne predstavlja nepoštenega ravnanja.

11. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo glede vprašanje zastaranja uporabilo pravilno. Kot že navedeno, ugotovljenih odločilnih dejstev v zvezi s tem predlagateljica ne izpodbija. Ker je zastaralni rok potekel 2. 7. 1992, je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrnilo.

12. Utemeljeno pa predlagateljica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških nepravdnega postopka. V konkretnem primeru gre za postopek določitve odškodnine. V tem primeru velja posebno pravilo o povračilu stroškov, kadar je udeležencu naložena v plačilo odškodnina (104. člen ZNP). Za primer, ko upravičencu ni priznana odškodnina, veljajo, kot pravilno opozarja pritožba, splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih, torej prvi odstavek 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.3 Glede na specialno določbo v prvem odstavku 35. člena ZNP, pritožba utemeljeno navaja, da v tem primeru ni podlage za smiselno uporabo določb ZPP o stroških. Sodišče druge stopnje je zato stroškovno odločitev spremenilo tako, da vsak udeleženec nosi svoje stroške nepravdnega postopka. V ostalem delu iz že navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje, ki tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, v ostalem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. in 358. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13. Ker tudi v pritožbenem postopku predlagateljica ni uspela glede plačila odškodnine, veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnem postopku in predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).

1 Glej sklep VSL II Cp 49/2013. 2 Drugi odstavek 51. člena ZRPPN je določal: Če premoženjskopravni organ ne ravna po prvem odstavku tega člena, se lahko prejšnji lastnik razlaščene nepremičnine obrne za odmero odškodnine naravnost na sodišče. 3 Glej sklepa VS RS II Ips 146/2014 in II Ips 334/2013.