Jedro

Sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ugotovitev o predmetu pogodbe in njegovih lastnostih pa je dejansko vprašanje. Pravno vprašanje bi bilo eventualno, ali predmet izpolnitve ustreza predmetu pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženec plača tožniku 15.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.1992 dalje in pravdnimi stroški, tožniku pa je naložilo, naj tožencu povrne pravdne stroške v znesku 23.770,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1999 dalje. Proti takšni sodbi se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa tožbi v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na določbo 454. člena ZOR. Sodišče je zmotno uporabilo zakon, ko je ugotovilo, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo za telico. Sklenili sta pogodbo za prodajo neto teže telice, torej njenega mesa. Iz dokaznega postopka izhaja, da količina mesa s prodajno pogodbo ni bila določena. Stranki sta dogovorili ceno, določitev teže pa sta odložili na čas skupnega tehtanja. Predmet prodaje oziroma količina blaga tako ni bil določena, bila pa je določljiva in bi jo morala določiti sodišče, kot je nakazano tudi v sklepu sodišča druge stopnje z dne 18.5.1994. Teža 137 kg mesa ni predmet pogodbe. Neto teža telice je večja, kot je pokazalo tehtanje mesa, kar je tožnik tudi dokazal. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in neutemeljeno zahtevalo od tožnika dokaz, da stehtana telica ni bila njegova. Pritožba ni utemeljena. Zmotno je pritožbeno stališče, da je med strankama sporen predmet pogodbe in bi ga zato moralo določiti sodišče. Predmet je bistvena sestavina pogodbe in med strankama mora biti o njem soglasje, sicer pogodba ne nastane. Predmet prodajne pogodbe je lahko species (posamična, individualno določena stvar) ali genus (po vrsti določena, generična stvar). Če je med strankama spor o tem, kaj je predmet obveznosti, je naloga sodišča, da ugotovi vsebino njunega dogovora, da torej odgovori na dejansko vprašanje. V konkretni zadevi sta se stranki dogovorili za prodajo mesa točno določene telice, in sicer po ceni 350,00 SIT za kilogram. Med njima tako ni spora o predmetu obveznosti, temveč o njegovi lastnosti, to je o teži mesa telice. To pa je prav tako dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Toženec je bil dolžan plačati in je plačal tolikokratni znesek 350,00 SIT, kolikor kilogramov mesa je imela telica, ki mu jo je tožnik izročil. Ker dejansko stanje ni predmet preizkusa sodbe, izdane v postopku v sporih majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Ker slednjih ni našlo in je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zahtevek tako pravilno zavrnilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.