Jedro

Po oceni revizijskega sodišča je nekaj višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot jo je priznalo sodišče druge stopnje utemeljena zaradi tega, ker je bil tožnik trajno prizadet v starosti komaj 28 let, in ker bo zaradi ugotovljenih posledic težje opravljal vrsto opravil na posestvu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se izpodbijana sodba zaradi določitve odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 3,000.000 SIT spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku skupaj 5,600.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1999 dalje; odločba o stroških postopka prve stopnje pa se spremeni tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 455.992 SIT, vse v 15 dneh.

Odločba o pritožbenih stroških ostane nespremenjena.

V preostalem delu se tožnikova revizija zavrne.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške revizijskega postopka 53.550 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Tožnik iztožuje škodo, ki mu je nastala zaradi nezgode z dne 22.5.1994, ki jo je povzročil toženkin zavarovanec. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za nepremoženjsko škodo 7,500.000 SIT odškodnine, za premoženjsko škodo pa 784.903 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Sodišče druge stopnje je na toženkino pritožbo znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 5,100.000 SIT, delno je spremenilo tudi stroškovno odločbo, sicer pa je toženkino pritožbo zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da se mu prizna celotna zahtevana odškodnina. V reviziji opozarja, da je bil hudo telesno poškodovan pri 28 letih starosti in da bo zato trpel različne posledice celo preostalo življenjsko dobo. Ni odločilen samo procent zmanjšanja življenjskih aktivnosti (20%), ampak dejanske omejitve tožnika, ki mora pri opravljanju kmetijske dejavnosti opravljati težaška dela, pri katerih se ne more izogniti bolečinam. Določenih del z levico sploh ne more več opravljati. Težko pa opravlja vsa fizična dela. Priznana odškodnina je tudi primerjalno prenizka, saj je vrhovno sodišče v zadevi II Ips 404/2000 priznalo oškodovancu zgolj za 15% okvaro zdravja skupaj 5,500.000 SIT odškodnine. Med zdravljenjem je bil zaskrbljen, nastopila pa je tudi skaženost. Pomembno je tudi, da je prišlo do škodnega dogodka pred sedmimi leti, ter ta okolnost ni prišla do odraza pri odmeri odškodnine. Sodišče bi moralo bodisi priznati višjo odškodnino zaradi navedene okolnosti ali pa priznati zamudne obresti od toženkine zamude dalje. Tudi stroški niso pravilno odmerjeni, ker ni bil priznan priglašeni DDV.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženki, ki na revizijo ni odgovorila (3. odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

V postopku na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri prometni nezgodi utrpel izpah spoja med ključnico in lopatico nad levim ramenskim sklepom in zlom grebena leve lopatice ter zvin vratne hrbtenice. Zdravil se je v bolnišnici in v domači oskrbi, fizioterapijo pa je opravljal v Ptujskih termah. V bolniškem staležu je bil od 23.05. do 25.11.1994. Po končanem zdravljenju so ostale pri tožniku trajne posledice, ki za 20% zmanjšujejo njegovo splošno življenjsko aktivnost. Ne more več z vzročeno levo roko opravljati del, otežkočeno mu je opravljanje vseh del, kjer je potrebna popolna gibljivost levega ramenskega sklepa, s težavo opravlja dela, ki so združena z dvigovanjem ali prenašanjem težjih bremen, oviran je pri vožnji s traktorjem. Gibljivost v levem ramenskem sklepu je omejena, stanje pa je dokončno in ni pričakovati izboljšanja. Nastopila je tudi atrofija mišice okoli ramena in lopatice.

Ugotovljeni obseg trajnih posledic utemeljuje po presoji revizijskega sodišča nekaj višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot jo je priznalo sodišče druge stopnje ter je utemeljena v višini 3,000.000 SIT, to je 500.000 SIT več, kot je bila odškodnina za navedeno obliko škode priznana v pritožbenem postopku. Po oceni revizijskega sodišča je nekaj višja odškodnina utemeljena zaradi tega, ker je bil tožnik trajno prizadet v starosti komaj 28 let, in ker bo zaradi ugotovljenih posledic težje opravljal vrsto opravil na posestvu. Ostale okoliščine, na katere opozarja tožnik v reviziji, so bile v pritožbenem postopku upoštevane.

Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da sedaj določena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno odraža vse med postopkom ugotovljene pravno pomembne okoliščine in je tudi primerjalno ustrezna. Večje zvišanje zato ni utemeljeno.

Sprememba izpodbijane sodbe temelji na drugem odstavku 380. člena ZPP.

V pritožbenem postopku so bile za nadaljnje oblike nepremoženjske škode priznane naslednje odškodnine: za telesne bolečine 1,700.000 SIT, za strah 500.000 SIT in za skaženost 400.000 SIT. Take odškodnine so bile priznane na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: tožnik je med zdravljenjem trpel hude telesne bolečine tri dni trajno in pet dni občasno; zmerne bolečine je trpel štirinajst dni, lažje pa en mesec pogostejše ter štiri mesece občasno, bolečine pa bo imel tudi v bodoče. Med zdravljenjem je trpel tudi določene nevšečnosti, kamor spada hospitalizacija, 28-dnevna imobilizacija leve rame, nošnja mehke vratne opornice, dve operaciji, RTG slikanje in fizikalna terapija. Ob nezgodi je utrpel primarni strah, med zdravljenjem zaradi skrbi za njegov izid pa je trpel sekundarni strah. Skaženost se kaže v povešenju leve rame, v atrofiji mišic okoli ramena in lopatice ter v brazgotini na levem ramenskem sklepu. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pritožbeno sodišče vse navedene dejanske okoliščine upoštevalo pri odmeri odškodnin za posamezno obliko obravnavane nepremoženjske škode, višino odškodnin ocenjuje za ustrezne in v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR ter zato tudi po njegovi presoji višje odškodnine niso utemeljene.

Tožnik v reviziji še izvaja, da bi morala biti odškodnina višja zaradi odmaknjenosti dogodka oziroma bi morala biti toženka obsojena še na plačilo zamudnih obresti od zamude dalje. V zvezi s takimi izvajanji velja opozoriti, da se je po ustaljeni sodni praksi, veljavni na dan odločanja v postopku na prvi stopnji, odmerjala odškodnina za nepremoženjsko škodo po razmerah na dan odločanja ter se niso priznavale zamudne obresti od tako priznane odškodnine za čas pred tem (ker bi sicer prišlo do dvojne valorizacije). Okoliščino, da je na odškodnino čakal dalj časa, je tožnik uveljavil šele v reviziji. Ne glede na to se ugotavlja, da je pritožbeno sodišče odmerilo odškodnine za izpodbijane tri odškodninske postavke tudi na podlagi primerjav s škodami, ki so bile priznane v podobnih primerih ter odražajo vse v reviziji poudarjene okolnosti. Tožnikova revizijska izvajanja zato tudi v obravnavanih smereh niso utemeljena (378. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe odločbe o glavni stvari se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku, ki ga revizijsko sodišče ocenjuje v razmerju 77 proti 23 v korist tožnika. Ta sprememba je ob izhodiščih sodišč nižjih stopenj in z upoštevanjem davka na dodano vrednost, ki ga je prijavil tožnikov pooblaščenec, utemeljevala odločitev, po kateri mora toženka plačati tožniku stroške postopka prve stopnje v višini 455.992 SIT. V stroškovno odločbo o pritožbenih stroških revizijsko sodišče ni poseglo, ker je v navedenem postopku ostal uspeh pravdnih strank le delen in je zato utemeljena odločitev, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Revizijske stroške tožnika pa je revizijsko sodišče odmerilo od glavnice, ki je bila tožniku dodatno priznana v revizijskem postopku. Ti stroški znašajo po odvetniški tarifi z vključitvijo z DDV 53.550 SIT (plačila sodnih taks pa je bil tožnik oproščen). Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena in 154. člena ZPP.