Jedro

Stranska intervenientka (na strani toženca) je bila na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vzrok njene invalidnosti I. kategorije je zato poklicna bolezen.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji vzroka invalidnosti oprlo predvsem na izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožeča stranka v odškodninskem sporu možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se potrdi sodba sodiš ča prve stopnje.

Tože

ča stranka krije stroške pritožbe sama.

Stranska intervenientka krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodiš če prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. .... z dne 9. 3. 2007 in št. ... z dne 24. 8. 2006 v zvezi s sklepom o popravi št. ... z dne 6. 9. 2006 v delu, s katerim je bilo odločeno, da je invalidnost stranske intervenientke poklicna bolezen. Obenem je tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka stranske intervenientke v znesku 1.285,15 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tože ča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpostavlja, da vzrok invalidnosti izpodbija, ker za ugotovitev, da je vzrok invalidnosti poklicna bolezen, ni pravne in dejanske podlage; ker je stranska intervenientka delala kot steklobrusilec vse od leta 1983, njene zdravstvene težave so se pojavile leta 2000, šele leta 2004 pa je prišlo do suma, da gre za zastrupitev s svincem; ker je imela stranska intervenientka tri - do štirikrat večjo vsebnost svinca v krvi kot ostali zaposleni; ker je imela v krvi visoke vsebnosti svinca tudi takrat, ko ni delala; ker vzročna zveza med njeno izpostavljenostjo svincu na delovnem mestu in vsebnostjo svinca v krvi ni dokazana; ker obstaja sum, da je šlo za zastrupitev iz drugega vira in ker vse diagnoze stranske intervenientke niso bile povezane z zastrupitvijo s svincem. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu vpogledalo izvedenska mnenja izvedenskih organov, ki so bila pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem, opr. št. Pd 216/2006, čemur je nasprotovala, saj v odškodninski zadevi niso bila obravnavana vprašanja, pomembna za odločitev v tem sporu. V odškodninskem sporu ni bilo z učinkom pravnomočnosti odločeno o tem, da gre za poklicno bolezen. Sodišče je v odškodninskem sporu izhajalo iz tega, da je odločba toženca pravnomočna. Po njenem se meje pravnomočnosti odškodninskega spora ne raztezajo na ta spor. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri stranski intervenientki za izjemen, do sedaj še neopisan primer razvoja in oblike patalogije pri osebi, izpostavljeni svincu. Zato meni, da stranski intervenientki ne more biti priznana poklicna bolezen. Navaja, da je predlagala postavitev izvedencev internistične in kemijske stroke, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo, zato je že ugovarjala, da ji je bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Tudi v pritožbi vztraja pri tej kršitvi in uveljavlja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazni predlog, da se postavi sodni izvedenec toksikolog in ortoped, z obrazložitvijo, da je njihovo izvedbo zavrnilo že delovno sodišče v odškodninskem sporu. Poudarja, da delovno sodišče ni bilo pristojno odločati o tem, ali gre za poklicno bolezen, saj se to vprašanje lahko obravnava le v tem sporu. Tudi stranki delovnega spora nista bili stranki tega spora. Vprašanj v zvezi s poklicno boleznijo tožeči stranki v delovnem sporu ni bilo dovoljeno postavljati, zato ji ni bila dana možnost, da dokazuje okoliščine v zvezi z obstojem poklicne bolezni. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 71/2011 z dne 12. 10. 2011, iz katere izhaja, da priznanje invalidnosti zaradi poklicne bolezni ne pomeni avtomatično odškodninske odgovornosti delodajalca, mnenje invalidske komisije pa predstavlja javno listino. Po njenem to pomeni, da tudi odškodninska odgovornost ne pomeni priznanja poklicne bolezni. Vprašanje poklicne bolezni se ugotavlja pri tožencu in nato v socialnem sporu, zato ji ni bila dana možnost izpodbijanja poklicne bolezni pred pristojnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa tudi kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP. S takšnim postopanjem so bili kršeni tudi 14., 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. Pri določitvi poklicne bolezni je bistveno, da se bolezenska stanja delavcev povezujejo z opravljanjem določene dejavnosti, ki škodljivo vpliva na zdravje, česar ni mogoče izključiti z varnostnimi napravami in ukrepi, pri odškodninski odgovornosti pa je bistveno, da delodajalec ni zagotavljal varnosti pri delu. Zaradi neizvedbe dokazov je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu, niso jasno odgovorila na ključna vprašanja, zlasti zakaj je prišlo do spremembe prvotnih stališč specialistov, da je vzrok visoke vsebnosti svinca v krvi stranske intervenientke dne 16. 11. 2004 akutna zastrupitev s svincem, ki nima zveze z delom pri tožeči stranki, v stališče, da je vzrok kronična zastrupitev zaradi dolgotrajne izpostavljenosti svincu na delovnem mestu. Sodni izvedenci zatrjevanja, da gre za proces izločanja svinca iz kosti, niso dokazali. Do odločitve, da gre pri stranski intervenientki za kronično zastrupitev, je prišlo po tem, ko ni bilo mogoče pojasniti, kako je prišlo do akutne zastrupitve. Že v delovnem sporu je bilo ugotovljeno, da bi bilo potrebno pridobiti tudi izvedensko mnenje ortopeda. Opozarja, da v odškodninskem sporu ni bilo razčiščeno, ali in v kolikšni meri so druge bolezni vplivale na invalidnost. Iz navedenih razlogov je sporno, ali gre pri stranski intervenientki za poklicno bolezen. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo s transka intervenientka meni, da pritožba tože če stranke ni utemeljena. Poudarja, da ni določeno, da mora za opredelitev poklicne bolezni zboleti večje število delavcev. Dejansko stanje, ki je podlaga za ugotovitev, da pri stranski intervenientki obstaja poklicna bolezen zaradi zastrupitve s svincem, je ugotavljalo že Delovno sodišče v Celju v odškodninskem sporu, v katerem je tožeča stranka podajala ugovore in uveljavljala ter dokazovala okoliščine, ki se nanašajo na obstoj poklicne bolezni, saj je dokazovala, da je do zastrupitve s svincem pri stranski intervenientki prišlo izven delovnega mesta. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je njena bolezen povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na delovnem mestu. Dejansko stanje je bilo pojasnjeno z izvedenskimi mnenji, pridobljenimi v odškodninskem sporu, v katerih so se sodni izvedenci opredelili tudi do tega, ali je bila zastrupitev s svincem kronična ali akutna. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da so na invalidnost stranske intervenientke vplivale druge bolezni. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodiš če je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

V tem socialnem sporu, ko tože ča stranka kot delodajalec stranske intervenientke, uveljavlja, da vzrok invalidnosti I. kategorije stranske intervenientke ni poklicna bolezen, temveč bolezen, je sodišče prve stopnje, kljub vprašanju aktivne legitimacije tožeče stranke v tem sporu(1), v zvezi s čimer niti toženec niti stranska intervenientka nista podala nobenih (niti pritožbenih) ugovorov, presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 9. 3. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 24. 8. 2006 glede vzroka invalidnosti stranske intervenientke. Toženec je na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 5. 2006, da je stranska intervenientka zaradi posledic poklicne kronične zastrupitve s svincem popolnoma nezmožna za pridobitno delo, stransko intervenientko z odločbo z dne 24. 8. 2006 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 6. 9. 2006 razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni od 25. 5. 2006 in ji priznal pravico do invalidske pokojnine, kar je bilo po pritožbi tožeče stranke v zvezi z vzrokom invalidnosti potrjeno z dokončno odločbo toženca z dne 9. 3. 2007. Gre torej za spor o vzroku invalidnosti. Vzroka za nastanek invalidnosti sta po 62. členu do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) tudi bolezen in poklicna bolezen. Poklicne bolezni po tem zakonu so skladno s 1. odstavkom 65. člena ZPIZ-1 določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Bistveno za opredelitev bolezni kot poklicne je, da je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo (2. odstavek 65. člena ZPIZ-1). Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003; Pravilnik), ki kot poklicne bolezni opredeljuje tudi bolezni, povzročene s svincem ali njegovimi spojinami.

Sodiš

če prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je vzrok invalidnosti stranske intervenientke poklicna bolezen. S takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodiš

če prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila stranska intervenientka na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Pri tem se je oprlo zlasti na izvedenska mnenja izvedenskih organov, pridobljenih v delovnem sporu, ki je tekel pred Delovnim sodiščem v Celju, opr. št. Pd 216/2006. S tem ni zagrešilo v pritožbi očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP kljub temu, da tožeča stranka z izvedbo teh dokazov ni soglašala in je predlagala postavitev novih izvedencev medicinske stroke. Tožeča stranka je imela namreč v sporu pred Delovnim sodiščem v Celju, opr. št. Pd 216/2006 možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov. Prav to pa je bistvenega pomena za presojo, da v obravnavanem primeru načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno.

I

zvedensk a

mnenj a, na katerih temelji izpodbijana sodba, so

bil a

pridobljen a

v sodnem, čeprav drugem, postopku. Izvedenec je oseba, ki jo določi pravdno sodišče (1. odstavek 244. člena ZPP), da v skladu s svojim strokovnim znanjem, na podlagi predpisov, ki urejajo določeno strokovno področje, in pravil te stroke neodvisno in samostojno sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih ter s tem pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno pomembna dejstva (243. člen ZPP). Izvedensko delo se sme zaupati tudi strokovni instituciji (3. odstavek 245. člena ZPP). Tako kot druge dokaze tudi dokaz z izvedencem izvaja sodišče. Položaj izvedenca, postavljenega v drugem sodnem postopku, je zato bistveno enak kot položaj izvedenca, angažiranega za potrebe konkretnega postopka. Izvedenec namreč ostaja pomočnik sodišča (in ne stranke), oziroma neodvisen samostojen procesni subjekt, ki posreduje sodišču abstraktna pravila znanosti in stroke določenega področja, ki sodišču ni (dovolj) znano.(2) Tože

ča stranka je v delovnem sporu, opr. št. Pd 216/2006, nastopala kot tožena stranka, torej kot stranka postopka, in aktivno sodelovala v obsežnem dokaznem postopku. Seznanjena je bila s pridobljenimi izvedenskimi mnenji, sodni izvedenci so bili tudi zaslišani, izvedenskim organom je imela možnost postavljati vprašanja – sodni izvedenci so izčrpno in ustrezno odgovorili na vprašanja, ki jih je postavila tožeča stranka, in se tudi izjaviti o rezultatih dokazovanja ter podati svoja pravna naziranja.(3) Upoštevaje navedeno je bilo po stališ ču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru zadoščeno zahtevam po kontradiktornem postopku kot izrazu načela enakega varstva pravic. Zato so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku, in očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP, skladno s katerim mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, neutemeljeno. S tem v zvezi pa so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita, da je tudi s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge, da se v tem socialnem sporu postavi nova sodna izvedenca toksikološke in internistične stroke ter dodatno sodna izvedenca ortopedske in kemijske stroke, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

V delovnem sporu sta bili pridobljeni najprej izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v A z dne 2. 4. 2008 z dopolnitvami, v kateri sta sodelovala izvedenca prim. prof. dr. A. A., dr. med., specialist medicine dela prometa in športa, in asist. dr. B. B., univ. dipl. kem., specialistka forenzične toksikologije, nato pa še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v A z dne 9. 3. 2010 z dopolnitvami, v kateri so sodelovali prim. asist. dr. C. C., dr. med., specialist internist gastroenterolog, prof. dr. D. D., dr. med., specialist abdominalne kirurgije, prof. dr. E. E., dr. med., specialist nevrologije, in dr. F. F., univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije. Ta izvedenska mnenja so, kot bo pojasnjeno tudi še v nadaljevanju sodbe, prepričljiva, strokovna in skladna z medicinsko dokumentacijo ter predstavljajo dovolj podlage za odločitev v tej zadevi.

Izvedensko mnenje toksikologa in internista oziroma internista gastroenterologa je bilo tako pridobljeno že v delovnem sporu. Prvi je kot član izvedenskega organa sodeloval pri izdelavi izvedenskega mnenja z dne 2. 4. 2008, drugi pa, prav tako kot član izvedenskega organa, pri izdelavi izvedenskega mnenja z dne 9. 3. 2010. Če je določenih več izvedencev, lahko na podlagi 254. člena ZPP skupaj dajo izvid in mnenje, če se glede njiju strinjajo. Če pa se glede izvida in mnenja ne strinjajo, da vsak izvedenec svoj izvid in mnenje posebej. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (2. odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odstavek 254. člena ZPP). V v delovnem sporu pridobljenih izvedenskih mnenjih ni nasprotij in pomanjkljivosti, mnenja so jasna in popolna, izvedenci so bili tudi zaslišani, in so izčrpno odgovorili na postavljena vprašanja, tudi vprašanja tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se postavi nova sodna izvedenca toksikološke in internistične stroke.

Sodišče prve stopnje, ki v skladu z 8. členom ZPP samo odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana, in da zato drugih dokazov ni potrebno izvajati, je imelo v jasnih in skladnih zaključkih v izvedenskih mnenjih iz delovnega spora dovolj podlage za pravilno razsojo, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebno nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja glede vzroka izgube delovne zmožnosti stranske intervenientke še s pridobijo dodatnih izvedenskih mnenj izvedencev ortopedske in kemijske stroke. Razlogi za utemeljeno zavrnitev sodnega izvedenca ortopeda so bili obširno obrazloženi že v delovnem sporu.(4) Pri izdelavi izvedenskega mnenja je sicer sodeloval tudi specialist medicine dela, prometa in športa, kar je glede na to, da gre v tem sporu za spor glede vzroka invalidnosti, ustrezna specialnost izvedenca. Tožeča stranka tako v pritožbi neutemeljeno vztraja pri tem, da se pridobijo dodatna izvedenska mnenja.

V delovnem sporu, opr. št. Pd 216/2006, je stranska intervenientka uveljavljala odškodnino od tože če stranke (tam tožene stranke) za škodo na zdravju, ki ji je nastala zaradi zastrupitve s svincem na delovnem mestu. Delovno sodišče v Celju je s sodbo, opr. št. Pd 216/2006 z dne 2. 11. 2010, ob presoji, da je vzrok zastrupitve s svincem izpostavljenost svincu v delovnem okolju tožeče stranke, oziroma da je zastrupitev s svincem stranske intervenientke posledica neustreznih delovnih razmer pri tožeči stranki, stranski intervenientki dosodilo odškodnino. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo, opr. št. Pdp 71/2011 z dne 12. 10. 2011 sicer dosojeno odškodnino znižalo, hkrati pa potrdilo presojo sodišča prve stopnje, da je vzrok zastrupitve s svincem stranske intervenientke izpostavljenost svincu v delovnem okolju tožeče stranke. Reviziji stranske intervenientke in tožeče stranke sta bili zavrnjeni s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013. Tudi Vrhovno sodišče RS je soglašalo z zaključkom, da je vzrok za kronično zastrupitev s svincem pri stranski intervenientki prav izpostavljenost svincu na delovnem mestu.

Dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je zdravstveno stanje stranske intervenientke, ki je bilo v delovnem sporu kot nastala škoda ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, v obravnavanem socialnem sporu pa je vzrok popolne nezmožnosti za delo, posledica izpostavljenosti svincu na delovnem mestu, je bilo že ugotavljano (in tudi ugotovljeno) z dokazi, izvedenimi v delovnem sporu, opr. št. Pd 216/2006. Za presojo vzro čne zveze med izpostavljenostjo svincu pri tožeči stranki in zastrupitvijo stranske intervenientke s svincem je bilo tako pridobljeno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v A z dne 2. 4. 2008 z dopolnitvami. Sodna izvedenca sta v tem mnenju prepričljivo in strokovno argumetirano obrazložila, da je zdravstveno stanje stranske intervenientke posledica zastrupitve s svincem na delovnem mestu, in odgovorila tudi na vsa vprašanja, na katera tožeča stranka opozarja v pritožbi. Pojasnila sta, da je na delovnem mestu, na katerem je stranska intervenientka delala 21 let, nekajkrat povečana koncentracija svinca. Glede na odsotnost obremenitve s svincem v domačem okolju in v primerjavi z nivoji svinca v krvi moža in hčerke sta tako toksične učinke svinca pri stranski intervenientki povezala z obremenitvami na delovnem mestu. Obrazložila sta izplavljanje svinca iz kosti. Kot sta pojasnila, je posledica preteklih obremenitev vedno izražena v višini depojev svinca v kosteh in s tem nivoji povezanih koncentracij svinca v krvi tudi po odstranitvi z delovnega mesta. Škoda na zdravju pa je tem večja, čim dalj časa in v večji koncentraciji se svinec nahaja v krvi. Poudarila sta, da pri stranski intervenientki vse od novembra 2004 nivo svinca v krvi, kljub poklicni obremenjenosti s svincem, ni bil izmerjen, in se opredelila tudi do prvotnega mnenja lečečih specialistov, da naj bi šlo za naključno izpostavitev svincu. Pojasnila sta, da je bilo to v medicinsko dokumentacijo zapisano zato, ker lečeči zdravniki niso našli vzroka za akutni porast svinca v krvi. Opredelila sta se tudi do tega, da je imela stranska intervenientka višje vsebnosti svinca v krvi kot drugi zaposleni pri tožeči stranki. S tem v zvezi sta pojasnila, da vsak posameznik reagira drugače, na kar vplivata individualno zdravstveno stanje in njegova reaktivnost. Za ugotovitev nastanka oziroma obsega škode je bilo v delovnem sporu pridobljeno izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v A z dne 9. 3. 2010 z dopolnitvami. Iz tega mnenja izhaja, da je večino bolezenskih simptomov, prisotnih pri stranski intervenientki, to so zlasti spahovanje, kolcanje, bolečine v trebuhu, napihovanje, bruhanje, gastrostoma in nosna sonda, mogoče povezati s kronično zastrupitvijo s svincem, okvara centralnega, avtonomnega in perifernega živčevja, krči v okončinah in epileptični napadi pa niso posledica zastrupitve s svincem.

Sodišče prve stopnje je zato pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 17. 7. 2012 glede tega, ali gre pri stranski intervenientki za poklicno bolezen ali pa gre za deljen vzrok invalidnosti. Invalidska komisija je na podlagi medicinske in delovne dokumentacije menila, da je pri stranski intervenientki podana I. kategorija invalidnosti izključno zaradi posledic poklicne bolezni. Glede na takšno mnenje je stranska intervenientka popolnoma nezmožna za opravljanje pridobitnega dela zaradi bolezenskih simptomov, ki so posledica poklicne bolezni, okvara živčevja, krči v okončinah in epileptični napadi, ki sicer niso posledica zastrupitve s svincem, pa na delovno (ne)zmožnost tožnice očitno niso vplivali. Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so na popolno izgubo delovne zmožnosti stranske intervenientke vplivale tudi druge bolezni.

Sodiš

če prve stopnje je imelo tako tudi po stališču pritožbenega sodišča v izvedenskih mnenjih, pridobljenih v delovnem sporu, opr. št. 216/2006, zlasti pa v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v A z dne 2. 4. 2008 z dopolnitvami, dovolj popolno in objektivizirano podlago za presojo, da je vzrok I. kategorije invalidnosti stranske intervenientke poklicna bolezen. Izvedenski mnenji sta prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo ter omogočata nedvoumen zaključek, da je pri stranski intervenientki, ki je 21 let delala na delovnem mestu steklobrusilke, na katerem je bila izpostavljena svincu v prekomernih vrednostih, zaradi kronične zastrupitve s svincem, prišlo do popolne nezmožnosti za delo. Bolezen je bila torej povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega mesta, na katerem je stranska intervenientka delala. To pomeni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je pri tožnici vzrok invalidnosti oziroma I. kategorije invalidnosti poklicna bolezen, to je kronična zastrupitev s svincem.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodiš če na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Upoštevajo

č 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Odgovor na pritožbo k njeni rešitvi ni pripomogel, zato stranska intervenientka stroške v zvezi s tem krije sama (1. odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Glede na pravnomočnost odločbe o razvrstitvi stranske intervenientke v I. kategorijo invalidnosti in o priznanju pravice do invalidske pokojnine, tožeča stranka do stranske intervenientke nima nobene obveznosti na podlagi njene invalidnosti. Vzrok invalidnosti vpliva na višino invalidske pokojnine, delodajalec pa za vlaganje pritožbe zoper odločbo prve stopnje in tožbe zoper dokončno odločbo nima aktivne legitimacije (komentar k 101., 251. in 261. členu ZPIZ-1 v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000).

Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, opr. št. VSM I Cp 581/2011 z dne 15. 11. 2012. Op. št. (3): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 39/95 z dne 16. 1. 1997. Op. št. (4): Glej 8. točko obrazložitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 71/2011 z dne 12. 10. 2011.