Jedro

Kriterij ocenjevanja delovne uspešnosti, ki je bilo pri toženi stranki podlaga za obračunavanje plač, je bil v postopku določanja presežnih delavcev uporabljen v skladu s sprejetimi akti in na podlagi objektivnega obravnavanja zaposlenih. Iz tega razloga je bila tožnica na podlagi tega kriterija zakonito izbrana za presežno delavko.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke, da je odločba o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2009, ki jo je izdala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (1. toč. izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi (2. toč. izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto planer OPP, in ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati pripadajoče plače, kakor če bi delala, od njih odvesti davke in prispevke in druge dajatve, neto zneske pa nakazati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (3. toč. izreka), kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni od prejema prvostopenjske sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo (4. toč. izreka).

Tožnica se je zoper sodbo po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navajam, da je sodišče v obravnavanem postopku grobo kršilo njene procesne pravice. Tožena stranka je namreč sočasno z odpovedjo pogodbe na novo zaposlila pet drugih delavcev, saj bi morala zaposlitev ponuditi najprej njej, kar je v skladu z 90. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je tako zaposlila delavce, ki so pri njej predhodno že delali preko napotnic posrednika. Sodišče je toženo stranko kljub prekluziji pozvalo naj predloži sistemizacijo, s čimer je kršila določbe ZPP. Tožena stranka ni dokazala, da delovno mesto komercialista za njo ni ustrezno. Poleg tega sploh ni trdila, da bi bilo pet novih zaposlitev neustreznih, dejstva, ki ji stranke ne zatrjujejo, pa niso predmet dokazovanja. Vsekakor izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti trditvenega bremena, ki ga nosijo stranke. Sodišče se ni opredelilo do tožbenih navedb, da se delovna uspešnost ni ocenjevala skladno s podjetniško kolektivno pogodbo, temveč se je ocenjevala zgolj enostransko. Podjetniška kolektivna pogodba je bila vložena na naroku dne 22. 10. 2009, kar je sodišče popolnoma prezrlo. Če bi tožena stranka ocenjevala delovno uspešnost, jo zagotovo ne bi mogla oceniti najslabše. Priče so namreč izpovedale, da je delala zelo veliko in prizadevno, pri čemer število dokončnih izdelkov izkazuje, da je imela precej več dela kot oba moška sodelavca. Po njenem odhodu je ocena izdelkov, ki so jo napravili dobavitelji, padla iz 98 % na 60 %, kar je potrdil nadrejeni delavec K.. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je imela tožena stranka ob podaji odpovedi prosto delovno mesto vodje obrata montaže, ki bi ga lahko ponudila njej v skladu z določbo 90. čl. ZDR. P. ni izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta. Dejansko so ga zaposlili za vodjo obrata šele leta 2010, potem, ko so to delovno mesto preimenovali iz obratovodje in znižali zahteve glede izobrazbe. Neposredno pred odpovedjo je morala opravljati nadure, po njenem odhodu pa je tja prišel delati R., ki je bil izmenovodja in je po ukinitvi ene izmene dejansko postal nepotreben. Tožena stranka tega ni poskušala zanikati, temveč je to opravičevala z izobraževanjem R.. Dejstvo je, da delo planerja še vedno opravljajo štirje delavci. Po izpovedbi O. po njenem odhodu ni prišlo do ukinitve nobenega od programov. Tožena stranka je izdelovala približno enako število različnih produktov, nihala je zgolj količina oz. naročila izdelkov. Planer ima s posameznim izdelkom enako dela, ne glede na to, koliko posameznih izdelkov izdela dnevno. Sodišče je naivno verjelo toženi stranki in izpovedbam pri njej zaposlenih prič. Tožena stranka je sicer sprejela program kolektivnega odpuščanja, vendar je priča H. izpovedal, da ga niso v celoti izvedli, saj so v veliki večini presežnih delavcev preklicali odpovedi še v odpovednem roku. Institut kolektivnega odpuščanja je bil zlorabljen, saj ni zagotovil pravičnosti in objektivnosti pri odpuščanju. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Novih pet delavcev iz družbe E. je zaposlila še pred sprejetjem programa o presežnih delavcih. Sodišče je pravilno ugotovilo, da se tožnica na delovnem mestu komercialist ne bi mogla zaposliti. V kolikor je vložila dokumentacijo glede delovnih mest, ni šlo pri tem za nikakršno postopkovno kršitev, saj se preiskovalno načelo ne uporablja izključno v korist delavca, temveč je namenjeno pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja ocenjevanja delovne uspešnosti. Tožnica se opira na izpovedbe prič, da je bila pri delu prizadevna, spregleda pa izpoved priče K., da se ni izobraževala in ni pridobivala dodatnih znanj. Takrat se je soočila s krizo in upadom naročil, zaradi česar je bila primorana odpuščati presežne delavce v več oddelkih. Glede odrejanja nadur in obsega dela je sodišče pravilno upoštevalo priče, da je bil delovni čas ustrezno prerazporejen. V zadevi je pravilno sprejela in izvedla program presežnih delavcev. Po izboljšanju poslovanja zaradi večjega obsega naročil je lahko ponovno zaposlila nekaj delavcev skladno z njihovo prednostno pravico do zaposlitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožničino pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ocenilo izvedene dokaze in pri odločitvi o zavrnitvi tožbenih zahtevkov tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere se sklicuje pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 9. 4. 2009 v skladu z določbo 96. čl. ZDR sprejela program razreševanja presežnih delavcev, zaradi 40 % upada naročil v primerjavi z letnim planom za poslovno leto 2009. V tej zvezi se je odločila za zmanjšanje potreb po številu izvajalcev v posameznih oddelkih, med ostalim tudi v oddelku planiranja proizvodnje. Tako je dne 14. 4. 2009 odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu planer OPP, zaradi racionalizacije poslovanja v oddelku. Pri določitvi tožnice kot presežne delavke je izhajala iz ocene delovne uspešnosti ter korekcijskih kriterijev strokovne izobrazbe in socialnega stanja delavca. Sodišče prve stopnje je preizkušalo pravilnost in zakonitost takšne odpovedi. V prvem postopku je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev odpovedi, vendar je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke takšno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu izhajalo iz stališča, da v sporu dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno in sicer glede tega, kdaj je tožena stranka ugotovila, da je prenehala potreba po tožničinem delu iz pogodbe o zaposlitvi, predvsem pa, če je tožena stranka dosledno izvedla ukrepe in kriterije za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, predvsem z vidika možnosti zaposlitve tožnice na delovnem mestu komercialista, glede katerega je tožena stranka v času sprejetja programa sklepala nove zaposlitve z delavci iz agencije za kadre E.. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča ter z dodatno izvedbo dokazov preizkusilo še preostala sporna dejstva in razloge, ki so narekovali odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Ugotovilo je, da je bila v konkretnem primeru odpoved zakonita, kar je ustrezno obrazložilo v sodbi, s takšno sodbo pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pritožba očita sodišču, da je dovolilo toženi stranki vložitev akta o sistemizaciji in opisa del in nalog na tretjem naroku glavne obravnave, kar je v nasprotju s pravili postopka, zaradi česar je bila tožena stranka dokazno prekludirana (286. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče navaja, da lahko stranki v postopku postavljata tako trditve o dejstvih, na katere opirata zahtevke in svoje ugovore, kakor tudi trditve, s katerimi to izpodbijata. V skladu s pravilom o dokaznem bremenu mora predložiti dokaz tista stranka, ki se sklicuje na posamezno pravno odločilno dejstvo. V konkretnem primeru se tako tožnica v tožbi kot tožena stranka v odgovoru na pritožbo nista v ničemer sklicevali na sistemizacijo delovnih mest, temveč šele smiselno ob presoji programa razreševanja presežnih delavcev šele na drugem naroku glavne obravnave, ko je sodišče po uradni dolžnosti naložilo toženi stranki, da jo predloži v ustreznem roku. To pomeni, da je sodišče v skladu s preiskovalnim načelom iz določbe 34. čl. ZDSS-1 smatralo za potrebno, da razpolaga tudi s to listino, čemur je tožena stranka sledila in jo v nadaljevanju postopka predložila. Zato se ne more šteti, da je bila glede tega prekludirana, posebno ob ugotovitvi, ker podatki iz predložene listine, ki ima dejansko naravo pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (gre za predpis materialnega prava), za odločitev v sporni zadevi nimajo ključnega pomena, temveč imajo odločilno vlogo presoja o izbiri tožnice za trajno presežno delavko po kriterijih, razlogi omilitve škodljivih posledic prenehanja dela ter pravilnost programa v vsebinskem smislu. Zato je zavzemanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem kakor koli kršilo določila postopka, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da so bili v primeru tožnice uporabljeni kriteriji za določitev presežne delavke enostransko. Z izvedenimi dokazi je potrjeno, da so bili kriteriji ocenjevanja določeni v aktih tožene stranke, z njimi pa so bili delavci seznanjeni. Ključni kriterij je bil delavna uspešnost, ki je bila pri tožnici uporabljena za čas od meseca avgusta 2008 do januarja 2009, ocenjena pa je bila s strani nadrejenega vodje oddelka K. z oceno 13,5. Po izpovedbi namestnice vodje obračuna plač R., ki je bila zadolžena za izvedbo programa razreševanja presežnih delavcev, se je delovna uspešnost izkazovala z višino dodatka pri plači, s plačilnimi listi je bila tožnica seznanjena in v spornem času zoper oceno ni ugovarjala. Vodja oddelka je obrazložil takšno oceno v tem, da pri tožnici ni zaznal napredovanja, upošteval je poslovno komuniciranje in izobraževanje delavcev, pri teh postavkah pa je tožnica ostala na isti ravni, ob tem da je s sodelavci prihajala tudi v konflikte. Ocene delavcev (poleg tožnice še preostalih treh planerjev v oddelku) je vsakokrat predložil kadrovski službi, te pa so bile podlaga za obračun plače. Vodja oddelka je za vsakega delavca dosledno obrazložil razloge angažiranosti pri delu in sprejeto oceno delovne uspešnosti. V nadaljevanju je potem direktor kadrovskega sektorja H. izdelal seznam posameznih presežnih delavcev.

Pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da takšnega načina ocenjevanja ne bi sprejelo za ustreznega, saj je bil izveden v skladu s sprejetimi akti in na objektivnem obravnavanju delavcev, zaradi česar ni mogoče v ničemer slediti očitkom, da je bil enostranski. Tudi sicer se tožnica zgolj pavšalno sklicuje na to, da je delala boljše oz. več kot sodelavci, vendar je takšno gledanje zgolj subjektivne narave, saj uspešnost delavčevega dela lahko podajo samo nadrejeni delavci oz. tisti, ki so odgovorni za delavce in izvajanje poslovanja. V tej zvezi je brezpredmetno tudi navajanje pritožbe, da je po tožničinem odhodu ocena izdelkov s strani dobaviteljev padla, saj je vodja oddelka obrazložil razloge, zakaj je do tega prišlo.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka zapolnjevala delo tožnice z drugimi izvajalci oz. so morali preostali planerji opravljati nadure. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti v racionalizaciji poslovanja in organizaciji dela, saj je to zgolj v njegovi domeni. V konkretnem primeru je šlo za poslovno odločitev tožene stranke, ko je razporedila na delo v oddelek planiranja proizvodnje delavca R.. V tej zvezi je vodja oddelka izpovedal, da se je delavec zgolj spoznaval z delom v oddelku v tem, da je občasno opravil tudi kakšno operativno zadolžitev, sicer pa je bil mojster v proizvodnji in je študiral ob delu ter pripravljal diplomo. Nadalje so se določeni programi iz oddelka prenesli drugam, preostali pa delno pokrili z drugimi izvajalci. Tudi če je tožničina sodelavka O., ki je obdržala zaposlitev, izpovedala, da je bila še naprej polno zasedena in presenečena, da je tožnica postala trajni presežek, to dejstvo ne vpliva na drugačno presojo v konkretnem primeru, ko ima delodajalec vso pristojnost, da ustrezno organizira delavni proces čimbolj racionalno in z manjšimi stroški. Tožena stranka je namreč ugotavljala presežne delavce tudi v drugih oddelkih in je temu ustrezno bila primorana prerazporejati delavce med posameznimi oddelki.

Neutemeljena je pritožba, da je imela tožena stranka možnost v tožničinem primeru omiliti posledice s ponudbo dela na drugih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 9. 2. 2009, to je v času, ko je pripravljala program razreševanja presežnih delavcev, zaposlila pet komercialistov iz agencije za kadre E., ki so že prej pogodbeno izvajali delo pri njej. Vendar je bilo glede tožnice ugotovljeno, da ni imela ustrezne izobrazbe in izkušenj za zasedbo takšnega delovnega mesta. Ne drži tudi očitek, da bi se moralo tožnici, namesto sodelavcu P., ponuditi delovno mesto vodje obrata montaže, saj je bilo to delovno mesto po odhodu tožnice nezasedeno zaradi zmanjšanega obsega proizvodnje. Nobenemu delavcu ni bila v letu 2009 ponujena zaposlitev na tem delovnem mestu. Tudi sicer je bil P. v letu 2009 zaposlen na delovnem mestu izmenovodje. V kolikor pa je tožena stranka v letu 2010 preimenovala to delovno mesto v vodjo obrata in na njem obdržala P., gre v tem primeru za njeno poslovno odločitev, ki ne more vplivati na razloge nepotrebnosti tožničinega dela, ki so bili ugotovljeni v redni odpovedi v letu 2009. Pritožbeno sodišče glede na očitek pritožbe, da so morali nekateri delavci in tožnica občasno opravljati tudi nadurno delo, navaja, da se takšno delo ne more primerjati z rednim delom po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas (kot jo je imela sklenjeno tožnica s toženo stranko), saj je namen dela preko rednega delovnega časa v zapolnitvi kadrovskih izpadov zaradi raznih odsotnosti redno zaposlenih delavcih kot so bolniške ter na drugi strani namen izpolnitve naročil proizvodov, ki so v kriznih časih deležna nihanja tako po količini kot obsegu.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).